Zakaj potrebujemo bolj podjetno državo?

Teze za razširitev koncepta podjetne države

Drago Babič

Človeštvo se je v zadnjem desetletju znašlo pred močnimi izzivi, ki lahko, če se jih ne lotimo takoj in to na pravi način, ogrozijo nadaljnji razvoj človeštva, ki neprekinjeno poteka že dobrih 70 let. Ti izzivi so še zahtevnejši, ker se uveljavljajo na svetovnem nivoju in so medsebojno vzročno in posledično prepleteni, pravih orodij za njihovo reševanje pa še nismo oziroma jih nočemo najti. Ključni so naslednji izzivi.

  1. Podnebni izziv.

Človeška dejavnost povzroča naraščanje vsebnosti toplogrednih plinov v ozračju, predvsem CO2, precej nad količinami, ki jih zeleni del planeta lahko vsrka. Ocenjuje se, da izpustimo v ozračje dvakrat več toplogrednih plinov, kot jih je planet sposoben vsrkati. Ti plini z učinkom tople grede hitro povečujejo segrevanje planeta, kar povzroča povečanje ekstremnih vremenskih pojavov, neviht, poplav, vključno z dvigovanjem gladine oceanov. Ocenjuje se (M.Burke, Nature 557, 2018), da bi samo povečanje porasta povprečnih temperatur v primerjavi s predindustrijsko dobo, od 1.5 stopinj C, kolikor znaša do danes, na 2 stopinji C, do konca stoletja zavrlo rast svetovnega BDP za 0.5% do 1% in povzročilo za 20 bilijonov USD stroškov. V kolikor ne bomo reagirali pravočasno in se bodo povprečne temperature povečale za 3 stopinje C, pri čemer bi se še bistveno dvignila gladina oceanov, bi se stroški podnebnih sprememb večkratno povečali.

Zato je smiselno, da pričnemo vsi takoj vlagati v preprečevanje takih negativnih scenarijev približno 1% BDP. Ob tem izračuni kažejo, da bi se večina sredstev, vloženih v to področje, preko povečanja BDP in zaposlenosti zaradi novih »zelenih« proizvodenj in dejavnosti že kratkoročno povrnila (Eurofound, 2019). To omogoča, da se »zeleni prehod« financira pretežno z zadolževanjem, recimo z »zelenimi obveznicami«, država pa naj z ekološkimi davščinami, kot je davek na CO2, to le dodatno spodbuja. To tudi pomeni, da državam za ta namen ni potrebno bistveno povečevati davkov, ki bi drugače upočasnili gospodarsko rast ali izkrivljali normalno delovanje energetskih trgov, kot se sedaj dogaja pri elektriki v Evropi. Se pa morajo državna sredstva usmeriti v raziskovalno dejavnost, saj nove oblike OVE (veter, sonce, jedrska fuzija) še niso dosegle zadovoljivega tehnično-ekonomskega nivoja, potencial obstoječih, predvsem hidroenergije, pa je v glavnem že izkoriščen.

Aktivnosti za zmanjševanje toplogrednih plinov so večplastne – najprej je potrebno z varčevanjem zmanjševati porabo energentov, predvsem tistih, ki z izgorevanjem prispevajo največji delež k povečevanju CO2 v ozračju, nadalje z odstranjevanjem CO2 iz ozračja, kar najbolje naredimo z ozelenjevanjem planeta, nato z nadomeščanjem fosilnih goriv z obnovljivimi viri energije (OVE), ki ne povzročajo emisij toplogrednih plinov. Vendar imajo znani OVE – veter, sonce, drugačne lastnosti od fosilnih, uporabni so predvsem za proizvodnjo elektrike. Predvsem elektrika naj bi v največji meri nadomestila neposredno uporabo fosilnih goriv, največ v prometu, ki je glavni vir škodljivih emisij.

Ker so ti viri geografsko drugače razporejeni in zato niso enakomerno prisotni v vseh državah, poleg tega zaradi časovne neusklajenosti proizvodnje in porabe potrebujejo skladiščenje energije, zahtevajo globalni pristop k raziskovanju, izkoriščanju, transportu in skladiščenju električne energije, kar zaenkrat nismo v stanju uveljaviti. Na primer, da bi se Evropa napajala z elektriko, ki bi jo proizvajali v Sahari. Zaradi poznane tehnologije in skoraj 100%-nega učinka pri zmanjšanju emisij CO2 je potrebno ponovno preučiti uporabnost jedrske energije za proizvodnjo električne energije s posebnim poudarkom na varnosti obratovanja proizvodnih enot.

  1. Demografski izziv.

Večina prebivalstva v razvitejših družbah se zaradi zmanjševanja rodnosti stara, kar spreminja veljavne modele razvoja. Povečujejo se socialni stroški za zdravstvo in pokojnine, obenem se zmanjšuje delež delovno sposobnega prebivalstva, tako da celo primanjkuje delavcev. To sproža delovne migracije, ki, če niso usmerjane, lahko povzročajo hude družbene probleme. Glavni vzrok za migracije je sicer velika ekonomska neenakost v svetu, ki jo lahko rešujemo le globalno. Racionalnejše bi bilo, da se ne selijo ljudje, ampak investicije in blago, kar globalizacija načeloma omogoča, vendar izvajana pod diktatom multinacionalk, ki pri tem zasledujejo predvsem svoj dobiček, povzroča velike probleme.

Da se demografske probleme da obvladovati, kaže izkušnja Japonske, zaostrujejo pa jo nesposobnost nekaterih držav v razvoju, predvsem v Afriki in nekaterih drugih, predvsem muslimanskih državah, da ob napredku ne obvladujejo rasti prebivalstva in ne zagotavljajo primernih pogojev za njihovo življenje. Hkrati pa vmešavanje razvitih držav zaradi varovanja gospodarskih interesov njihovih korporacij vpliv na politično nestabilnost teh držav. Zaradi tega se prebivalci množično izseljujejo in pri tem povzročajo konflikte pri srečevanju z avtohtonim prebivalstvom, kar se občasno stopnjuje v lokalne vojne, ki ob izdatni podpori raznih vojnih dobičkarjev lahko prerastejo v večje konflikte. Sedanja ureditev sveta, ki je usmerjena predvsem v egoistično zastopanje interesov določenih kapitalskih in državnih interesov in zmore le postavljanje zidov in rezilnih žic na meje, pozitivne učinke globalizacije pa predvsem preusmerja na svoje račune v davčnih oazah, naravnost kliče po globalnih rešitvah.

  1. Tehnološki izziv.

Nekaj zadnjih desetletij spremljamo zmanjševanje vlaganj v temeljne raziskave, tehnološke novosti pa monopolno obvladujejo velike korporacije. To povzroča zastoj pri odkrivanju in uveljavljanju tehnoloških novosti v skupno dobro, zaradi česar rast BDP, osnovana na tehnološkem napredku, zaostaja za povprečji preteklih desetletij, monopol velikih tehnoloških korporacij pa povzroča širše družbene probleme.

Kot primer izziva lahko navedemo razvoj informatike in umetne inteligence. Pri tem se človeštvo srečuje s podobnim izzivom, kot ob koncu 2. svetovne vojne, ko je človek obvladal jedrsko energijo, s čimer je lahko proizvedel škodljivo atomsko bombo in/ali koristni jedrski reaktor, ki proizvaja elektriko. Tako lahko umetno inteligenco uporabljamo za koristno reševanje cele vrste problemov človeštva, lahko pa je zlorabljena za manipulacije in nadzor prebivalstva, kot se je pred kratkim dogajalo ob volitvah ameriškega predsednika Trumpa in ob referendumu za Brexit.

Poleg tega  bo v bližnji bodočnosti zaradi tehnološkega napredka polovica do sedaj znanih delovnih mest ukinjena, nadomestili jih bodo roboti in umetna inteligenca, kar lahko povzroči radikalno povečevanje nezaposlenosti in posledično socialnih razlik. Zato bo potrebno večje angažiranje držav tako pri vlaganjih v temeljne raziskave, kot pri usmerjanju razvoja, tudi z razbijanjem monopolov velikih korporacij pri razpolaganju s tehnološkimi dosežki, tako da se bodo rezultati tehnološkega razvoja veliko bolj podružbljali kot se dogaja to danes. Skratka, ljudje in ne v glavnem kapital bi morali uživati sadove tehnološkega napredka.

  1. Ekonomski izziv.

V obdobju zadnjih trideset let je v ekonomiji prevladala ideologija tržnega fundamentalizma, ki je poveličevala trg in privatno podjetniško iniciativo ter omalovaževala državo, ki naj bi povzročala nepotrebne stroške in ovirala privatno iniciativo. Predvsem je ta ideologija zagotavljala, da bo prinesla pospešeni razvoj človeške družbe in višje blagostanje vseh.

Pred tridesetimi leti, po padcu berlinskega zidu, je ameriški znanstvenik Fukuyama napovedoval »Konec zgodovine« v smislu, da bo na trgu sloneč sistem demokracije, na kratko imenovan liberalni kapitalizem, na dolgi rok prevladal in omogočil človeštvu optimalni razvoj. Že leta 2008 se je ob nastopu finančne krize in predvsem ob načinih za njeno reševanje, izkazalo, da temu ni tako. Kapitalizem se je razvijal vedno bolj v smeri financializacije, ki je zmanjševala produktivno investiranje in zaposlovanje, namesto tega je spodbujala finančne špekulacije in kupovanje političnega vpliva.

Ti strukturni problemi v ekonomiji se poznajo tudi v ekonomski rasti, ki zadnja leta zaostaja za prej dosegano. V tem času se je sicer človeštvo zaradi globalizacije bolj enakomerno razvijalo (predvsem v Aziji), vendar je te procese spremljalo veliko poglabljanje ekonomskih razlik med prebivalci posameznih držav ob izraziti koncentraciji bogastva/kapitala v rokah vedno manjšega števila lastnikov. Danes 26 posameznikov razpolaga s polovico svetovnega premoženja in ti procesi se še poglabljajo. Zaostajanje v rasti v kombinaciji z nesorazmerno delitvijo dodane vrednosti v škodo zaposlenih in koncentracija v rokah oligarhije povzroča med ljudmi veliko nezadovoljstvo, ki lahko vodi v revolucije in vojne. Očitno se Marxova prerokba o samouničenju kapitala že izvršuje, samo katastrofični finale še ni poznan.

Takemu scenariju se lahko izognemo le s krepitvijo demokratičnih inštitucij, to je držav in njihovih nadnacionalnih tvorb ter z njihovim nadzorom nad kapitalom, tako da bi bil uporabljen v večji meri za razvoj in manj za neproduktivne privilegije lastnikov. Mora pa biti tako delovanje mednarodno usklajeno, saj je večina ekonomskih problemov in njihovih rešitev globalna. 

  1. Družbenopolitični izziv.

Bogata manjšina ne obvladuje samo kapitala, ampak s pomočjo sponzoriranja/financiranja političnih elit obvladuje tudi demokratične predstavnike oblasti. To volivci prepoznavajo, zato obstoječi politični eliti, zlizani s kapitalom, ne zaupajo več. To omogoča bliskovit politični uspeh raznoraznim populističnim povzpetnikom, ki se hitro prelevijo v avtokrate, ki se ali povežejo s kapitalom in tako prej omenjena gibanja samo radikalizirajo, ali s svojo nesposobnostjo politično situacijo še zaostrijo. Končni rezultat je zaton demokracije, kot smo jo poznali v zadnjih 60 letih in onesposabljanje človeštva, da se učinkovito spopade s prej omenjenimi izzivi.

Namesto, da bi svetovni voditelji oblikovali za ta namen učinkovite mednarodne mehanizme, recimo delujočo OZN, poteka na svetovnem prizorišču srdit spopad za vpliv in resurse med megakorporacijami in med donedavno suverenimi državami, ki ena za drugo popuščajo. Lep primer je Venezuela – namesto da bi tam OZN razpisala nove volitve, to neposredno urejajo Američani. Takim pritiskom korporacij se upira le malo močnih in od mednarodnega kapitala neodvisnih držav, predvsem Kitajska. Ta se počuti že dovolj močno, da prevladi ZDA odkrito nasprotuje in se z realizacijo svoje geopolitične »svilene poti« trudi vzpostaviti v svetu svoja vplivna območja.

Evropa se je znašla na razpotju – ali bo s krepitvijo svojih demokratsko izvoljenih inštitucij in politik, skupnega parlamenta in vlade, skupne razvojne, zunanje, demografske in vojaške politike, krepila svojo enotnost in v svetovnem geopolitičnem prerivanju med ZDA in Kitajsko obranila status neodvisne svetovne velesile in tako ohranila svoj civilizacijski dosežek – socialno državo, ali pa bo pod vplivom notranjih nesoglasij in zunanjih pritiskov razpadla in tako po poti Južne Amerike in Afrike postala plen močnejših globalnih igralcev.

Tako družbeno politično situacijo lahko reši le nova generacija politikov, neodvisnih od kapitala, ki se bo iskreno zavzela za skupne interese. Da bi taka generacija preko pravih demokratičnih volitev prišla na oblast, pa bo treba prevetriti politični sistem, predvsem pri volitvah, oblikovanju političnih strank in vplivu kapitala nanje, pa tudi na področju izvršne oblasti pri omogočanju, da se volja ljudstva izkaže pri operativnem vodenju držav.

Vsem tem izzivom je skupno, da niso rešljivi na do sedaj prevladujoči način, to je pod diktatom  megakorporacij in kupljivih politikov, ki se skrivajo za tržnim fundamentalizmom in navidezno demokracijo. Da so rešitve še vedno možne, kažejo dogajanja v ZDA, kjer Demokratska stranka na čelu z  E. Warren, B. Sandersom in A.O. Cortez in drugimi progresivci iz akademske sfere, kot so ekonomisti D. Rodrik, R. Zucman in drugi s svojimi predlogi »New green deal« in »Economics for inclusive prosperity -EfIP« že kažejo, kakšna bi morala biti usmeritev nove politike.

V Evropi na takšen preboj v politiki še čakamo, nekaj novega nakazujejo le Francozi, zbrani okoli ekonomista Pikettyja s svojim »Manifestom za demokratizacijo Evrope« in podobno grški ekonomist Varoufakis z iniciativo DiEM 25. Mogoče bo priložnost nastopila ob skorajšnjih volitvah v Evropski parlament, ki bi moral v kratkem, tako kot novoizvoljeni ameriški kongres, pokazati pot iz krize.

Skratka, treba bo poiskati nove rešitve. Kako naj bi to počeli v Sloveniji, bomo podajali v obliki »Tez za podjetno državo« v nadaljevanih, ki bodo objavljana na tem blogu.

%d bloggers like this: