Macronova rumena epizoda ali usoda – Dan potem

Jasmina Držanič

Priznam, ko gre beseda o francoskih temah, sem malo sentimentalna. Najprej je bila očaranost nad jezikom, potem je bila fascinacija nad tem, da so si izmislili večino literarnih in umetnostnih formatov in temu je sledilo branje sociologov in filozofov, kjer so bili teksti narejeni tako, kot da se pogovarjajo z bralcem in če je pisca malo zaneslo, nič hudega. (za razliko od germanske strukturiranosti, pa naj stane, kar hoče). Recimo, da razumem določene kulturne reference, ki bi bile drugače izgubljene s prevodom (nekaj malega o njih tudi v nadaljevanju teksta). Francoski upor je treba razumeti tako, da pogledamo kulturne sociološke, politične in ekonomske vidike – reduciranje zgolj na ekonomijo tule ne bo najbolj ustrezno.

Prvič, Francozi so ponosni na tradicijo protestov. Zelo. Kdor je v Franciji živel vsaj dva meseca in ni doživel niti enega protesta, ta ni živel v Franciji. Že v majhnem kraju je več kot običajno, da ljudje, če jim kaj ni všeč, naredijo transparente in z žarom protestirajo in skandirajo. Videla sem družinske zdravnike, ki so z žarom hodili v krogu okoli lokalnega zdravstvenega doma in zahtevali odstop direktorja. Pa profesorje na zasebni šoli. Ker so ti uslužbenci vendarle potomci tistih, ki so bili v revolucijah 1789, 1848, 1871 in ker je v vrednostnem sistemu, da protestiraš, če ti kaj ni všeč, če si pa tiho, je zavržno. Se mi zdi, da je pri Slovencih malo drugače: saj bi protestiral, ampak, kaj, če me kdo od znanih vidi? In kar je pri francoski kulturi protestiranja tudi običajno: da relativno hitro povedo, kaj jim ni všeč in se potem od tam naprej usedejo za mizo, se pogajajo in čez nekaj časa tudi dogovorijo in potem ne vlečejo zamer ad calendas grecas. Proteste razumejo kot ventil, skozi katerega gre ven jeza, za to, da bo kasneje prišlo do rešitev problemov. V naši kulturi pa jezo bolj tlačimo v sebi in potem, ko se to ne da več, si ustvarjamo barikade, izza katerih napadamo drugo stran.

Drugič, v časih, ko je bila politična kritika smrtno nevarno početje, so se politične analize delale v literaturi. Angleži so imeli Shakespeara, Španci Cervantesa, Francozi pa Molièra. Ta je je skozi svoje komedije stoletje in pol pred 1789 najavljal revolucijo. In v francoskih protestih je – kulturno-literarno gledano – vedno protest množice proti vladarju. Da se vidi, koliko si upa. Francoski predsednik je (čeprav z demokracijo in dodatki 20. in 21. stoletja) vendarle institucija, ki jo razumejo kot “vladarja”. Nek sentiment očaranosti nad kralji so prenesli na predsedniški sistem. In zdaj so rumeni brezrokavniki testirali, koliko si “vladar upa”. V smislu, ali bo takoj popustil z zahtevam – ker če bo takoj, je ena velika reva – ali pa bo čakal in pri tem tvegal, da čaka predolgo. V Franciji vedno protestniki izmerijo kompetence oblast in politika se začne šele po tem, ko je ta meritev opravljena.

Tretjič. In smo pri politiki. Macronova zmaga je bila v prvem krogu predsedniških volitev zmaga nad tradicionalnimi strankarskimi ekipami. Macron je z gibanjem La République en Marche (sintagma »en marche« – Gremo! – po ritmu, če že ne zvokovno – spominja na »aux armes« iz francoske himne, torej naziv stranke asocira na francoski ponos – definitivno je tisti, ki si je izmislil tak naziv, imel zelo dober dan in verjetno ga v kreativni agenciji dobro plačajo) drugače tudi pometel z vsem, kar je bilo levo od njega in tudi z desničarskimi republikanci. Torej, klasični politični akterji so se potopili, sredinskemu na novo formiranemu gibanju je v drugem krogu nasproti stala skrajno desna Marine Le Pen iz Fronte Nationale. In bilo je jasno, da bodo volivci naredili vse, da ne bodo izvolili Le Penove. Ker gre francoski volilni urnik tako, da so parlamentarne volitve kmalu po predsedniških (da ni kohabitacije med predsednikom in parlamentom z drugačno politično večino – tako kot je drugače precej običajno v ZDA), so potem pod vtisom zmage gibanja/stranke En Marche volivci v parlament postavili večino za En Marche. In so se Franciji zgodili novi obrazi.

Četrtič, Macronov politični projekt je naslednji: da bi Francija (in s tem on in njegova ekipa) postala nosilka neke mehke tranzicije iz trajnostno nevzdržne industrije v nekaj vzdržnega in prav tako mehke tranzicije iz politike starih obrazov in starih strankarskih zamer v neko novo “en marche” demokracijo, ki bi imela vrednote ne-izključevanja in integriranja. Sliši se lepo .In trenutek naj bi bil vsaj znotraj EU pravi, ker je Merklova itak v odhajanju, Velika Britanija je prav tako na exitu, tretje alternative od močne države v EU ni in bi spet prišla Francija na tako mesto. Malo romantično, malo koketiranja s francoskim občutkom za veličino (la grandeur). Ta sentiment je držal nekaj mesecev, proti koncu lanskega leta je bilo že opaziti, da je ob entuziazmu novih obrazov in ob mrgodenju starejših obrazov in tudi ob distanci intelektualcev v stilu, da “tile ta novi so pa bolj v excelu, ostalo jih pa ne zanima”

Petič, med “novimi obrazi”, ki so se priključili na Macronovi ekipi, je bilo veliko tistih , ki so imeli polne glave teoretskih modelov, po katerih so ekonomski subjekti i racionalni in bodo anticipirali vse državne ukrepe in se prilagodili tako, da bodo državni ukrepi v gospodarstvo nekako zvodeneli in je bolje pustiti iniciativi, da se razširi in ustvari večjo dodano vrednost in to bo omogočilo večje plače in večjo potrošnjo. Pa se ta distribucija dodane vrednosti na plačah zaposlenih (razen menedžerskega kadra) ni ne vem kako poznala. Po drugi strani pa je treba najavljene reforme v trajnostno ekonomijo vendarle financirati in je to začel plačevati srednji razred. In sedaj so je uprl. Bi imeli trajnostno ekonomijo in vozili bi se na kaj drugega, kot na dizel, ampak, da se razumemo, naj te reforme sorazmerno/progresivno plačuje še kdo drug, ne samo srednji sloj. Telovniki zahtevajo boljše življenje in jim je čisto jasno, da bo to nekaj stalo, ampak, tole naj plačujejo vsi, ki lahko plačujejo in ne samo tisti, ki jih je največ. Gre za prvi upor, ko je srednji sloj (oziroma tisto, kar je od njega ostalo) začel upor in od tu se širi upor tudi na druge (recimo na delavce) – v zadnjih časih so bili ekonomski upori bodisi bolj panožni, bodisi so se bolj označevali z delavskimi upori, tu je pa prvič, da se srednji sloj spet povezuje z delavstvom, ker je končno spoznal, da sta v istem čolnu. Macronova ekipa se je zmotila pri ekonomskih predpostavkah, zgodila pa se je kvaliteta upora, ki je po definiciji razredna (ni multi-kulti, razen toliko, kolikor je francoski srednji sloj multi-kulti).

Šestič, to, da so se zmotili, je včeraj zvečer Macron priznal. V govoru (izbrala sem verzijo s simultanim angleškim prevodom, ki malce odstopa od originalne misli, ampak odklon ni hud) to pove nekje na 4:50. Da niso doumeli razsežnosti problema in da niso prepoznali ljudi. Sicer je najbolj močna misel in trenutek iskrenosti med 3:30 in 3:48, ko omeni stiske samohranilk, ki jih je sedaj prvič od blizu spoznal (j’ai vu pour la première fois). Moram priznati, da v novejši zgodovini ni ravno veliko trenutkov, ko bi politik priznal, da ni imel možnosti, da bi ravno videl in doživel stiske ljudi. Da je pač živel v enem svetu, kjer tovrstnih stisk ni in da se je navadil na to, da se stiske dogajajo drugim. Oziroma, »stiske niso nove, samo mi smo se strahopetno navadili na to, da so,« reče Macron na 4:30. No, politična definicija pride na 6:38, ko definira, da je Francija v druženo-ekonomskem izrednem stanju (C’est d’abord, état d’emergence économique et sociale) – in je redko, da slišimo tako definicijo stanja stvari. Tu opozarjam, da slovenščina tole prevaja v »izredno stanja«, čeprav tisto, kar imenujemo »izredno stanje«, v francoščini definirajo kot état d’urgence – skratka ni nekaj, kar bi v nadaljevanju klicalo po varnostnih ukrepi.

Po Macronu état d’emergence économique et sociale kliče po atakojšnji razbremeniti prazničnih plač, dvigu pokojnine, permanentni socialni dialog, regulacijo vseh ukrepov v parlamentu v najhitrejšem času…. In da je potreben globok razmislek o vsem (la reflexión profonde), ki ga je prevajalec ponesrečeno prevedel v »debate«, v kateri bo Macron glavni koordinator.

Hkrati pa Macron ni popustil pri davku na premoženje, ki obdavčuje nepremičnine od 1,1 milijona EUR naprej. Ta obdavčitev velja od letos, pred tem je bil (uveden v času Mitteranda) solidarnostni davek na premoženje – ISF – ki je obdavčeval vse osebno premoženje od 1,5 milijona EUR naprej in Macronova ekipa trdi, da je ta davek pognal najbolj premožne izven Francije (torej, še vedno so na enaki predpostavki, kot so bili). Vsekakor velja, da je potrebno nekaj časa za to, da se vidi, kako se bodo davkoplačevalci odzvali na to. Iz naše pozicije je tako, da nimamo podatkov o strukturi premožnih v Franciji in iz česa je sestavljeno to premoženje in kam lahko investirajo in ali bodo to premoženje na veliko prenašali v sklade izven Francije, bi težko kaj kvalitetnega rekli.

Je pa takole: če so novi izračuni pokazali, da francoski proračun zmore manj obremenjevati socialno šibke in hkrati ocenjuje, da je sedanja obdavčitev premožnih ustrezna, zakaj niso socialno šibkih manj obremenili že prej? Ampak, bomo videli. Efekti davka se bodo pokazali v dobrih dveh letih, prav tako se bo videlo, koliko je Macron včeraj mislil resno – ima točno leto in pol časa, da izvede to, kar je najavil in da bodo ukrepi pravi. Seveda je Macron v drugi polovici govora šel nazaj na temo klimatskih sprememb in potem še na teme imigracij. In spet vse skupaj povezal v to, da je to zadeva vseh in da bo o tem aktivna debata na vseh ravneh in da bo ta debata, zlasti so po Macronu pomembni župani, ker oni predstavjajo republiko na terenu (ils portent la republque au terrain). In s tem povezal aktualne teme z naslednjim testom v obliki lokalnih volitev 2020. Torej, Macron ima v letu 2019 možnost, da postane dejansko relevanten politik in druge možnosti nima več. Trenutno tudi Francija nima relevantnega substituta za Macrona. Ampak danes še ne vemo, ali je bil december 2018 neke vrste Macronov XVIII brumaire (tisto, ko se nekaj konča in nihče ravno ne zmaga) ali pa je šlo za streznitev.

Sedmič. Je pa bil Macronov govor precej dober primer, kako je treba govoriti naciji. Na začetku z malo treme (malo štorasto in roke so tako, kot da bi čakal na pedikuro) potem pa se relativno hitro spremeni v aktivnega pripovedovalca, tako da nekje od tretje minute deluje prepričljivo (da ne samo, da resnično verjame v tisto, kar govori, temveč želi prepričati še zadnjega dvomljivca, da ima njegova argumentacija rep in glavo), neverbalna komunikacija pa podrepi tekst (glejte roke nekje od 5 minute narej). Svetujem našim politikom, da si tole večkrat odvrtijo (ni nujno, da s podnapisi) že za to, da izboljšajo svoje veščine.

%d bloggers like this: