Velik ideološki nateg

Ta tekst sem izvorno objavil že leta 2012. Danes je enako aktualen kot takrat. Kaže, kako se da zmanipulirati tok zgodovine s fabrikacijo teorij in dejstev.

Zadnjič sem pisal o napakah evropske ekonomske politike, ki so temeljile na napačnih izračunih in ki so v obdobju zadnjih dveh let stale 3.1 milijona izgubljenih delovnih mest, od tega 2.5 milijona v državah PIIGSS. Danes pa se bom pozabaval z intelektualnim ozadjem teh napak – z ekonomskimi koncepti oziroma teoretskimi predpostavkami. Presenečeni boste, kako gnile so te predpostavke, čeprav so bile nagrajene z Nobelovimi nagradami. *

Fiskalna konsolidacija, torej hitro zniževanje proračunskih primanjkljajev, ki jih je zapovedala Evropska komisija sredi leta 2010, temelji na konceptu »ekspanzivne fiskalne konsolidacije«. Preprosto rečeno, države, ki v času krize porežejo javne izdatke in znižajo davke, naj bi s tem zagnale gospodarsko rast. Kot sem pokazal zadnjič, ta koncept ne temelji na empirično ugotovljenih dejstvih. Prav vse študije, ki so trdile, da so našle pozitivne učinke fiskalnega konsolidacije v času krize na gospodarsko rast (in ki so jih naredili t.i. »Bocconi boys«, t.j. doktoranti iz milanske univerze Bocconi: Alesina, Ardagna, Giavazzi, Pagano, Perotti in Tabellini), so bile razkrinkane kot napačno narejene oziroma je bil ugotovljen razkorak med trditvami v študijah in dejanskim dogajanjem prav v vseh državah, ki so jih študije izpostavile kot »pozitivne primere« (za dober pregled teh študij predlagam knjigo Mark Blyth, Austerity: The History of a Dangerous Idea, 2013).

Nekakšen smrtni udarec je tem študijam na koncu zadal še IMF z dvema preglednima empiričnima analizama v letih 2011 in 2012. Prva analiza (Guajardo et al, 2011) je pokazala, da so »Bocconi boys« uporabljali pristransko metodo za identifikacijo varčevalnih obdobij in da je ob uporabi pravilne metode, ki upošteva dejanske vladne podatke glede varčevalnih ukrepov, kontrakcijska fiskalna konsolidacija prav v vseh zajetih državah vodila v zmanjševanje domačega povpraševanja in BDP. Torej, fiskalno varčevanje nima pozitivnih učinkov na rast, pač pa vodi v oziroma poglablja gospodarsko recesijo. Druga analiza (Batini et al, 2012) je šla še korak naprej in pokazala, da je fiskalna konsolidacija v času recesije dvakrat bolj rizična kot v času gospodarske rasti, da postopne konsolidacije dajejo boljše učinke kot hitre šok terapije in da imajo drastične konsolidacije bolj negativen učinek na gospodarsko rast in da povečujejo javni dolg glede na BDP. Torej natanko tisto, kar tudi sam že nekaj let ponavljam: drastično vladno varčevanje v času krize krizo samo poglablja in še povečuje breme javnega dolga; fiskalne konsolidacije se delajo v dobrih časih in postopoma. Pika.

S tema analizama je IMF končal »uro slave Alberta Alesine«, kot jo je označil Financial Times, in ki se je začela spomladi leta 2010, ko sta Evropska komisija in ECB Alesino, profesorja s Harvarda, celo povabile na vrh EU v Madridu, kjer je bil s konceptom »ekspanzivnega varčevanja« glavna akademska zvezda.

Toda druga analiza IMF je šla še korak naprej, in sicer je nakazala na zgrešenost samega »intelektualnega ozadja« empiričnih analiz o blagodejnosti učinkov »ekspanzivnega varčevanja«. Celotna zgodba o blagodejnosti »ekspanzivnega varčevanja« namreč temelji na dubioznem konceptu pričakovanj oziroma sentimenta potrošnikov. Začelo se je s poročilom nemškega sveta ekonomskih svetovalcev iz leta 1981, ki so v letnem poročilu zapisali, da ima lahko zmanjšanje javnih izdatkov pozitivni učinek na gospodarsko rast prek izboljšanja pričakovanj. Natančneje, če vlada zniža javne izdatke, ima to posredni učinek na pričakovanja potrošnikov, saj ta ukrep vlade jemljejo kot del kredibilnega vladnega programa fiskalne konsolidacije, ki bo trajno znižal delež javnega dolga v BDP ter v bodočnosti znižal davke in zato potrošniki danes začnejo trošiti več.

Če morda niste razumeli: kot racionalen potrošnik boste današnje reze v javnih izdatkih razumeli kot znižanje davkov v prihodnosti in boste zaradi tega že danes začeli več trošiti, ter seveda s tem potegnili državo iz krize. In učinki od vašega povečanega zasebnega trošenja danes bodo večji od negativnega učinka na BDP, ki ga istočasno prinese zmanjšanje javnega trošenja.

Čudovito, mar ne? Toda če imate kanček zdrave pameti, bi sicer pričakovali povsem nasprotno. Pričakovali bi, da bo v času krize, ko je zaupanje potrošnikov že tako na nizki ravni, vladno množično odpuščanje in zmanjševanje plač v javnem sektorju, rezanje pokojnin in drastično zmanjševanje socialnih transferjev in javnih investicij (ob takojšnjem učinku na zmanjšanje porabe in s tem BDP) še bolj zmanjšalo zaupanje potrošnikov, ki bodo zato še manj trošili. Dodatno pa bi pričakovali, da bo učinek konsolidacije na zmanjšanje gospodarske rasti in avtomatsko poslabšanje proračunskega primanjkljaja in javnega dolga glede na BDP imel tudi vpliv na sentiment oziroma pričakovanja finančnih trgov, ki bodo zaradi poslabšanih fundamentov države podražili ceno zadolževanja in s tem še poslabšali kazalca proračunskega primanjkljaja in javnega dolga. Fiskalna konsolidacija torej povzroči spiralo negativnih učinkov.

Toda če tako razmišljate, pomeni, da nimate pojma in da ne razumete racionalnih pričakovanj hiper racionalnih potrošnikov, ki si znajo v delčku sekunde izračunati za pet ali deset let vnaprej, da jim bo zaradi teh današnjih rezov v javnem sektorju vlada nekoč znižala davke. In zato to bodoče potencialno znižanje davkov že danes vkalkulirajo v svojo porabo. Ali po domače rečeno, potrošniki že danes porabijo to, za kolikor pričakujejo, da jim bo morda nekoč vlada znižala davke.

Ta »intelektualni koncept« ali bolje konstrukt, ki ga nekateri imenujejo »pravljica o zaupanju«, so nato pograbili »Bocconi boys« in v seriji empiričnih študij v letih 1990 – 2011, ki so jih kasneje vsi po vrsti razkrinkali kot empirično neverodostojne, uporabili kot teoretsko ozadje oziroma motivacijo, zakaj naj bi hitra fiskalna konsolidacija prek »učinka izboljšanja zaupanja« potrošnikov imela pozitivne učinke na rast. No, omenjena analiza IMF (Batini et al, 2012), ki je pokazala, da imajo fiskalne konsolidacije v vseh analiziranih državah negativne učinke na rast, je pokazala tudi, da učinki izboljšanega zaupanja v nobeni izmed držav »niso bili dovolj močni, da bi iz kontrakcijske fiskalne politike ustvarili pozitivne ekspanzivne učinke na rast«. Nasprotno, študija IMF trdi, da lahko v času krize fiskalna konsolidacija »še poslabša že tako nizko zaupanje med potrošniki, kar lahko popolnoma izniči napore fiskalne konsolidacije

Če povzamem, koncept politike varčevanja v času krize kot ukrep za izhod iz krize je torej bankrotiral tako na ravni empiričnih študij, ki naj bi dokazovale njegovo blagodejnost, kot na ravni intelektualnega koncepta. Ta politika je preprosto absolutno škodljiva v praksi, medtem ko je njen intektualni okvir povsem zgrešen. Dejansko je šlo za en velik intelektualni nateg skupine ekonomistov, ki pa so imeli izjemno velik vpliv tako na ekonomsko politiko Evropske komisije in ECB, kot tudi na ekonomske koncepte ameriških republikancev, ki jih še danes tako besno zagovarjajo, da so pripravljeni zapreti vlado.

Vendar smo s pripoznanjem zgrešenosti intelektualnega ozadja koncepta »ekspanzivnega varčevanja« šele na pragu bistveno večjega intelektualnega natega, ki se je zgodil v ekonomski teoriji v 1960-ih in 1970-ih letih. Takrat sta bila razvita dva mikroekonomska ekonomska koncepta, ki sta spremenila tok razvoja ekonomske teorije in ki sta na glavo obrnila makroekonomijo. Gre za hipotezo o učinkovitosti trgov in teorijo racionalnih pričakovanj. Z njuno uveljavitvijo je prišlo do popolne spremembe ekonomske intelektualne paradigme. Za spremembo od koncepta, ki je temelji na negotovosti in s tem na možnosti nastopa periodičnih kriz, k novemu konceptu hiper racionalnih posameznikov (ki posedujejo popolno predvidevanje prihodnosti) in hiper učinkovitih trgov. Šlo je za spremembo od paradigme, kjer so peridodične ekonomske krize možne, k novi paradigmi, kjer se ekonomske krize niti teoretično ne morejo zgoditi. Ker jih teoretični modeli ne dopuščajo. In pri tem se niti za milimeter ne hecam.

Pri teoriji racionalnih pričakovanj, katere začetnik je John F. Muth, do perfekcije pa jo je razvil nobelovec Robert Lucas, gre za to, da naj bi imeli posamezniki popolno predvidevanje prihodnosti. Vse informacije o prihodnjih gibanjih ekonomsko relevantnih spremenljivk že danes pravilno ovrednotijo. Posamezniki se glede prihodnosti ne morejo sistematično zmotiti, vse morebitne napake v predvidevanjih so zgolj slučajne, med seboj neodvisne in se med seboj izničijo. Vlada denimo ne more presenetiti z nobenim ukrepom. Potrošnikov ne more presenetiti inflacija ali višji davki. Kajti posamezniki že danes znajo pravilno napovedati njuno gibanje na podlagi informacij, ki jih imajo danes, in jih tudi ustrezno ovrednotiti ter na podlagi hitrega preračuna maksimizacije koristi vključiti v svoje današnje ravnanje. Svet postane popolnoma predvidljiv.

Za razliko od tega je starejša šola, z Alfredom Marshallom na čelu, ki je sicer tudi predvidevala racionalne posameznike, vendarle dopuščala, da se zgodi nek šok, presenečenje, kateremu se morajo ekonomski agenti prilagoditi. Vendar se temu prilagodijo na dolgi rok, medtem ko je na krajši rok možno odstopanje od tega ravnotežja. Iznajdba racionalnih pričakovanj pa je naredila bližnjico skozi čas – ker imajo posamezniki popolno predvidevanje prihodnosti oziroma se ne morejo sistematično zmotiti, dolgi rok odpade, vse spremembe se zgodijo že danes.

Iz tega pa izhajata še dve ključni poenostavitvi. Prvič, ker so vsi posamezniki absolutno racionalni, je dovolj, če v modelih upoštevamo »reprezentativnega agenta«. To bistveno poenostavi matematične izpeljave. V praksi pa to pomeni, da je vse, kar se zgodi v gospodarstvu, posledica odločitve enega racionalnega posameznika, ki se seveda ne more zmotiti. In drugič, ker so odločitve posameznikov racionalne, so torej optimalne, zato se trgi vedno »počistijo«. Nikoli ne more priti do situacije, v kateri podjetje ne bi moglo prodati svojih proizvodov. Kajti, če je povpraševanje prenizko, racionalni podjetnik zniža cene in racionalni potrošnik seveda v maksimizaciji blaginje kupi cenejše izdelke. V takšnem modelu, ki je osnova neoklasične ekonomske teorije zadnjih treh desetletij in pol, do krize ne more priti. Vedno obstaja cena, ki »počisti trg«, zato ne more priti do razlike med ponudbo in povpraševanjem in zato nikoli ne more priti do brezposelnosti. Vsi posamezniki, ki so hkrati delavci in potrošniki so vedno polno zaposleni.

No, ker v realnem življenju vseeno vidimo množice brezposelnih, je Milton Friedman kasneje dodal še trditev, da gre za »prostovoljno brezposelnost«. Posamezniki pač tehtajo med vrednostjo prostega časa in vrednostjo plače in se ob prenizki ponujeni plači glede na željeno odločijo, da so raje brezposelni.

K tej teoriji je treba dodati še hipotezo o učinkovitosti trgov, ki jo je razvil letošnji nobelovec Eugene Fama. Poenostavljeno rečeno, hipoteza pravi, da so finančni trgi informacijsko učinkoviti, torej da imajo trgi popolne informacije in da imajo na podlagi danes znanih informacij popolno sliko bodočega gibanja cen vseh finančnih instrumentov. Posameznik ne more premagati finančnih trgov in na dolgi rok dosegati boljših donosov. Finančni baloni zaradi tega, ker tržne cene že vključujejo vse informacije, po definiciji niso možni. Noben produkt ne more biti precenjen ali podcenjen.

Zdaj pa sestavite obe teoriji in boste dobili popolnoma predvidljiv svet, ki je vedno v ravnotežju in kjer vedno obstaja polna zaposlenost. Krize niti teoretično niso možne. Ker so posamezniki popolnoma racionalni, ker so posamezna podjetja, ki zaposlujejo takšne posameznike, popolnoma racionalna, je tudi celotno gospodarstvo popolnoma racionalno. Nikoli ne more priti do razlike med ponudbo in povpraševanjem. Ne na ravni posameznih proizvodov in ne na ravni celotnega gospodarstva. In nikoli ne more priti do napihovanja balonov denimo na nepremičninskem trgu, na kapitalskem trgu ali na trgu surovin. To nam je takoj po obvestilu, da je dobil Nobelovo nagrado, v intervjuju še enkrat zatrdil Eugene Fama.

Zakaj potem v tako racionalnem in popolnoma predvidljivem svetu prihaja do kriz? »Stara« teorija je govorila o tem, da se (zaradi številnih razlogov) plače in cene počasi prilagajajo oziroma so “lepljive” (sticky),  zato se, če pride do nekega šoka v povpraševanju, mora navzdol prilagajati obseg proizvodnje in zaposlenost. Zato se v krizi povečuje brezposelnost. No, v neoklasični teoriji je to po definiciji nemogoče. Zato so za tak primer razvili novo, inovativno teorijo – teorijo realnih poslovnih ciklov. Ta pravi, da odstopanje med ponudbo in povpraševanjem ni možno. Ali drugače rečeno, nikoli ne more priti do občasnih razlik med dejanskim in optimalnim obsegom proizvodnje. Pač pa se spreminja sam potencialni obseg proizvodnje zaradi eksogenih šokov, najraje zaradi tehnoloških inovacij (ali sprememb cen nafte ali vladne regulacije). Denimo nova inovacija bo dvignila produktivnost, zaradi česar bodo zrasle plače in posamezniki bodo želeli več delati, kar bo privedlo do visoke konjunkture. Ter obratno, če se zmanjša rast tehnološkega napredka, takrat bodo posamezniki pač delali za manj ali pa »več časa posvetili družini«. Konjunkture in recesije so učinkovit odgovor učinkovitih trgov na realne šoke od zunaj. Ekonomska politika za »glajenje ciklov« ni potrebna.

Takna je reprezentacija gospodarstva v sodobni neoklasični ekonomski teoriji, ki dominira ekonomsko teorijo zadnja tri desetletja in pol. Takšne so tudi predpostavke v ekonomskih modelih, ki se uporabljajo za ocenjevanje ekonomske politike.

Ups, sem omenil ekonomsko politiko? To je bil lapsus. Kajti v neoklasiki ni prostora za ekonomsko politiko in ni prostora za vladno regulacijo. Trgi so po definiciji najbolj učinkoviti in vsakršno vladno vmešavanje samo pokvari spodbude racionalnim posameznikom. Monetarna politika je nepotrebna, ker racionalni posamezniki lahko že vnaprej predvidijo, da bo denimo dvig monetarne mase povzročil višjo inflacijo, kar takoj vkalkulirajo v svoje odločitve. Fiskalna politika je škodljiva, ker pač davki negativno vplivajo na pripravljenost za delo kapitala in delavcev. Zadolževanje države, da bi s fiskalnim stimuliranjem uravnavala raven agregatnega povpraševanja v času krize, je glavni smrtni greh. Ob tem, da je to samo po sebi neučinkovito (predvidljivo!), pa je glavni problem v tem, da država z zadolževanjem na trgu dviguje obrestno mero in s tem izriva zasebne lastnike, ki zaradi tega manj investirajo.

V neoklasiki ni prostora za negotovost, zaradi katere si podjetniki ne bi upali investirati ali zaradi katere si posamezniki danes v strahu pred izgubo službe ne bi upali trošiti. To po definiciji ni možno.

In kaj si lahko zdaj s takšno teorijo, ki je absolutno skregana z realnostjo, ki teoretično ne dopušča kriz in ki ne daje prostora ekonomski politiki v času, ko kriza vendarle nastopi, v praksi začnemo? Ne vem. Pojma nimam, kaj bi s tem počel, čeprav sem vzgojen v duhu neoklasike.

Očitno pa ne vedo niti največji zagovorniki neoklasike. Denimo Robert Lucas, ki sicer ne dopušča monetarne politike (še »monetarne iluzije« ni več), je ob začetku politike kvantitativnega sproščanja s strani ameriškega Fed, to politiko pozdravil kot optimalni vladni odziv. Fiskalni jastrebi iz skupine »Bocconi boys« ali originalni »Chicago boys«, kamor spadata tudi Lucas in Fama, pa so pozdravili fiskalno konsolidacijo, ki v času krize »uravnoteženo znižuje davke in reže javne izdatke« kot naslednji optimalni odziv vlad. V teoriji ne, v praksi pa včasih ja? Mar ne bi morali ostati konsistentni in zagovarjati povsem nevtralne vladne politike – torej da vlada ne naredi ničesar in da se trgi samoozdravijo?

Hm, kaj potem narediti, ko »učinkoviti finančni trgi« zaidejo v finančne krize? Pustiti vse banke, da propadejo? Kaj narediti v času, ko se »učinkoviti trgi« ujamejo v past depresije in deflacije ter likvidnostne pasti? Počakati, da se samoozdravijo? Koliko desetletij je potrebno čakati? Japonska je potrebovala dobri dve desetletji, pa do samoozdravljenja ni prišlo. Slovenija je v petem letu krize. In »ekspanzivno varčevanje« očitno ne deluje v pravo smer.

________

* Izvorno objavljeno v Finance Weekend

2 responses

  1. Članek je seveda odličen in hkrarti odličen pokazatelj evolucije J.P. Damijana.

    Vendar pa se postavlja vprašanje. Zakaj so bile te teorije tako “uspešne”, tako “popularne”? So dobile Nobelove nagrade zaradi svoje znanstvene prodornosti in elegance ali česa drugega? Saj veste od tistega Nobelovega komiteja, ki je Obami dal nagrado še preden je karkoli naredil…

    Glavno vprašanje je Cui bono? Kdo je profitiral od teh teorij, kdo jih je neusmiljeno porival skozi medije in akademske ustanove?

    Spomnim se seje vlade, na kateri sem sodeloval, eno leto (2011) pred tem člankom, ko je Dr. Križanič, ki je pravkar prišel iz seje Euroskupine, govoril o norosti varčevanja v času krize. Govoril je praktično isto kar si omenil v članku. Kaj je bil rezultat? Vsesplošno pluvanje po njem. Zakaj?

    Zakaj je bil Alessina tako popularen? Ker so implikacije njegove teorije vodile v strateške politike , ki so bile nekomu v interesu. Vodile so naravnost v evropsko krizo. Je kriza slaba? Kakor za koga? Jaz sem na primer v krizi relativno ugodno kupil firmo (od tujcev, da se razumemo), tako da lahko sedaj mirno brskam po internetu in pišem ta komentar, namesto, da bi bil že ob 5-tih zjutraj v pisarni in čistil zadeve, ki mi jih ni uspelo med tednom,…

    Mogoče, mogoče, …..pa je nekdo planiral, da bo vsesplošna evropska kriza vodila v pospešek k federalizaciji Evrope (saj veste: “Never waste a good crisis”). Ob logični nesposobnosti nacionalnih držav v prisilnem jopiču Evrosistema, da bi se učinkovito spopadle s krizo, je pač lažje razbijati nacionalne sentimente, ki še vzdržujejo nacionalne države. Da o socialnih politikah, tako neljubih velikemu kapitalu, ki popolnoma kontrolira EU, niti ne govorimo.

    Se spomnite vrhunskih politikov Evrope in naših “useful idiots” , od samega vrha pa vse do novinark Financ, kako so na dolgo in široko trobili, da rabimo “Več Evrope”? Zato se je na tak način ( in ne na način kot so to počele ZDA ali Kitajska) pristopalo k tej krizi.

    Zakaj se je pri nas takrat anatemiziralo Križanič-a? Zakaj so mu nastavljali PR-ovce, ki so mu načrtno v usta polagali besede, ki so čakale na že pripravljene reakcije medijev? Ker je nekomu tudi v Sloveniji ustrezala kriza. Zakaj že? Ker so ostale še največje državne firme, ki jih je bilo potrebno “po razumni” ceni poprivatizirati. Samo spomnite se bančne sanacije in cene NLB, ki smo jo menda “morali” prodati. In kdaj je cena najbolj ugodna? V krizi seveda. In takrat je depresiven prestrašen narod tudi najbolj goden, da sprejeme kaj takega. Še posebej, če le-to podpira masovna medijska propaganda.

%d bloggers like this: