Ne vem, kako je z drugimi, ampak meni se ob tej Đoletovi protivojni pesmi vedno naježi koža in nato mi še dneve ne gresta iz glave melodija in refren.

Ne znaš ti šta znaći ubiti grad
ne znaš ti bauke kaljavih rovova
ne znaš ti sta znaći spavati sad
kad sklopim oči nista osim tih krovova

Kada sklopim oči nebom naidju mobe
zamirišu gostinjske sobe
nebom svadba odzvanja
kada sklopim oči nebom promiću lica
zatreperi roj tamburica
Dunav sedef odranja

…

Ne znaš ti, nema oslobodjenih
svaku tišinu mi granata prošara
spašen je taj prvi pogodjeni
a svi su drugi večni taoci košmara

Paralelno plačilno sredstvo “t.i. mini obveznice” (“mini-BOTs”), kot ga uvaja italijanska vlada (gre za državne obveznice, ki ne prinašajo obresti, denominirane v majhnih enotah (med 5 in 500 evri), in ki jih je mogoče uporabiti za plačilo davkov ipd., kar je ekvivalentno denarju; glejte tudi simbolno sliko spodaj), seveda pomeni resen korak v smeri priprave na morebiten izstop Italije iz evro območja (“Italeave“). Večina komentatorjev morebitni italijanski izstop iz evra ocenjuje kot katastrofo, čeprav kljub recesiji Italija ni v hudo slabem položaju (ima soliden presežek v zunanji trgovini in primarni presežek v proračunu, pri čemer okrog dve tretjini obresti plačuje domačim subjektom).

Glavno nevarnost večina komentatorjev vidi v dejstvu, da italijanske banke po izstopu ne bi več imele dostopa do likvidnosti, zaradi česar ne bi mogle kreditirati domačega gospodarstva. Ta trditev je sicer malce pretirana, saj bi v primeru izstopa iz evra vlogo “posojilodajalca v skrajni sili” prevzela italijanska centralna banka, ki ima v lasti precejšen del italijanskih državnih obveznic (kupljenih v programu kvantitatvnega sproščanja), tako da obresti za dolg ena enota vlade plačuje drugi enoti iste vlade. Centralna banka bi pač zagotavljala likvidnost svojim bankam, kot pač to počnejo vse centralne banke. Glede na to, da se italijanska vlada dvetretjinsko zadolžuje na domačem trgu, je tudi osamitev iz mednarodnih finančnih trgov ne bi tako strašansko prizadela. Tuid nevarnost bega kapitala ni tako resna grožnja, saj lahko italijanska centralna banka pač začasno (za nekaj tednov, mesecev ali dlje) omeji mednarodne tokove kapitala, kot sta to naredili Ciper in Grčija. Bi pa seveda tak korak pomenil povečanje finančne nestabilnosti, začasen dvig cene zadolževanja, depreciacijo nove italijanske valute, in s tem tudi višjo inflacijo.

Torej, “Italeave” bi pomenil povečano turbulentnost, ne pa nujno tudi eksistencialne katastrofe za Italijo. Morebiti bi Italeave povzročil več nevšečnosti ostalim evrskim državam (klirinški sistem Target 2, omejeni trgovinski in kapitalski tokovi, povečane špekulacije glede razpada evra nasploh in špekulativni napadi na obveznice šibkejših držav itd.). Spodaj je dober komentar, ki sicer niza negativne argumente glede Italeave, splača se ga prebrati.

Nadaljujte z branjem→

Tudi Olivier Blanchard, nekdanji dolgoletni glavni ekonomist IMF (prej MIT, zdaj PIIE), pravi to, kar govori zdrava pamet. In sicer, da je v času trajno nizkih obrestnih mer in ko r<g (stopnja rasti BDP višja od obrestne mere) treba dati večji poudarek fiskalni politiki (namesto monetarne) in da je treba povsem spremeniti obstoječa fiskalna pravila v EU.

Hrana za fiskalne jastrebe in sovražnike države (kot subjekta)…

Italija uvaja paralelno plačilno sredstvo, kar de facto uvaja možnost izhoda iz evra. Wolfgang Munchau v Financial Timesu:

A curious thing happened in the Italian parliament last week. The chamber of deputies voted unanimously in favour of a motion to introduce a parallel currency in Italy — the so-called mini-BOTs. It was a non-binding motion. I suspect that many of the MPs in the lower house probably did not know what they were voting for when they called on the Italian coalition government to consider the creation of “government bonds in small denominations”.

Mini-BOTs would look like real money. Their denominations would be the same as euro notes. Depending on how they are designed, Italians could even pay their taxes with them. For this reason they would stand a good chance of becoming an accepted means of payment. Mario Draghi, the European Central Bank president, gave his view last week: “Mini-BOTs are either money and then they are illegal, or they are debt and then the stock of debt goes up. I don’t think there is a third possibility.”

I am not sure I agree with Mr Draghi on this point. The mini-BOTs could be both at the same time — debt with money-like characteristics.

Nadaljujte z branjem→

• What to Do About China? – J. Bradford DeLong
• The Macroeconomics of the Greek Depression – Chodorow-Reich, Karabarbounis & Kekre
• Trump Makes America Irresponsible Again – Paul Krugman
• Old economists can teach us new tricks – Financial Times
• It’s tempting for the Fed to move slowly on interest rates. That would be a grave error. – Larry Summers
• The climate crisis is our third world war. It needs a bold response – Joseph Stiglitz
• Boom-Bust Capital Flow Cycles – Graciela L. Kaminsky
• Optimal Inflation and the Identification of the Phillips Curve – McLeay & Tenreyro
• Korea, the “Germany” of Northeast Asia… – Brad Setser
• All bark but no bite? What does the yield curve tell us about growth? – Bank Underground

Aktualen članek v The Economistu o porastu zahtev po delavskem lastništvu (delničarstvu) v kapitalističnem svetu. Pokaže na politično popularnost te teme, na koristi od delavskega (so)lastništva, ovrže dvome v uspešnost tega modela, hkrati pa posvari pred tozadevnim “populizmom” Sandersa in Warrenove.

Nadaljujte z branjem→

Boris Jazbec

Priloženo je bilo spisano, kot odgovor na objavljeno vest agencije Bloomberg:

»They want their money back: Investors push back on EU bailout.«

Šlo je za izrazito enostranski prikaz izključno ene od vpletenih strani. Bloomberg je  pravico do resnice odstopil bivšemu guvernerju BS, bivši predsednici vlade RS in ostalini njune podpore ekonomske stroke v Sloveniji.

Seveda Bloomberg nasprotnega mnenja ni objavil. Pričakovano, ga niso objavili niti domači mediji, pa tudi kakšen spletni portal se je izognil njegovi objavi.

Nadaljujte z branjem→

Zelo vredno ogleda!

Joschka Fischer v Project Syndicate oravilno ugotavlja, da je s Trumpovim pristopom k zunanji trgovini konec sveta, kot smo ga poznali. Vračamo se nazaj iz multilateralizma in proste trgovine k hladnovojni blokovski trgovinski ureditvi. Ki pa tudi ni takšna, kot smo jo poznali. Takrat je bila jasna razdelitev na zahodno in sovjetsko politično hemisfero (z malce začimbe “neuvrščenosti”). Tokrat pa imamo najmanj tri enakovredno močne ekonomske bloke in v tem ameriško-kitajskem merjenju moči bodo vse države morale zavzeti svoje stališče, tudi Evropa. Kar pomeni tudi odločitve glede tehnologij – ameriške ali kitajske. In pomeni nevarnost politično-vojaških eskalacij. No good.

R.E.M. imajo sicer genialno pesem iz konca 1980. let – “It’s the end of the world as we know, but I feel fine.” Ampak to je bilo ob koncu hladnovojnega obdobja in propadu komunizma, zdaj pa drvimo nazaj v neznano. Moj želodec se ob tem ne počuti prav dobro, bolje prenašam močan jugo na barki.

Nadaljujte z branjem→