Intelektualna demontaža države kot nova normalnost Slovenije

Jasmina Držanič

Kot so izmerili na Ninamedii in 20. 10. objavili mediji, je oktobrsko merjenje zaznalo bistven padec deleža tistih, ki so delo vlade ocenili kot uspešno. Septembra je vlada tako oceno dobila od 60,6% vprašanih, avgusta od 59,2% in julija od 60,5%.

To, da noben predsednik vlade ne bo v svoji prvi reakciji rekel medijem, da je zaradi take spremembe razpoloženja zaskrbljen, je pričakovano in je tudi Marjan Šarec odreagiral po predvidljivem vzorcu. Konec koncev, če je kdorkoli kdajkoli dosegel kje rezultat, ki je bil nižji od tistih, ki jih je navajen, si najprej kreira neke obrambne mehanizme, ki se jih naučimo že v otroštvu.  Kar me je pa presenetilo, so bili pa precej zbegani odrazi komentatorjev. Vse se je zreduciralo na to, da »sedaj pa prihajajo neprijetne teme in bomo videli, potrebne so strukturne reforme itd…« do »sedaj smo pa prišli na nek nivo običajnega, tako je bilo tudi v preteklosti…«.

Dobro, vzorci velikih pričakovanj pa do tega, da je bilo z vlado zadovoljnih tam nekje pod 50% in je šla spodnja meja k 30%  – to smo res že večkrat videli in je bil to vzorec, ki je vedno vodil v splošno jeremijado, kjer je vsak nekaj na pamet govoril, kaj da manjka, na drugi strani so bila zdolgočasena ministrstva, pa od sebe utrujena koalicija, ki se je malo zbadala, pa ne preveč, ker so vedeli, da se bo treba po naslednjih volitvah spet koalicijsko usesti (ker na koncu bodo volivci vseeno najbrž volili nejanševski format. Sicer jih bo vedno manj šlo volit, ampak odstotki so pa odstotki).

V teh bolj ali manj površnih domislicah me je prav razveselila pronicljiva misel Janeza Markeša v Sobotni prilogi Dela (19. 10. 2019) O čigavi sovi se torej pogovarjamo (sicer si težko predstavljam, kako ima trenutno Delo takšno Sobotno prilogo, ker idejno diskrepanco je težko razložiti z dvema redakcijama, to že bolj spominja na dve časopisni hiši), ki je povezal z naslednjimi besedami: »Paradoks Marjana Šarca je v tem, da ga politično reši samo Levica. Na desni je mrtev.”

Bolj enostavno se ne da povedati. Res je, lažje se pride do vlade z lobiranjem in z vplivanjem na mnenje odločevalcev, če vpliv prihaja iz direktorskih vrst, pa iz vrst premožnejših. Lahko se ljudje srečajo na kakšnih konferencah. Lahko tudi na kakšni kulturni prireditvi (dobro, tam je verjetnost že precej majhna). Lahko imamo/imajo znance, pa sošolce s fakultete in se kakšna misel tako ali drugače usede tudi v glavo koga na ministrstvu, strankah ipd. Ampak ta potencialna bližina, ki se v Sloveniji vsemu navkljub lažje vzpostavi, ima svoje omejitve. Ker na koncu pa odločajo volivci. In volivci so ta mesec dali jasen signal v obliki padca podpore za 10,8 točk.

In zakaj so ga dali? Ne zaradi tega, ker so tako moralni, da bi jih zmedla znanka, ki ima novo zaposlitev. Prav tako niso jezni zaradi »umanjkanja strukturnih reform«. Izraz »strukturne reforme« je ljudski um že zdavnaj prevedel v nekaj, od česar sami veliko ne bodo imeli. Jezni so zaradi tega, ker so slišali posnetke poslancev, ki so diskutirali o tem, ali bi dobili kilometrino, ker povračil v višini mesečne vozovnice je pa premalo. Ta predlog (poleg še ostalih sprememb o prejemkih in delu poslancev) so, razen Levice in NSi podprli v vseh strankah in so predlog umaknil šele po tem, ko so bili odzivi javnosti preveč jasni. In je čisto vseeno, kdo je bil predlagatelj sprememb statusa poslancev, volivci so za to kaznovali delo vlade. Pa seveda so se volivci spomnili tudi tega, da se je istočasno sprejemalo tisto o ukinitvi dodatka za delovno aktivnost. Upravičenci so  tisti, ki imajo minimalno plačo še manj in se jim potem nekaj zelo malega doda. In je potem Levica debelo število ur na seji parlamentarnega odbora to dopolnilo ustavljala. In seveda so se volivci spomnili tudi tega, da nova dohodninska lestvica razbremeni tiste, ki ne dobivajo dodatka za delovno aktivnost, ker spadajo v zadnja dva dohodninska razreda. Bistveno bolj, kot pa razbremenjuje šibkejše, ki so v spodnjih dveh dohodninskih razredih.

10,8% padec podpore predvsem kaže na to, da so volivci, bolj kot sta oblast in izvoljeni predstavniki ljudstva, občutljivi na socialne težave. Pa da imajo volivci zelo malo tolerance do tega, da oblast to pozablja in se obnaša kot pravi pregovor, da siti lačnemu ne verjame. Kako se tako obnašanje kaže znotraj nagrajevanja posameznih strank koalicije in kaj si volivci zapomnijo glede posamezne stranke, so potem že variacije. Trenutno je tako, da je LMŠ dobila kazen tako za vlado kot za svoje delovanje in verjetno še za delovanje kakšne druge koalicijske partnerice. SMC-ja ankete itak skoraj ne zaznajo več in zato minusi letijo tudi na LMŠ.

Ampak to, kar se na nivoju dnevne percepcije kaže, da se oblast vedno znova obnaša kot da ji je moč malo stopila v glavo, ima ozadje. Pri nas se že leta dogaja ena velika intelektualna demontaža države. Demontaža tako, da je vse manj intelektualnega premisleka zadaj, da se stvari počnejo od danes do jutri. In se potem naslednji teden ugotovi, da se je kakšna stvar pozabila upoštevati. Pa se enkrat zgodi Adria Airways (in ugotovimo, da se opozorilni znaki niso prepoznali). Pa se dela drugi tir, ob tem pa se ne načne teme, da je v Sloveniji za vsaj 750 km premalo dvotirnih prog, na katerih bi vlaki dosegali take hitrosti, da bi bil prevoz z vlakom ustrezen substitut. Oziroma, ta tema se konča vedno, ko je treba povedati, da investicija v to stane in da bodo potrebne milijarde. In se slovenski domačijski duh ustraši ideje večjih številk in upa, da se bo s tem ukvarjal nekdo drug. Ali pa razmišlja o tem, kako dobiti provizije in to tako, da se ne bo videlo.

Namesto, da bi se povedalo dejstvo, da je pri presežnem denarju, ki je trenutno v EU, to smiselno in pametno razmišljati o večjih projektih, ker če ne bomo povečali investicijske potrošnje države, BDP ne bo imel nobenega proticikličnega instrumenta. To, da je potrebno javno investicijsko potrošnjo povečati za to, da se bodo kreirala delovna mesta in multiplikacijskih učinki in da samo to na koncu pripelje do tega, da bo manj ljudi na minimalcu in da res ne bodo potrebovali dodatka za delovno aktivnost.

To pa kot da se v zavesti ljudi (pa še posebej tistih, ki so končali univerzitetni študij in bi morali biti funkcionalno visoko pismeni) ne opazi, štejem za kronski dokaz intelektualne demontaže pri nas. Pa se leto 2019 končuje in ta država še kar nima energetske strategije (ima pa nekaj dobrih služb za gledanje, kako se obračunava električna energija in kako to uporabniki plačujemo), pa se življenjska doba JE Krško izteka. In poslušamo leporečje o obnovljivih virih energije in se pri tem zanemarja, da po trenutnem cenovnem modelu to pomeni, da samooskrbo enega gospodinjstva z elektriko debelo subvencionirajo vsi sosedje (tudi če sistema državnih subvencij za kaj takega ne bi bilo).

Potem se pa za trenutek zgodi kakšen prelomni dogodek. Na primer to, da računalnik na temelju vnosov toliko in toliko podatkov prepozna vzorec in se razvije algoritem za odkrivanje zasnov za onkološka obolenja na temelju krvnih analiz. Ampak tak prelom se hitro pozabi. Slovenija se sistemsko ne promovira kot država s pametnimi ljudmi, kjer so oziroma bi lahko nastali referenčni centri. O spodbujanju referenčnih centrov ni bilo diskusije, in če kdo ima takšno ambicijo – hm, kako se pa pride v Slovenijo? Čez Gradec, Dunaj, Trst, Benetke, Zagreb?

Zaradi ekonomije prostora tule ne bom navedla veliko o tem, kako prehranska samozadostnost in koncept z vrta na mizo ne pomeni, da bomo vsi vse svoje sočivje pridelali sami, ampak o tem, da se okrepi delovanje kmetijskih zadrug (to zahteva poseben tekst). Tudi se ne bom spraševala, zakaj pri tako gozdnati deželi trgujejo samo z žaganim lesom in drobljenci, medtem ko uvažamo večino izdelkov iz lesa. Pa da bo treba še leta, da se nazaj vzpostavi pohištvena industrija in da se je v vmesnem času generacija talentiranih slovenskih oblikovalcev pohištva porazgubila po drugih državah.

Ker vse to, kar danes ne funkcionira ali pa regresira, je posledica intelektualne demontaže države. Ta pa traja že leta. Namesto, da bi govorili o hegemonu (hegeljanski koncept) ali podjetni državi (Mazzucato) – v praktični izvedbi je to eno in isto – pri nas poslušamo n-ti odvod idejne dezorientiranosti o tem, kako se upravlja z državo. In posledica take dolgoletne dezorientiranosti je ta, da se vedno več ljudi znajde v spodnjih dveh dohodninskih razredih, vsakokratna oblast pa širših družbene-ekonomskih razlogov za to vedno znova ne prepozna in potem slejkoprej vedno pridejo trenutki, ko se zgodi padec podpore za 10,8 točk.

V Deklini zgodbi Teta Lydia razloži plodnim ženskam, da bodo tisto, kar se jim zdi sedaj nerazumljivo in čudno, počasi sprejele in da bo to postala njihova nova normalnost. Jaz še kar nočem sprejeti, da je intelektualna demontaža države nova normalnost Slovenije.

%d bloggers like this: