Težko je bolje opisati britansko dilemo glede nujnosti izhoda iz EU

Teze za razširitev koncepta podjetne države

Drago Babič

Človeštvo se je v zadnjem desetletju znašlo pred močnimi izzivi, ki lahko, če se jih ne lotimo takoj in to na pravi način, ogrozijo nadaljnji razvoj človeštva, ki neprekinjeno poteka že dobrih 70 let. Ti izzivi so še zahtevnejši, ker se uveljavljajo na svetovnem nivoju in so medsebojno vzročno in posledično prepleteni, pravih orodij za njihovo reševanje pa še nismo oziroma jih nočemo najti. Ključni so naslednji izzivi.

Nadaljujte z branjem→

• Is the German Debt Brake the worst fiscal rule ever? – Simon Wren-Lewis
• The Economic Outlook: The ‘New Normal’ Is Now – John Williams
• Why Economics Must Get Broader Before It Gets Better – Mohamed A. El-Erian
• The “Biggest Puzzle in Economics”: Why the “Superstar Economy” Lacks Any Actual Superstars – ProMarket
• Tariff Man Has Become Deficit Man – Paul Krugman
• Trade war results in substantial losses for US and other countries – EurekAlert
• The left’s embrace of modern monetary theory is a recipe for disaster – Larry Summers
• On Falling Neutral Real Rates, Fiscal Policy, and the Risk of Secular Stagnation – Brad DeLong
• What Would a Deal that Tries to Close the Bilateral Deficit Need to Look Like? – Brad Setser
• Why diversity in economics? – Women in Economics at Berkeley
• America the Cowardly Bully – Paul Krugman
• Tax evasion and inequality – Microeconomic Insights
• Regulators Move to Ease Post-Crisis Oversight of Wall Street – The New York Times
• Is increasing workers’ bargaining power a way of raising real wages? – Simon Wren-Lewis

Mnoge je zavedla nekaj let trajajoča konjunktura v EU, ki pa se je sesula v trenutku, ko je upadlo zunanje povpraševanje. Zanimiva sta dva dejavnika. Prvi je, da kljub solidni konjunkturi nobeni izmed centralnih bank v razvitih držav ni uspelo v tem času zategniti monetarne politike in se odlepiti od ničelne vodilne obrestne mere. In drugi je, da je rast v EU ključno odvisna od zunanjega povpraševanja oziroma da države EU niso v stanju zagotoviti dovolj domačega povpraševanja. Kar je seveda ključni dejavnik ranljivosti evropskih gospodarstev. Za tiste bolj skeptične oziroma tiste, ki živijo v učbenikih za prvi letnik ekonomije, naj samo navedem lep povzetek in komentar Martina Sandbuja v Financial Timesu včerajšnje odločitve ECB, da bo spet sprostila monetarno politiko, preden jo je sploh začela zategovati:

Depending on how you count, the past eight years have seen three or four aborted tightening turns by the world’s two biggest central banks. In 2011 the Trichet interest rate rises helped send the eurozone into a second, self-inflicted recession. In 2015 the US Federal Reserve lifted its policy rate by a quarter-point — and then had to delay its plans for further increases. Since late 2018, the Fed has again had to moderate its tightening plan, vowing flexibility both on lifting rates and reducing its balance sheet. And this does not include similar developments at smaller central banks.

All these decisions, like the ECB’s today, have been reasonable. In the jargon, they have been “data dependent”: central banks have responded to turns for the worse in either markets or the real economy or both. But taken together, they indicate something bigger and more worrying.

Nadaljujte z branjem→

Huh, pa je le prišlo do tega. Desetletje po največji finančni krizi zahodnega sveta po drugi svetovni vojni, ki je obrnila na glavo ali pa vsaj zasejala zelo resne dvome v realističnost konceptov, ki jih ekonomske šole v razvitem svetu podajajo študentom v prvih letnikih študija, je na Harvardski univerzi padla prva trdnjava učbeniške neoliberalne ekonomije. Greg N. Mankiw, iz neokeynesianske šole (v bistvu neomonetaristične šole, ki pa “dovoljuje” rigidnosti pri plačah in cenah, torej da ne pride do takojšnje prilagoditve na trgu) in ki zase pravi, da je zmerni konzervativec, je na Harvardu 14 let predaval uvodni predmet v ekonomijo in študenti so morali študirati po njegovi knjigi “Principles of Economics”. Knjiga sama po sebi ni slaba, je pa dokaj ortodoksna glede nekaterih konceptov, ki se dotikajo konkurence in trga dela in med študenti je bilo precej negodovanja tako zaradi vsebine kot zaradi cene (132 $) za kodo za online dostop do vseh materialov.

No, Mankiw se je po 14 letih odločil, da “sestopi”, torej da neha predavati ta uvod v ekonomijo, kar odpira priložnost za poučevanje bolj prizemljene / realistične verzije ekonomiskih konceptov študentom prvega letnika. Eden izmed kandidatov med učbeniki je CORE, kot produkt sodelovanja med različnimi univerzami. In ko bo padel Harvard, bodo kot domine začele padati tudi druge univerze in študenti prvih letnikov bodo končno dobili bolj realistično predstavitev “ekonomskih zakonitosti”.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Dnevnik je danes objavil vest, da je Transparency international ovadila direktorja zavoda za blagovne rezerve Antona Zakrajška zaradi predplačil podjetju Minis, ki je pri postavljanju ograj na mejah prejelo iz proračuna za svoje delo 9.3 mio evrov. Ostali izvajalci ograj so prejeli po Dnevnikovih navedbah 6 mio evrov in je tako proračun plačal za postavitev ograj 15.3 mio evrov.

Direktor Zavoda za blagovne rezerve si zaradi ovadbe ne dela skrbi, saj ga je kriminalistična policija zaradi poslov z ograjo že dvakrat preiskovala in obakrat se je postopek končal brez nadaljevanja v kazenskem postopku, ker se ni potrdil sum, da je bilo pri trošenju proračunskega denarja za ograje na meji karkoli narobe. Našim funkcionarjem se policijskih preiskav res ni treba bati, saj se policija zgane šele po letu in več po tem, ko civilna družba javno razkrije utemeljene sume in dokaze, da je bila oblast zlorabljena. Zoper grešne kozle v zadevi maketa je policija vložila ovadbo po letu dni, čeprav ni ugotovila nič drugega kot dejstva, ki so jih mediji razkrili že spomladi 2018.

Nadaljujte z branjem→

Mike Konczal je napisal odličen komentar na temo, kako je levi neoliberalizem (predstavljajte si ga kot pro-tržno usmerjene politike Billa Clintona in Baracka Obame) še bolj nevaren od konzervativnega neoliberalizma. Na eni strani zato, ker levi neoliberalizem vzame koncepte konzervativcev (od privatizacije javnih storitev, celo zaporov, kaznovalne politike, finančne deregulacije do zdravstvene reforme po konzervativnih notah) in jih uveljavi kot svoje, levičarske reforme. Kot kvazi kapitalizem s človeškim obrazom, čeprav gre za ortodoksne konzervativne koncepte.

In na drugi strani zato, ker so se ključni imputirani konzervativni ekonomski koncepti izkazali kot povsem zgrešene predpostavke. Prva je, da prostotržne politike sicer povečujejo neenakost, vendar ustvarjajo višjo gospodarsko rast, ki se nato prek višje zaposlenosti in višje rasti plač prelije k vsem. Druga pa je, da če dereguliramo gospodarstvo in povsem umaknemo državo, dobimo bolj dinamično, konkurenčno in inovativno gospodarstvo, kjer bodo nekatera podjetja sicer žela večje dobičke, vendar se bo gospodarstvo samo reguliralo, tako da se bo vzpostavila dinamična in konkurenčna tržna struktura. Vendar se je izkazalo, da se nič od obojega brez močne vloge države (socialne in regulatorne politike) ni uresničilo. Oboje je le konzervativni ekonomski mit, ki živi le v učbenikih za prvi letnik ekonomije, v praksi pa ne deluje.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred dnevi sem v komentarju predvidene davčne reforme predstavil, kako bodo predlagane spremembe dohodninske lestvice vplivale na plačo posameznika. Dodatno pa tudi, kakšne bi bile alternativne variante, ki bi bolj sledile ciljem, ki jih je ministrstvo izpostavilo. Ob tem sem omenil tudi učinke sprememb pri regresu ter kapitalski obdavčitvi, čeprav nekaj manj podrobneje. Težava pri takšnih ocenah je, da vedno težko zajamejo celovite učinke popravkov, kar smo lahko zasledili pri množici komentarjev zadnje dni. Zato bom v nadaljevanju predstavil skupne učinke, ki jih na prejemke zaposlenih prinaša omenjeni predlog MF.

Nadaljujte z branjem→