Stanko Štrajn

Zmedo in kazensko ovadbo pri oddaji javnega naročila za premostitev doline Glinščice, kar je v javnosti in v Komisiji za nadzor nad javnimi financami pri obravnavi postopka javnega naročila za premostitev doline Glinščice vzbudilo preverjanje kaj je prav za javni interes, je pravna stroka razlagala napačno in v nasprotju z javnim interesom Slovenije.

Če želimo pravne norme pravilno uporabljati, ne pa zlorabljati pravo, moramo najprej te norme tudi razumeti. Pokojni profesor dr. Stojan Cigoj je na svojih sijajnih predavanjih študentom ničkolikokrat poudaril, da terja pravilna uporaba prava predvsem pravilno razumevanje prava, kar je mogoče doseči le z razumnim in intelektualno poštenim tehtanjem pravnih norm. Če pravo razlagamo napačno, ker ga ne razumemo, ali ker ga namerno želimo zlorabiti je posledica nujno škoda, ki jo utrpi, kdor prava ne pozna in ne razume. V primeru napačne uporabe prava javnih naročil pa škodo utrpi proračun Slovenije in s tem vsi slovenski državljani.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Nedolgo nazaj smo lahko na tem blogu brali članek o izgubljanju delovnih mest v industriji ZDA na račun globalizacije oz. prenosa delovnih mest v države s cenejšo delovno silo. Načeloma naj bi bilo to slabo za Ameriko, čeprav smo lahko v drugem članku brali o širših vidikih posledic globalizacije. Globalizacija je namreč prinesla tudi veliko pozitivnih učinkov, predvsem za revnejši del planeta, kar je ponazorjeno z znano “slonovo” krivuljo (po Milanoviću). Relativno najslabše naj bi jo odnesel srednji razred razvitega sveta, ki čuti posledice prenosa delovnih mest ter tudi konkuriranja s strani slabše plačanih. To naj bi bil tudi razlog Trumpovega pritiska in trgovinske vojne s Kitajsko, s katero naj bi omejil prodor izdelkov tuje cenene delovne sile in uničevanje domačega gospodarstva.

S širšimi vidiki in posledicami globalizacije se seveda lahko strinjamo, lahko pa k zapisanemu dodamo še nekaj pogledov.

Nadaljujte z branjem→

Trumpove trgovinske vojne (ki so “tako dobre” in jih je “tako lahko zmagati“) proti Mehiki, Kanadi, Kitajski, EU itd. so začele dajati konkretne rezultate. Niso sicer zmanjšale ameriškega trgovinskega deficita (ker je denimo uvoz iz Kitajske več kot nadomestil uvoz iz drugih držav), so pa spravile v težave ameriško industrijo, katere stopnje rasti upadajo že od spomladi 2018, zadnji dve četrtletji pa so že negativne.

Nadaljujte z branjem→

Kot ste najbrž že slišali, je Thomas Piketty, avtor neverjetnega ekonomskega bestsellerja “Kapital v 21. stoletju,” pravkar izdal novo knjigo “Capital et idéologie” (Kapital in ideologija). Tako kot prejšnjo, je tudi to knjigo Piketty namerno napisal v francoščini, angleški prevod pa izide spomladi naslednje leto. Kot je Piketty ta eden objavil na twitterju, je nova knjiga še bolj monumentalna (obsežnejša) od Kapitala v 21. stoletju, vendar naj bi bila bolj berljiva.

Zunaj so že prve recenzije knjige. In prva, ki sem jo prebral, je napisal Branko Milanović (v originalu tudi v francoščini, včeraj pa v angleškem prevodu v ProMarket, blogu čikaške poslovne šole Booth School of Business (sic!)). Recenzije so včasih podobno pomembne kot predmet recenziranja, ker kažejo interpretacije oziroma kako drugi vidijo prispevek avtorjev. In to je lahko odločilno za vpliv nekega dela.

Milanovićeva recenzija ima dve poanti. Prva je, da če je Pikettyjev Kapital v 21. stoletju spremenil način, kako ekonomisti obravnavamo in analiziramo problem neenakosti, pa Pikettyjev Kapital in ideologija v temelju spreminja način, kako ekonomisti (in politični ekonomisti) analiziramo svoje področje. Piketty vrača ekonomijo nazaj v njeno originalno polje kot politične ekonomije – vede, ki analizira materialne interese in obnašanje ključnih družbenih subjektov, družbenih slojev oziroma razredov. Gre za premik od abstraktnih homogenih agentov, ki zgolj mehanično maksimirajo bodisi svojo potrošnjo bodisi dobiček v abstrakciji od družbenih razmerij in ki je povsem zanemarila področje neenakomerne  porazdelitve dohodkov in temeljnega antagonizma med lastniki kapitala in delavci, nazaj k analizi družbenih razmerij. Milanović to imenuje “ponovna uvedba dejanskega življenja v ekonomijo”.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Včeraj sem imel čast kot dodatno povabljen gost prisostvovati seji Komisije za nadzor nad javnimi financami v Državnem zboru. Vabilo za udeležbo je bilo verjetno posledica mojega dolgoletnega ukvarjanja z problematiko vodenja velikih infrastrukturnih projektov, ki bi jih Slovenija morala izvajati gospodarno in v javno korist.

Člani komisije so danes dokaj enotno ocenjevali, da prihaja pri realizaciji trenutno največjih projektov – Tretja razvojna os, predor Karavanke in drugi tir Divača – Koper – do hudih anomalij, saj družbi 2TDK in DARS vodita navedene investicije po javnem mnenju in po ugotovitvah večine prisotnih poslancev negospodarno, neodgovorno, ne v javno korist, ampak v škodo proračuna. Poslanci so izrekali hude obtožbe, da se javna naročila zlorabljajo za trošenje javnega denarja, ker pristojni odločevalci ne odločajo strokovno, ali pa celo namerno vodijo postopke javnega naročanja tako, da javni denar konča v naprej znanih žepih.

Nadaljujte z branjem→

Zaradi negativnih obrestnih mer naj bi danska gospodinjstva letos zamenjala za okrog 70 milijard dolarjev kreditov (okrog 20% BDP) za aranžmaje s fiksno obrestno mero in tako dolgoročno “zaklenila” negativne obrestne mere na njihove kredite. Pri tem je zanimivo, da banke zaradi tega ne nosijo negativnih posledic in povečanih tveganj, pač pa je to zanje zelo donosen posel. In to zaradi posebnega mehanizma, ki ga uporabljajo banke. Banke namreč ne delujejo kot kreditodajalke, pač pa kot posrednice: v imenu kreditojemalcev izdajo obveznice in zanje uredijo vse formalnosti (proti zajetnemu plačilu, seveda), nato pa te obveznice prodajo finančnim investitorjem. Slednji so tisti, ki nosijo tveganje in so pripravljeni na to, da načeloma za svojo naložbo dobijo manj, kot so investirali. Alternativne naložbe jim prinašajo še večjo izgubo.

How It Works:

In Denmark’s unusual mortgage market, lenders operate as brokers, issuing bonds on behalf of homeowners and passing payments through to investors. As compensation, they collect issuance, prepayment and loan-administration fees. Denmark made headlines last month when one of its biggest lenders, Jyske Bank, announced it would finance 10-year mortgages with a bond bearing a negative coupon. Jyske won’t actually pay borrowers. Rather, bond buyers get back less than they invested.

Nadaljujte z branjem→

Danes je na Amazonu izšla knjiga Binyamina Applebauma, sicer člana uredništva New York Timesa, “The Economists’ Hour: False Prophets, Free Markets and the Fracture of Society“ (prejšnji teden sem objavil napoved iz NY Timesa, pa tudi link na recenzijo v The Economistu). Knjiga je dober pregled evolucije preboja ekonomistov od tretjerazrednih svetovalcev do vladarjev sveta. Od statističnih nepomembnežev do velespoštovanih svetovalcev in šefov, ki imajo zelo poenostavljen in zato običajno napačen pogled in recept za vse tegobe družbe. Dobra je poanta, da ta preboj ekonomistov iz kleti do zgornjega nadstropja Feda ne bi bil mogoč, če ne bi bilo političnega povpraševanja po njihovih poenostavljenih receptih.

Vzpon konzervativizma po drugi svetovni vojni, sponzoriran s strani ameriških industrialcev in njihovih fundacij, ki so denimo financirali profesorsko mesto sicer obskurnemu Hayeku in številnim drugim ekonomskim ideologom, je obrodil sad s pojavo Miltona Friedmana. Friedman, ki je “zapolnil vsak prostor”, kamor je prišel, je s svojo šolo efektivno postopno v nekaj desetletjih izgnal “preveliko državo”, regulacijo, visoke davke in redistribucijo. Zanimivo je, kako so te preproste ideje, ki so dajale prednost učinkovitosti pred neenakostjo hitro postale mainstream.

Nadaljujte z branjem→

Gre seveda za poskus, da bi menedžerji tudi formalno dobili večjo moč nad odločitvami v podjetjih, ki jih vodijo, čeeprav je efektivna moč v odločanju že zdaj skoraj povsem na njihovi strani. Seveda pa te pobude nikakor ni za zavreči. Je v duhu časa in če bo omogočila, da se tisoče milijard dolarjev likvidnosti podjetij namesto v dividende (institucionalnim) lastnikom in za odkupe lastnih delnic prelije v povečane naložbe, bo eden izmed ciljev dosežen. Večja družbena odgovornost menedžerjev pa je tek na malce daljše proge po desetletjih hlepenja zgolj in izključno po maksimizaciji dobičkov in bo zahtevalo spremembo kodeksov delovanja družb. Toda najprej je treba narediti prvi korak.

Nadaljujte z branjem→

• It’s the English, stupid! Brexit is an expression of English nationalism
• What ‘cultural backlash’? Brexit is a product of nationalist ideology
• Long read | The powerful psychological rationale behind the desire for a no-deal Brexit
• Don’t be fooled: the last thing Johnson wants is a no-deal Brexit
• The Brexit referendum question was flawed in its design
• Why no-deal Brexit is a battle for the soul of our nation