Čikaška paradigma “vrednosti za delničarje” kot cilj delovanja podjetij, ki se je uveljavila v sredini 1980. let, je naredila ogromno škode. Podjetje je zreducirala na stroj za generiranje dividend finančnim lastnikom, pri čemer so (1) menedžerji raje izločali bolj rizične inovativne projekte, ki zahtevajo večje naložbe (manj ostane za dividende), (2) menedžerji so pozabili na sredino, v kateri delujejo (sponzoriranje lokalnih prireditev, klubov itd.), spet, ker manj ostane za dividende, (3) menedžerji so se požvižgali na ekološko komponento in na zaposlene (oboje je zgolj strošek) in (4) lastniki so bogato nagrajevali menedžerje z opcijskimi pogodbami, ki so menedžerje motivirali za doseganje visokih in še višjih kratkoročnih dobičkov.

Hkrati pa je ta paradigma prispevala k ogromnemu povečanju neenakosti, saj koristi od nje pobira ozka kapitalska in menedžerska elita. In to je pripeljalo v krizo sam kapitalistični red, ker je v tej dirki zadovoljevanja finančnih lastnikov postal nevzdržen za okolje, za zaposlene in za sredino.

No, nekateri, kot je William Lazonick, so od začetka trdili, da je ta čikaška paradigma povsem zgrešena in nevarno škodljiva. Zdaj se zdi, da so Lazonickovi argumenti zmagali in paradigma “vrednosti za delničarje” se vsaj na konceptualni ravni umika paradigmi “vrednosti za deležnike” (torej vse deležnike v procesu poslovanja podjetja). Lazonick v spodnjem intervjuju lepo razloži, zakaj je paradigma “vrednosti za delničarje” zgrešena, predvsem pa razloži, da tisti, ki jo zagovarjajo, ne razumejo, zakaj in kako podjetja v resnici poslujejo.

Nadaljujte z branjem→

• The idea that businesses are run to maximize profits for shareholders is just plain wrong – William Lazonick
• The long-run effects of uncertainty shocks – Bank Underground
• Mysteries of Monetary Policy – Robert J. Barro
• Robots and firms – VoxEU
• The gender promotion gap: Evidence from the ECB – VoxEU
• Economic policies can reduce deaths of despair – VoxEU
• Redefining money in a digital age ~ Antonio Fatas
• The decline of US business dynamism – VoxEU
• Lots of folks over 65 are spending a lot on housing – Richard Green
• Analyzing Efforts to Rein in Misinformation on Social Media – NBER Digest
• Why Does the Debt-to-GDP Ratio Constrain Crisis Response? – NBER Digest

Barry Eichengreen (UC Berkeley) z lahkoto ovrže pomisleke nekaterih, da Christine Lagarde za uspešno vodenje ECB manjka najprej doktorat iz ekonomije in nato še izkušnje v centralni banki. Kar dober predsednik ECB dejansko potrebuje, niso fahidiotska detaljistična tehnična podkovanost, pač pa zdravorazumsko razumevanje učinkovitosti kombinacije ekonomskih politik nasploh in posebej v določenem ekonomskem in zgodovinskem kontekstu ter politične izkušnje na najvišji ravni. In Lagardeova ima obojega v izobilju.

Njen problem je bolj v tem, da na čelu ECB ne more nič več narediti. Centralne banke so za spodbuditev izhoda iz Velike recesije po 2009, za spodbujanje gospodarske rasti in inflacije naredile, kar so lahko – z zagotavljanjem ogromne likvidnosti bankam, z odkupovanjem ogromnih količin vladnih obveznic (kvantitativno sproščanje), z znižanjem posojilnih obrestnih mer na ničlo in depozitnih v negativno polje. Centralne banke nimajo več nobene efektivne municije. Lahko finančnim trgom dajo na voljo zastonj še za nekaj bilijonov ali trilijonov evrov (dolarjev, funtov, jenov), pa to ne bo dvignilo niti za mišjo dlako ne rasti BDP in ne inflacije. Monetarna politika je času likvidnostne pasti, v kateri se nahajamo že desetletje, impotentna. Draghi je to razumel, Lagardeova to razume. Problem je, ker tega ne razumejo politični voditelji in njihovi ideološko obremenjeni ekonomski svetovalci.

Nadaljujte z branjem→

Vitor Costancio, ekonomski glasnogovornik ECB, ponavlja izjave svojega (še) šefa Maria Draghija, da je danes potrebna bolj aktivna fiskalna politika namesto eksperimentiranja s še bolj negativnimi obrestnimi merami. In pri tem zelo jasno spodbija predloge fiskalnih jastrebov (Kimball, Rogoff & Goodfriend), ki bi še naprej eksperimentirali namesto priznali, da je monetarna politika, ko so obrestne mere blizu ničle, preprosto impotentna. Ko so obrestne mere tako nizke in ko je gospodarska rast bistveno višja od obrestne mere (g > r), bolj aktivna fiskalna politika ni samo povsem naravna izbira, pač pa je tudi neprimerno bolj učinkovita za spodbuditev rasti in posledično inflacije.

Mar ni zanimivo, da morajo politikom in uglednim ekonomistom to razlagati centralni bančniki?

Upajmo, da bo nova šefica ECB Christine Lagarde za glavnega ekonomista izbrala svojega nekdanjega glavnega ekonomista na IMF, Olivierja Blancharda, ki zagovarja natanko to stališče.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V teh dneh smo poslušali vznesene besede o novi investiciji v Revozu, o širitvi poslovanja in novih delovnih mestih ter tudi o državni pomoči takšnim naložbam. Če bi brskali po starih novicah, je bilo takšnih otvoritev nove proizvodnje in obiskov najvišjih predstavnikov države v preteklih dveh desetletjih v Revozu že kar nekaj. In ob vseh finančnih subvencijah do sedaj bi moral imeti Revoz danes precej več zaposlenih kot nekdaj. A glej – ko pogledamo podatke o poslovanju, je bilo število zaposlenih v lanskem letu celo nekoliko nižje kot pred desetimi leti.

Vsekakor je razveseljivo, da Revoz (Renault) ohranja proizvodni obrat tudi v Sloveniji, da zaposluje in daje delo tudi lokalnim dobaviteljem. Najbrž je tudi prav, da takšno poslovanje slovenska država podpira (t.j. finančno spodbuja), čeprav je to v neskladju s tržno logiko in pravili lojalne konkurence. Morda bi se družba brez te podpore iz Slovenije celo umaknila. Vseeno pa verjetno to dolgoletno finančno subvencijo nekoliko z zavistjo gleda veliko drugih naložbenikov v Sloveniji (domačih in tujih), ki svojo proizvodnjo dejansko širijo ter povečujejo število zaposlenih in to brez državnih subvencij. Poslovno okolje v naši državi pač ocenjujejo kot zanimivo in to je tudi osnovni razlog za ohranjanje in rast poslovanja v Sloveniji. Če pa uspejo od države pridobiti še kake dodatne ugodnosti, pa toliko bolje.

Nadaljujte z branjem→

V Sloveniji se z gradnjo druge cevi karavanškega predora, z začetkom gradnje drugega tira Divača – Koper in projekti posodobitve in nagradnje železniške infrastrukture, začenja nov ciklus infrastrukturnih projektov. Za izvedbo teh in drugih projektov naj bi do leta 2030 predvidoma namenili okrog 13 milijard evrov. To je velika priložnost za slovensko gradbeno operativo, ki se je sesula po začetku finančne krize v 2008, da se ponovno dvigne.

Toda tukaj se pojavljata dva ključna problema, ki lahko omejita potencial rasti domačim gradbenikom. Prvi problem je, da je večina največjih gradbincev (SCT, Primorje, Vegrad) po letu 2009 propadla, s tem pa so propadle tudi reference (dokumentirane izkušnje na podobnih projektih), predvsem za tehnično najbolj zahtevne projekte, kot so predori, mostovi in viadukti, ki so vezane na izvajalce in brez katerih se ni mogoče prijaviti na razpise. Tudi nova podjetja (Kolektor CGP) in tista , ki so preživela (Gradbeni holding, Pomgrad, SŽ GP in druga manjša in manj znana podjetja) imajo problem z referencami, saj tako zahtevnih projektov v preteklosti niso izvajala. Zato se danes na vse razpise za zahtevnejše projekte naši gradbinci prijavljajo kot člani konzorcija s tujimi izvajalci, ki imajo reference.

Nadaljujte z branjem→

Ne skrivam svojih simpatij do AOC, Alexandrie Ocasio-Cortez, demokratske poslanke, ki se je po presenetljivi zmagi na kongresnih volitvah v New Yorku meteorsko povzpela znotraj demokratske stranke. Danes me je spet očarala, ko je okrog prsta zavrtela Jeroma Powella, predsednika Fed, glede napak Fed pri oceni relacije med brezposelnostjo in inflacijo (Phillipsova krivulja). AOC danes skupaj z Elizabeth Warren in Berniejem Sandersom kroji vsebinsko debato in politične predloge demokratske stranke (ki jih utirja Nancy Pelosi). In ti predlogi, ki so v Evropi standard (zastonj univerzitetni študij, univerzalno zdravstveno zavarovanje, zelene politike, ostrejša regulacija konkurence itd.) so za ameriške razmere dokaj levi. Tako levi, da jih namesto kot socialno-demokratske, kar so, pojmujejo kot demokratični socializem.

No, ta trojka, če bi se združila v dream team (Warrenova kot predsedniška kandidatka, Sanders kot podpredsednik in AOC kot ministrica za pravosodje ali šolstvo), bi bila lahko velika dobitna kombinacija za demokratsko stranko na naslednjih predsedniških, kongresnih in senatnih volitvah.

Spodaj je povezava na še topel, izdaten intervju z AOC v New Yorkerju.

Nadaljujte z branjem→

Dani Rodrik je našel dober odgovor na vprašanje naraščajočega populizma, ki je posledica ekonomskih dejavnikov, predvsem povečanja neenakosti in zmanjšanih ekonomskih možnosti (bodisi zaradi strukturnih razlogov v ZDA, bodisi zaradi dolgotrajne stagnacije v EU). V takih primerih je najboljši odgovor na populizem v populizmu drugačne vrste, ki cilja na popravljanje teh dejavnikov. Sanders in Warrenova v ZDA sta dober primer tovrstnega populizma.

Problem za Rodrika pa je večji, kadar je populizem posledica kulturnih in vrednostnih razlik. Tega je težko spraviti nazaj v steklenico. Vendar se je tukaj treba zavedati, da se tovrstni populizem običajno razvije kot posledica ekonomskih dejavnikov – populisti zlorabijo nezadovoljstvo med ljudmi zaradi slabega ekonomskega položaja in slabih perspektiv in ga cepijo na razlike v kulturnih in verskih vzorcih. Tipičen primer je Hitlerjev nacizem, ki se je obrnil proti judom in slovanom, Salvinijev in Janšev populizem, ki jaha na migrantih itd. Tudi v tem primeru je populizem mogoče reševati z ekonomskim populizmom – s politikami, ki bodo izboljšale ekonomski položaj ljudi in jih naredile manj nezadovoljne in s tem dojemljive za napačne populistične mesije.

V vseh dolgoročnih projekcijah je običajno upadajoča demografija poudarjena kot glavni razvojni problem. Zaradi upadanja delovno aktivnega prebivalstva (med 15 in 64 let) naj bi upadel proizvodni potencial, hkrati pa naj bi nastala luknja v zdravstveni, pokojninski in socialnih blagajnah zaradi manjšega razmerja med delovno aktivnimi in neaktivnimi (predvsem upokojenimi). No, Adair Turner, sicer avtor brilijantne knjige o sedanji krizi, “Between Debt and the Devil” (2015), v kolumni v Project Syndicate trdi da je upadajoča demografija pravzaprav blagoslov in ne katastrofa. V gospodarstvu, kjer je mogoče večino delovnih mest avtomatizirati, naj se ne bi bilo treba bati za upad proizvodnje.

Slednje je načeloma sicer res.Vendar pa Turnerjeva trditev implicitno predpostavlja, da so roboti, ki naj bi delali namesto nas, normalni človeški osebki. Se pravi, prvič, da plačujejo vse davke in polnijo proračun oziroma vse blagajne (zdravstvena, pokojninska in socialne), in drugič, da trošijo kot ljudje in prek nakupa potrošnih dobrin (hrana, obleka, frizer, počitnice itd.) in trajnih dobrin (stanovanje, avto, oprema) prispevajo k agregatnemu povpraševanju (BDP). Da bi Turnerjeva trditev vzdržala, je torej treba robote obdavčiti s socialnimi prispevki in dohodnino) in najti mehanizem, kako jih prisiliti, da bodo trošili v enaki meri kot ljudje.

Težka bo. Brez obojega pač upadajoča demografija pomeni povečevanje luknje v socialnih blagajnah in stagnacijo oziroma upadanje BDP.

Nadaljujte z branjem→