Mnoge je zavedla nekaj let trajajoča konjunktura v EU, ki pa se je sesula v trenutku, ko je upadlo zunanje povpraševanje. Zanimiva sta dva dejavnika. Prvi je, da kljub solidni konjunkturi nobeni izmed centralnih bank v razvitih držav ni uspelo v tem času zategniti monetarne politike in se odlepiti od ničelne vodilne obrestne mere. In drugi je, da je rast v EU ključno odvisna od zunanjega povpraševanja oziroma da države EU niso v stanju zagotoviti dovolj domačega povpraševanja. Kar je seveda ključni dejavnik ranljivosti evropskih gospodarstev. Za tiste bolj skeptične oziroma tiste, ki živijo v učbenikih za prvi letnik ekonomije, naj samo navedem lep povzetek in komentar Martina Sandbuja v Financial Timesu včerajšnje odločitve ECB, da bo spet sprostila monetarno politiko, preden jo je sploh začela zategovati:
Depending on how you count, the past eight years have seen three or four aborted tightening turns by the world’s two biggest central banks. In 2011 the Trichet interest rate rises helped send the eurozone into a second, self-inflicted recession. In 2015 the US Federal Reserve lifted its policy rate by a quarter-point — and then had to delay its plans for further increases. Since late 2018, the Fed has again had to moderate its tightening plan, vowing flexibility both on lifting rates and reducing its balance sheet. And this does not include similar developments at smaller central banks.
All these decisions, like the ECB’s today, have been reasonable. In the jargon, they have been “data dependent”: central banks have responded to turns for the worse in either markets or the real economy or both. But taken together, they indicate something bigger and more worrying.
Why do central banks find it so hard to withdraw monetary stimulus? Because the economy has turned out, time and again, to be weaker than they expected. Each time, central bankers have had to correct their mistakes. But while that is welcome, it does not excuse making the mistakes in the first place — let alone when it has happened over and over again.
Vir: Martin Sandbu, Financial Times
Zadeva je res bolj zaskrbljujoča, ker kaže na to, da so se razvite države ujele v japonski scenarij likvidnostne pasti. Japonska je že 28-to leto v likvidnostni pasti, kjer so obrestne mere permanentno na ničli, monetarni stimulus pa deluje tisoč-procentno in čez. Pa vendar se japonsko gospodarstvo ne zmore odlepiti od ekstremno nizkega trenda rasti. Japonska se je celo iz tradicionalnega velikega neto izvoznika prelevila v neto uvoznika, kar kaže na nerešljive strukturne težave njenega gospodarstva.
EU je v podobnem položaju, enostavno ni sposobna zagotoviti dovolj domačega povpraševanja in je odvisna od krhkosti tujega povpraševanja. Izhod iz tega je sicer po svoje dokaj enostaven, le ekonomsko paradigmo bi bilo treba zamenjati. Problem je v tem, da centralne banke vztrajajo pri konceptu normalnih razmer, kjer je po eni strani s finim uravnavanjem obrestnih mer in po drugi strani z zagotavljanjem dovolj likvidnosti bankam mogoče uravnavati kreditno aktivnost bank in investicijsko aktivnost podjetij. Toda problem te paradigme je, da jemlje dve izmed ključnih komponent agregatnega povpraševanja – porabo gospodinjstev in vladno porabo, ki skupaj tvorita 70 do 80% skupnega agregatnega povpraševanj, kot dani. Oziroma drugače, ta paradigma implicitno temelji na Sayevi predpostavki, da se povpraševanje prilagaja ponudbi in da je dovolj spodbujati investicije (s poceni in dovolj denarja), čemur bodo gospodinjstva prilagodile svoje povpraševanje. Ta predpostavka je seveda butasta ali najmanj smešna, saj je že vsakemu srednješolcu jasno, da je zadeva obratna in da se mora ponudba prilagajati povpraševanju. Vendar poskusite to razložiti centralnim bankirjem ali vladnim politikom. Vso srečo.
Zelo preprost reality check zgornje paradigme iz vidika zaotavljanja likvidnosti bankam je razviden iz bilance ECB (glejte spodaj). ECB je to likvidnost, predvsem v okviru obeh instrumentov LTRO in TLTRO, najbolj povečala v času največje recesije (po letu 2009 in nato še med letoma 2011 in 2014) na raven med 700 in 1,000 milijard evrov. Toda ta denar, ki ga je ECB posodila bankam po ničelni obrestni meri, se je takoj vrnil nazaj na ECB in ni šel v povečanje kreditne aktivnosti. Banke so raje ta sredstva parkirala nazaj pri ECB in ji raje plačujejo 0.4% ležarine, kot da ga plasirajo naprej. Preprosto rečeno, ECB s tem programom ni uspela spodbuditi gospodarske rasti in banke nimajo komu posoditi denarja, ker ni povpraševanja po njem. Povpraševanja po kreditih pa ni, ker podjetja ne vidijo dovolj trdnega povpraševanja za svoje izdelke in storitve in s tem ne investicijskih priložnosti.
Slika: Bilanca ECB (v mio €)
Vir: ECB
Če se želimo izviti iz likvidnostne pasti, je pač treba opustiti zgornjo paradigmo in se namesto spodbujanja ponudbe fokusirati na spodbujanje agregatnega povpraševanja. Če bi ECB 2,900 milijard evrov, ki jih je do sedaj v programu kvantitativnega sproščanja in OMT namenila za odkup obveznic (glejte bilanco ECB), direktno usmerila v financiranje povpraševanja, bi se zgodba seveda radikalno spremenila.
Odgovor je v helikopterskem denarju oziroma v monetarnem financiranju fiskalne politike. Ukrep je v svojem bistvu preprost. Namesto, da ECB na sekundarnem trgu odkupuje obstoječe obveznice držav in podjetij (ki jih imajo v svojem portfelju finančne institucije), bi morala začeti odkupovati obveznice neposredno od vlad v primarni izdaji. Vlade bi izdale obveznice, s katerimi bi denimo (A) financirale znižanje davkov, (B) povečanje neposrednih transferjev gospodinjstvom (univerzalni temeljni dohodek in podobno) in (C) financirale javne naložbe v transportno infrastrukturo, socialno infrastrukturo (šolstvo, zdravstvo), digitalno ekonomijo, energetsko sanacijo stavb in energetiko.
Optimalen miks bi bil nekje okrog 80% za C ter po 10% za A in B. Pomen C je največji, ker (1) se s tem najprej ustvarja agregatno povpraševanje (takojšnje povečanje BDP, plus multiplikativni učinki), nato se (2) ustvarjajo nova delovna mesta (najprej v gradnji infrastrukture in nato v njeni uporabi) in s tem dodaten dohodek zaposlenih (in njihova poraba) in (3) ustvarjajo se nove proizvodne kapacitete, nov človeški kapital ter s tem investicijske priložnosti za prihodnost.
Zgodba je tako preprosta kot to, da se je nekoč Marija Terezija odločila, da je treba uvesti obvezno šolstvo (investirati v socialno infrastrukturo in človeški kapital) in kot to, da so se države nekoč odločile, da je treba (javno!) investirati v železniško omrežje, v cestno in avtocestno omrežje ter telekomunikacijsko omrežje. To je spodbujalo tekoč gospodarski razvoj in ustvarilo priložnosti za podjetja prek uporabe te infrastrukture. To je poganjalo gospodarsko rast. In če bi danes sprožili podoben ciklus, bi se ne samo izvili iz likvidnostne pasti, pač pa se tudi učinkovito izognili temu trendu padajoče dinamike gospodarske rasti (sekularne stagnacije), nad katerim lamentira toliko politikov in ekonomistov.
No, edini razlog zakaj do monetarnega financiranja fiskalnega stimulusa (helikopterskega denarja) ne bo prišlo, je v tem, ker je to od začetka 1980. let prepovedano. Centralne banke ne smejo neposredno financirati javnih izdatkov. To je bilo potrebno v tistem času visoke inflacije, ko so se vlade zadolževale pri centralnih bankah za financiranje svojih izdatkov in je dodatno spodbujanje agregatnega povpraševanja ob omejitvah na ponudbeni strani proizvajalo dodatno inflacijo, danes v nizkoinflacijskih razmerah pa je to razvojna cokla. Ta prepoved neposrednega financiranja javnih izdatkov s strani centralnih bank (posredno to centralne banke itak počnejo z operacijami na odprtem trgu in s kvantitativnim sproščanjem) je dogma. Nekdo se je je spomnil (tako kot celibata), ker je bila v določenih razmerah to začasna rešitev za nek problem. Toda danes, v današnjih razmerah, je to preprosto absurdna dogma.
Spet bo treba pogledati literaturo s tega področja, in za začetek je tukaj moj pregledni članek iz 2016: A case for helicopter money: Monetary financing of fiscal stimulus in a liquidity trap. Spodaj je kratek povzetek:
The paper shows that monetary finance of fiscal stimulus can be a useful last-resort approach to boost economic growth in a liquidity trap when fiscal space is limited and when all conventional and unconventional monetary policies fail to provide desired stimulus. In particular, in the Eurozone this approach may be de facto the last-resort approach available to avoid the Japanese-style lost decade. While technically manageable and potentially very successful, political opposition to this approach seems to be insurmountable. Nevertheless, the paper identifies two possible solutions that do not interfere with distributional and discipline issues in the monetary union. This is because they involve operations that may only post facto turn out to be monetary finance and which nature can be denied for years for fear of legal and political challenges. Without the option of monetary-financed fiscal stimulus there may be no good way out of the present economic malaise and protracted period of lost development.
DAMIJAN blog 
Res je težko razumljivo, da tako eminentne inštitucije, kot so Evropska Centralna Banka in z njo Evropska komisija, ki tako politiko podpira, ne razume preprostega življenjskega pravila, da naše potrebe (povpraševanje) diktirajo naše obnašanje (potrošnjo) in ne obratno. Še bolj postaja to zaskrbljujoče, ker je tako, na prvi pogled nerazumno ravnanje ECB (konkretno taka oblika monetarnega stimulusa privatnemu bančnemu sektorju, kot smo ji priča v zadnjih letih,) opredeljeno z zakonodajo, na kateri sloni njeno delovanje – da skrbi zgolj za inflacijo, to je za stabilnost valute, vse ostalo, kot na primer zaposlenost, rast, itd. pa ni njena skrb. To vse ostalo naj bi zagotavljali vsemogočni trgi na osnovi privatne lastnine ob minimalni vlogi držav. Mimogrede, taka drža je glavni vzrok za zaostajanje v rasti evrskih držav po letu 2008. To pomeni, da je njeno ravnanje in taka ideologija prevladujoča v vodilnem političnem establishmentu v Evropi, torej je taka politika zavestna in namerna. Tako politiko/ideologijo je utrjevala cela vrsta ekonomskih šol (ekonomistov), ki so ji tako lakajsko služili, njeni nosilci pa so razni finačniki tipa Schauble ali “golden boys” iz Goldman Sachsa, izmed katerih izhaja tudi sedanji guverner ECB Draghi, pa tudi sedanji predsednik EK Juncker in bivši Barroso.
In kaj v bistvu pomeni taka politika?
Predvsem ščiti lastnino/kapital pred inflacijskim (in kakršnemkoli drugačnim) razvrednotenjem ali prerazporejanjem (tudi fiskalnim). Nadalje sistemsko skrbi, da dodatni denar ne pride v roke neposredno potrošniku, ampak najprej preko bančnega sistema obstoječim lastnikom kapitala, ki naj bi z vlaganji vzpodbudili razvoj (ponudbo). Vendar ta kapital že dalj časa ni več univerzalno ekonomsko orodje za vzpodbujanje investicij in razvoja, ampak je namenjen predvsem ohranjanju in utrjevanju obstoječih lastninskih odnosov, pri čemer so na eni strani vse bolj bogati kapitalisti, na drugi pa vse bolj revna izkoriščana raja, ki tako ali tako nima več iz česa zapravljati in s tem vzpodbujati rast. Kapital pa raje deponira denar na varno nazaj v bančni sistem ali davčne oaze (kvečjemu naloži v predvolilne kampanije politikov), kot pa da bi se šel rizične naložbe v kakšno železnico, zeleni program, raziskave ali kaj podobnega, da ne govorim o čisti izgubi, če bi zaposlenim povečal plače. Kam to vodi, je že pred 170 leti opisal Marx.
Bojim se, da dobronamerni nasveti nekaterih bolj razgledanih ekonomistov, kot je zgoraj opisan, torej neposredno vzpodbujanje fiskalne potrošnje in ne ponudbe kot monetarni ukrep centralnih bank, ne bodo naleteli na razumevanje nosilcev kapitala, saj bi tako ti izgubili nadzor nad celotnim finančnim sektorjem kot osnovnim orodjem za izvajanje svoje (ekonomske in posredno politične) oblasti.
Da bi kaj spremenili, bo potrebno nekaj več. Najmanj bo potrebno preko volitev okrepiti demokratične procese in iz njih izločiti vpliv kapitala, tudi tako, da na vodilne politične položaje ne bodo prihajali več “golden boysi” iz raznih finančnih krogov, ampak bolj široko razgledani in izobraženi politiki. Naš primer, da je boljši premier tisti z diplomo igralca, kot kakšen specialist – na primer Cerar, to potrjuje.
Potrebna bo tudi sprememba konkretnih politik, Tako mora država prevzeti nadzor nad oporiščem “finančnikov” – to je nad finančnim sektorjem. V tem smislu je potrebno (vsaj pri nas) storiti naslednje:
-da finačni sektor opredelimo kot področje strateškega pomena za državo preko sprememb Strategije upravljanja državnih naložb,
– da še zadnje sanirane državne banke, to je A-banke ne prodamo v celoti, ampak največ 49% in še to pretežno domačim vlagateljem,
-da državno SID banko okrepimo za financiranje državno prioritetnih naložb v infrastrukturi in energetiki ter za vlaganja v razvoj (tehnološki sklad),
-da prevzamemo nadzor nad 18 milijard sredstev v Banki Slovenije, če ne bo šlo drugače tako, da se izloči 9 mrd sredstev iz njenega upravljanja in se jih prenese v Demografski sklad ali SID banko (preostanek, 9 mrd, zadostuje za podporo in varnost našega bančnega sektorja, ECB pa naj za “podporo evrosistema” ne molze nas ampak si sama natisne nov denar za ta namen).
Všeč mi jeVšeč mi je
Spoštovani, kako naj Slovenija prevzame ponoven nadzor nad bilančno aktivo BS?
Všeč mi jeVšeč mi je
Svoj vpliv lahko Slovenija kot lastnik uveljavlja preko nadzora nad pasivo. Če država kot lastnica BS ne bo dobila ustreznega nadomestila za tisti del sredstev banke, ki so njena last (vloga in kapital banke skupaj z rezervami), kar bi moralo znašati kakih 150 mio letno (in ne 16 mio, kot je predvideno v letošnjem proračunu), naj Slovenija umakne vlogo države (v višini 4,7 mrd trenutno) in jo premesti v SID banko, nato naj kot lastnica v skladu s 50. členom Zakona o Banki Slovenije razporedi višek rezerv nad 5% bilančne vsote v korist proračuna države Slovenije (tudi za nazaj). To drugo je lahko sporno zaradi pristojnosti ECB pri upravljanju monetarne politike. Naj tolmači eventualno kolizijo naš parlament in/ali sodišče EU. Po mojem mnenju ima v tem primeru prednost nacionalna zakonodaja pred evropsko, saj lastnina sredstev ni sporna, kapital banke je last Slovenije in ne ECB.
Ker se bo tako zmanjšala pasiva banke, je treba istočasno s prodajo naložb v obliki vrednostnih papirjev zmanjšati tudi aktivo. Ali pa naj ta sredstva, ki bi jih Slovenija umaknila iz BS, nadomesti ECB iz svojih lastnih virov. Za izpolnjevanje monetarnih nalog v okviru sistema ECB je polovica sedanjih sredstev BS v višini 9-10 mrd dovolj in je primerljiva z drugimi nacionalnimi centralnimi bankami v okviru sistema evra. Samo še en podatek: sredstva BS so še leta 2015 znašala 10,2 mrd, bilančna vsota slovenskih bank pa je bila približno taka, kot danes.
V kolikor se bo izkazalo, da tako zmanjšanje kapitala banke ni možno, ker ECB tega ne bo dovolila, pa bomo vsaj dobili jasen odgovor, čigava je Banka Slovenije in kaj lahko sploh Republika Slovenija z njo počne.
Imate mogoče kakšen drug predlog ali tolmačenje, bi bil hvaležen za odgovor, saj je očitno malo takih, ki se na to problematiko spoznajo.
Všeč mi jeVšeč mi je
Hvala za vaš odgovor.
Veste, čeprav nisem ekonomist, vas vedno in z veseljem prebiram, a tokrat menim, da ste v odgovoru na moje vprašanje zašli na področje znanstvene fantastike. Dovolite mi, naj utemeljim.
Pred kakim tednom, je pred kamere stopil mladi direktor pravne službe BS in vehementno in na suvereno ohol način zabrusil vladi RS, da BS razlastitev v »bančni sanaciji leta 2013« že ne bo plačala. Ne sme! To ji prepoveduje ECB, ker bi v tem primeru šlo za nedovoljeno pomoč državi. Ker mladi direktorji običajno ne podučujejo vlad na tak način to pomeni, da je bil govorec le sel Gospodarja, ki je našemu bantustanu sporočil kako in kaj. Pozoren opazovalec že iz samo zgornje novičke sme sklepati, da je vaš prispevek, napisan v trpnem deležniku, žal neuresničljiv.
EU eksperimentalni laboratorij Slovenije za socialni inženiring preoblikovanja družbe, deluje s polno paro:
1. Fiskalno pravilo v Ustavi
2. Razprodaja dobrih državnih podjetij na silo
3. Konfiskacija BS v Eurosistem
4. Razprodaja domačega bančnega sistema na silo
5.Uničenje domačega malega delničarstva in obvezničarstva
S takimi dispozicijami nobena vlada ne more biti suverena. Vse je nastavljeno tako, da gre za »vazalno hlapčevsko vlado« podrejeno bianco ukazu, ki tisto kar gre Gospodarju kanalizira na sla, pa četudi prinese- kot sporočilo -le prazen, nepopisan list, na katerega se sel sklicuje.
Torta na češnji (in ne češnja na torti) je posvojitev BS s strani ECB. BS je postala domači janičar ECB-ja oborožena z 18 miljardami €. Slovenija ji je zaupala svoje srce in krvni obtok v trajno hrambo. Žal Draghi v primeru neposlušnosti ali svojevoljne upornosti kakšnega naroda (Grki), rad malce močneje stisne za zaupani mu gral manj pomembnih državic EU.
No, v tem primeru se stvari postavljajo na svoje mesto. Uničenje malega delničarstva in domačega bančništva na slovenskem vodita tja v leto 1875 tik pred ustanovitvijo prve slovenske hranilnice.
Očitno sta nas Slovence ECB in EK predvideli izključno za pridno, izobraženo in neproblematično delovno silo, ki z veseljem dela za drobiž. Gospodarjem je namenjen drugi konec EU.
Žal EU zaudarja že povsem enako, kot Juga pred razpadom. Naše takratno vodstvo je bilo dovolj pametno in zvito, da smo jo uspeli kolikor toliko nepoškodovani »stisniti«, pa še bogat tovor smo vzeli s seboj; od bank do uspešnih podjetij……
Tole bi bila smer, o kateri bi bilo treba pričeti razmišljati. Iz kotla EU morda pridemo goli in bosi, če pa zamudimo zadnji večerni avtobus, lahko tudi brez glave in z nogami naprej…
Všeč mi jeVšeč mi je
Popravek: na koncu prvega stavka bi moralo namesto “obratno” pisati “ponudba”.
Všeč mi jeVšeč mi je
Hvala obema, to je tisto, kar potrebujemo ” laiki”
Razloženo jasno in enostavno. Ne strinjam pa se , da politiki tega ne razumejo, prej bi rekel, da jim tega razumevanja ni dovoljeno sprovesti v prakso
Všeč mi jeVšeč mi je
Zakaj je problem tako težak?
Zato ker v osnovi ni tehnični tj. monetarni ampak ideološki v enem delu in interesni (kar je lepo pokazal Drago). Temelji torej na političnem in ekonomskem razmerju moči, ki je obstoječi model ustvaril in ga vse doslej vzdržuje in ga bo vzdrževal vse dotlej , dokler to ne bo ogrozilo kapitalske in s tem politične moči njegovih nosilcev.
Še dolgo bo trajalo,…
Všeč mi jeVšeč mi je
G. Jazbec,
To ni nobena znanstvena fantastika. V bistvu je moje razmišljanje reciklaža delovanja Slovenije v okviru Jugoslavije v nekih drugih časih. Nasploh me sedanja situacija v EU spominja na Jugo v času njenega propadanja po smrti Tita. Juga je v zadnjih letih svojega življenja napačno utemeljevala svoj obstoj na avtoriteti centralnih oblasti in privilegijih političnih elit namesto na konsenzu in napredku, tako sedanje konservativno desničarsko (koalicija ljudskih strank) vodstvo EU vsiljuje tržno ekonomske principe, ki jih preko kapitala nedemokratično prisilno uveljavlja (kot v Grčiji) kot osnovo za združevanje v EU, namesto da bi z napredkom/razvojem ponujala članicam nekaj več kot golo ekspropriacijo po kapitalu.
Kako naj bi se v tem EU kotlu bolje znašli, podobno kot smo se nekdaj v Jugi, svetujem v več člankih na tem blogu, z delovnim naslovom “ Zakaj potrebujemo bolj podjetno državo” , objavljen 13.3. in “Ali potrebujemo podjetno državo tudi na finančnem področju”, objavljen 24.2.
Preberite in ne obupujte, raje vprašajte svojega poslanca, kaj bo konkretno na tem področju storil.
Všeč mi jeVšeč mi je
Sem mnenja, da bi morali slovenski intelektualci večkrat ljudstvo poučiti kaj zastopajo določene stranke in kaj glas za njih pomeni. Zato g. Drago, vse pohvale za pogum in direktnost, ki ga marsikateri ekonomist pri nas nima.
Po mojih izkušnjah večina ljudi, pa ne samo v Sloveniji, sploh ne ve, da je z glasom za EPP (pri nas SDS, NSi ter SLS) dala glas bankirjem in Junckerju kot komisarju. Ljudje mislijo, da je komisija nedemokratično izvoljena, a vendar glavnega komisarja ter njihovo politiko z ECBjem na čelu je izvolila večina evropskega volilnega telesa. Glas za S&D prav tako ne bi nič blaznega spremenil.
Všeč mi jeVšeč mi je
Predlagam, da še enkrat prebereva moj zapis. Tistega kar vidite v njem vi, nisem nikoli zapisal. Pišem o dejstvih. Po 150 letih se Slovenci vračamo na izhodišča s katerih smo se premaknili z vzpostavitvijo domačih slovenskih hranilnic. Ponovno prevzemamo vlogo, ki nam jo že od nekdaj namenja EU. Hlapcev.
Zmotila me je navedba iz zadnje alineje vašega prvega zapisa, ko navržete:«…da prevzamemo nadzor na 18 milijard sredstev BS…« Zato sem se oglasil.
Že kakega pol leta prej sem se zgrozil nad istimi ali zelo podobnimi razmišljanji dr. Franja Štiblarja v oddaji Studio City. Izgleda, da ekonomisti niste opazili, kako nam je ECB speljala BS skupaj z njeno bilančno aktivo, ki se je – od 4.11.2014 – podvojila na skoraj dva letna domača proračuna. Ekonomisti se obnašate tako, kot tisti bivši lastnik, ki novemu lastniku nepremičnine hoče postavljati pogoje, koliko let bo svojo bivšo nepremičnino še uporabljal in pod kakšnimi pogoji.
Menim, da Slovenija- razen folklornih obredov – nima nobene pristojnosti več nad BS. Njena ustanovna vlogi 4,8 miljarde € ni na razpolago Republiki Sloveniji in je ni mogoče izločiti iz bilanc BS oz. zdaj ECB. 18 milijard €, ki so v bilanci BS imajo poleg monetarne vloge še vlogo morebitnega discipliniranja RS. Plasirane bodo tja kamor bo hotela ECB in ne tja, kjer bi jih naivno želela videti RS. Kako to, da ekonomisti nič ne pišete o tem?
EU je briljantna zamisel velikih umov in državnikov, a izpeljali so jo birokrati na diletantski in njim lasten nestrokoven način. Hišo EU so postavili brez ustreznih temeljev zato je nestabilna, ima polno konstrukcijskih napak in se ruši. Ekonomisti radi operirate z diagrami in izračuni, radi pa pozabljate na življenje iz katerih te diagrame rišete. Predlagate vedno nove ideje v smislu:« Kaj pa če bi natrgali malo trave in z njo zadelali razpoke, kaj pa, če bi odkrili in prestavili malo strehe….?«
Sam predlagam- za razliko od vas-, da se skrpucalo brez temeljev opusti in najde nova lokacija za postavitev nove hiše, ki bo bazirala na čvrstih konstrukcijskih elementih, ki bodo zagotavljali enakopravno in varno bivanje čisto vsem prebivalcem hiše, ne pa samo nekaterim, ki so si uzurpirali najboljše prostore hiše. Podaljševanje bivanja v taki hiši bo med prebivalci povzročalo vse več napetosti, obtoževanja in eskalacij nestrpnosti.
Nekateri zapisi ne uspejo; ali zaradi pomanjkanja časa, ali zaradi ne dovolj pozornosti temi, ki jo obdeluje avtor. Po premisleku, ob zadostni volji in potrebnemu znanju, ki ga -spoštovani avtor- nedvomno premorete, se da to hitro popraviti. Predlagam, da napišete malce bolj poglobljen članek o BS.
PS: Sicer pa; mir poslancem na paši, pa tudi obupa nikarte.
Všeč mi jeVšeč mi je