Stanko Štrajn

Razveljavitev DARS-ovega sklepa, da odda dela slovenske polovice druge predorske cevi na predoru Karavanke najcenejšemu turškemu ponudniku je v medijih vzpodbudila dokaj buren odziv. Komentatorji dolgovezne odločbe DKOM, ki nam podrobno prepisuje vse, kar je kdo navajal v prid obrambe svojih interesov, manj pa nam pravno argumentirano obrazloži zakaj je razveljavitev nujna, se delijo nekako v dve navijaški skupini. V manirah Green dregonsov in Vijol se tako eni ogrevajo za Turke, ker so pač neprimerno cenejši, drugi pa za slovaško-slovensko, ali bosansko- slovensko ali katero koli drugo kombinacijo tujih ponudnikov s slovenskimi sodelavci. Tako je sedaj DARS na igrišču izpostavljen navijanju navijaških skupin, ki si prizadevajo na račun javnega denarja dobiti svoj kos pogače iz infrastrukturnih investicij.

Nadaljujte z branjem→

Yanis Varoufakis ima – ob tem, ko je visoko inteligenten in zelo razgledan –  tudi dober analitični in pripovedni dar. V svoji zadnji knjigi “Adults in the room: My Battle With Europe’s Deep Establishment” je znal svojo izkušnjo bitke z evropskim establishmentom, čeprav subjektivno, postaviti izven povsem subjektivne ocene in jo umestiti v kontekst tipične grške ali shakesperijanske drame. Igralci v tej igri se ne zavedajo njene razsežnosti in kompleksnosti in prav zato, čeprav vsi po vrsti nastopajo v najboljši veri, po najboljših močeh in v skladu s svojimi trdnimi prepričanji, njihova posamična dejanja, združena z dejanji vseh, vodijo v tragedijo epskih razsežnosti. Tragično dejstvo je, da se ničesar od tega ne zavedajo – ne tega, v kakšni igri igrajo in da so samo figure, in ne tega, da njihove odločitve in  dejanja, točno takšna, kot jih sprejemajo, vodijo v neizogibno tragedijo. Od grškega masakra, prek Brexita, Trumpa do globalnega nezaustavljivega  porasta populizma in nacionalizma.

Nič drugače ni bilo v 1930-ih. Nihče se od “črnega četrtka” 1929 naprej ni zavedal, kako bodo njihove parcialne akcije vodile v največjo depresijo 20. stoletja in nato, zaradi napačnega, strogo parcialnega in egoističnega, pristopa k reševanju krize, v nezaustavljiv globalni vzpon populizma in nacionalizma ter kasnejši največji masaker v zgodovini človeštva. No, nekdo se je tega zavedal. John Maynard Keynes, veliki britanski ekonomist, je protestiral v vsaki izmed faz sprejemanja napačnih ukrepov, od ponovne uvedbe zlatega standarda do politik varčevanja. Nato (1936) je napisal še učbenik, kako ravnati v globoki krizi povpraševanja in kako se s hitrim povratkom h gospodarskemu okrevanju izogniti velikim socialnim izgubam in posledičnemu vzponu splošnega nezadovoljstva in vzponu destruktivnega populizma.

Nadaljujte z branjem→

Dolgo poslušanje (3 ure in 19 minut!), vendar vredno. Golobič se je za to pričanje pred preiskovalno komisijo DZ zelo dobro pripravil.

Sicer sem prebral šele uvod in prvo poglavje, toda ta knjiga, “Where Economics Went Wrong: Chicago’s Abandonment of Classical Liberalism” Davida Colanderja in Craiga Freedmana, je glasba za mojo dušo. Preprosto pove troje. Prvič, da se ekonomska politika ne ozira bistveno na akademske raziskave (razen kadar izsledki podpirajo ukrepe, i.e. ustrezen cherry-picking raziskav), ker je pač politika v osnovi determinirana s političnimi cilji in ideologijo. Drugič, da tudi če bi ekonomska politika temeljila na izsledkih akademskih raziskav, bi to lahko počela le v omejeni meri, saj je oblikovanje ukrepov predvsem umetnost možnega in obrt, kjer je treba upoštevati kontekst in nešteto detajlov, ki jih v akademskih raziskavah nujno abstrahiramo. In tretjič, ekonomska profesija se je nekoč tega zavedala, odkar se imamo za znanstvenike, pa smo ta občutek izgubili. In “čikaška šola” je k tej izgubi “prizemljenosti” največ pripomogla.

Spodaj je kratek teaser za knjigo iz Amazona:

Milton Friedman once predicted that advances in scientific economics would resolve debates about whether raising the minimum wage is good policy. Decades later, Friedman’s prediction has not come true. In Where Economics Went Wrong, David Colander and Craig Freedman argue that it never will. Why? Because economic policy, when done correctly, is an art and a craft. It is not, and cannot be, a science. The authors explain why classical liberal economists understood this essential difference, why modern economists abandoned it, and why now is the time for the profession to return to its classical liberal roots.

Nadaljujte z branjem→

Najprej super zapis Danija Rodrika ob 40-letnici začetka kitajskega (nadziranega, zelo postopnega) odpiranja svetovnim tokovom trgovine in kapitala. Za tiste, ki bi njen hiper uspešen razvojni model radi popredalčkali v črno-belo slikanico med trgom in državo, Rodrik:

Given the peculiarities of China’s experience, it is not surprising that there remains considerable debate about the lessons to be drawn from it. For many in the West, China demonstrates the benefits of reliance on markets and economic liberalization. Yet if China were an economic basket case today, I suspect the same voices would be quick to attribute the failure to the continued intrusiveness of the Chinese state. For others, China demonstrates the intrinsic superiority of the state-led model.

…

China has not violated the tenets of mainstream economics so much as it has offered a master class in applying them creatively in complicated political and economic terrain.

Potem pa tale super grafika, ki najprej kaže Japonski vzpon, nato pa v 1990-ih, predvsem pa po letu 2001, kitajsko gospodarsko eksplozijo, kot je svet še ni videl.

Nadaljujte z branjem→

Jasmina Držanič

Zdaj je nastopil trenutek, ko se iz načelnih izrekov o zadnjih francoskih tednih in iz širine spustimo v globino duhamornega branja uradnih listov in si mnenje ustvarimo s konkretno tvarino. Najprej poglejmo dvojec davkov, ki je Macrona naredil za »predsednika bogatih«. 

Najprej je tu korporacijski davek, pri nas mu rečemo obdavčitev dohodka pravnih oseb, v Franciji sliši na l’ mpôt sur les sociétés (IS) in tu sta bili včasih dve stopnji in sicer za mikro podjetja je bila 15%, za ostale pa 33,3%. No, v letu 2017 so spremenili zadevo in sedaj je načrt, da se bosta obe stopnji postopoma izenačili na 25%.

Nadaljujte z branjem→

Ne-Nemčijo in ne-Francijo Evropska komisija lovi na decimalkah deficita (pri Italiji je trenutno sporno ali bo deficit 1.95% ali 2.00% BDP), obe veliki članici pa potrebujeta zgolj dober izgovor. Tokrat je to nekaj požganih avtov in razbitih izložb v Parizu, zaradi česar je moral Macron narediti rebalans proračuna za 2019.

“Če nimajo kruha, naj jedo potico”

(parafraza Rousseujevega opisa karakterja francoske kraljice Marije Antoinette – “Finally I recalled the stop-gap solution of a great princess who was told that the peasants had no bread, and who responded: ‘Let them eat brioche’” (Rousseau, Les Confessions, 1782))

Marija Antoinetta je svoj ekstravagantni način življenja in aroganten odnos do podložnikov plačala s smrtjo. Macron bo najbrž svoj “trenutek Marije Antoinette” s številnimi darili v zadnji minuti socialno najbolj ogroženim (dvig minimalne plače, davčna oprostitev božičnice itd.) fizično in statusno preživel, toda politično je mrtev. Njegove reformne revolucije, ki jo je napovedal pred začetkom mandata, je konec. Ostalo mu je le še trgovanje z darili ljudstvu, da mu pusti formalno ostati na oblasti do konca mandata.

In Soviet times, Russia’s Jews told a joke about a man named Rabinovitch who was distributing pamphlets in Red Square. In a matter of minutes, the KGB had found him and taken him to headquarters. Only there did the agents realize that the sheets of paper were completely blank. “But there’s nothing written here,” one of them said. Rabinovitch said: “They know quite well what I mean.”

Nadaljujte z branjem→

Jasmina Držanič

Priznam, ko gre beseda o francoskih temah, sem malo sentimentalna. Najprej je bila očaranost nad jezikom, potem je bila fascinacija nad tem, da so si izmislili večino literarnih in umetnostnih formatov in temu je sledilo branje sociologov in filozofov, kjer so bili teksti narejeni tako, kot da se pogovarjajo z bralcem in če je pisca malo zaneslo, nič hudega. (za razliko od germanske strukturiranosti, pa naj stane, kar hoče). Recimo, da razumem določene kulturne reference, ki bi bile drugače izgubljene s prevodom (nekaj malega o njih tudi v nadaljevanju teksta). Francoski upor je treba razumeti tako, da pogledamo kulturne sociološke, politične in ekonomske vidike – reduciranje zgolj na ekonomijo tule ne bo najbolj ustrezno.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V objavljenih člankih o javnem sektorju sem ugotavljal, da je število zaposlenih v dejavnostih javnega sektorja v Sloveniji sicer pod povprečjem Evropske Unije, glede na nivo razvitosti pa je skupno število približno primerljivo z drugimi državami. Značilno je namreč, da imajo države z višjim BDP na prebivalca, praviloma tudi več zaposlenih v dejavnostih javnega sektorja (zdravstvo, šolstvo, javna uprava) in njihovo število v Sloveniji približno “ustreza naši stopnji razvoja“. Navedbo dajem v narekovaje, ker bi seveda lahko razpravljali, koliko podatek o BDP na prebivalca odraža stopnjo razvitosti države, a to ni namen tega teksta.

V izvornem tekstu sem seveda predstavljal predvsem podatke o zaposlenih in izdatkih za opravljanje tovrstnih dejavnosti, nisem pa se posvečal učinkovitost teh zaposlenih. Glede tega vemo, da je splošna ocena precej negativna, čeprav nekih celovitih primerjav z drugimi državami nimamo. To je seveda področje, kjer imajo subjektivne ocene večjo težo in to raje prepuščam drugim. Bom pa v tem dodatnem tekstu predstavil še nekaj finančnih podatkov.

Nadaljujte z branjem→