• Health-Care Costs Are Still Eating the U.S. Economy – Noah Smith
• Reclaiming Community – Dani Rodrik
• Populism’s Common Denominator – Barry Eichengreen
• The consequences of Italy’s increasing dependence on domestic debt-holders – Jan Mazza
• The roots of sluggish productivity – EurekAlert
• Why Quantitative Easing Will Return – Tim Taylor
• Can American Democracy Come Back? – Joseph E. Stiglitz
• What the Hell Happened to Brazil? (Wonkish) – Paul Krugman
• Real America Versus Senate America – Paul Krugman
• Peer Review: The Worst Way to Judge Research, Except for All the Others – Aaron E. Carroll

Bine Kordež

Sonja Šmuc, generalna direktorica GZS, se je na torkovi okrogli mizi ob izdaji knjige Mariane Mazzucato “Podjetniška država”, spraševala, kam je šlo tistih 24 milijard evrov povečanja javnega dolga (od 8 na 32 milijard evrov) od leta 2008 do danes. Njena teza je bila, da ta javni dolg ni šel za znanost, pač pa predvsem za socialo, povečanje plač v javnem sektorju in sanacijo bank. Resnica je nekoliko drugačna.

* Ta članek je adaptirana verzija poglavja iz moje knjige Kam je izginilo deset milijard?, kjer sem analiziral veliko povečanje javnega dolga v letih 2008-2014.

Nadaljujte z branjem→

Prej na radiju. Odličen tribute Pankrtom. Huh, in ne vem, če ni boljši od originala.

.

Nadaljujte z branjem→

Martin Sandbu ima v Financial Timesu zelo dober tekst o tem, koliko smo se naučili iz pretekle krize in ali smo res pripravljeni na prihodnjo. Ključni so trije elementi. Prvič, ali regulatorji bank dovolj spremljajo (ponekod alarmantne) trende v zasebnem zadolževanju (podjetij in gospodinjstev) in ali so zavarovalne sheme dovolj dobre. Drugič, smo se iz pretekle krize naučili, da je ob nastopu krize potrebna bliskovita akcija čiščenja bančnih bilanc ter dovolj velik in trajen fiskalni in monetarni stimulus? In tretjič, ali se dovolj zavedamo, da imajo napake pri prvih dveh elementih (zapoznela sanacija bank, nezadovoljiv in prekratko trajajoč stimulus) nepopravljive politične posledice? In sicer fragmentacijo političnega prostora in njegovo radikalizacijo v smeri porasta skrajno desnega populizma.

Torej, kako dobro smo pripravljeni v Sloveniji? (Upam, da mi ne bo treba reciklirati starih člankov od 2008 naprej)

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V uvodnem tekstu sem predstavil osnovne ugotovitve glede gibanja zaposlenih in plač v javnem sektorju. Na osnovi analize sem tudi ocenil, kakšne možnosti imajo pogajalske skupine vlade in sindikatov, ko se pogajajo o plačah javnega sektorja za naslednji dve leti. V tem prvem tekstu so bili izpostavljeni samo osnovni poudarki, v dodatnih člankih pa poskušam podrobneje predstaviti ter argumentirati posamezne ugotovitve.

V prvem nadaljevanju sem predstavil nekaj definicij, kaj javni sektor sploh zajema, iskal pa sem tudi odgovor ali je število zaposlenih v javnem sektorju primerljivo z razmerami v evropskih državah. V drugem nadaljevanju pa je prikaz gibanja števila zaposlenih v javnem sektorju po letu 2005.

Nadaljujte z branjem→

O čudežnem preobratu IMF k razvetljenstvu sem na tem blogu že ogromno pisal in navajal raziskave IMF-ovih raziskovalcev, ki so ovrgle utrjene mite v ekonomiji (od vpliva dolga, fiskalnega stiskanja in neenakosti na rast do (ne)škodljivosti sindikatov). Na žalost je ta preobrat IMF ostal zgolj na akademski ravni, v praksi so IMF-ovi emisarji ta spoznanja povsem ignorirali in države še naprej – s strahovitim orožjem, ki ga ima IMF: reprogramiranje kreditov in vpliv na ostale kreditorje – posiljevali z arzenalom ideološko-dogmatskih receptov iz svoje svinčene zgodovine.

Ne glede na to pa se stilska preobrazba IMF nadaljuje. Podobno kot je nekdanja predsednica FED Janet Yellen kot enega izmed ključnih poudarkov njenega mandata zaobjela v predavanju o problemu neenakosti, je tudi direktorica IMF Cristine Lagarde svoj zadnji blog posvetila problemu neenakomerne prerazdelitve koristi od tehnološkega razvoja in globalizacije. Sedanjo situacijo, podobno kot jo vidim tudi jaz, primerja z 1930. leti, ko so pretirane razlike v premoženju in dohodkih, slaba regulacija finančnega sistema, slaba zaščita pravic zaposlenih in odsotnost socialne države udarili nazaj. V obliki populizma in njegovih radikalnih oblik nacizma in fašizma. Lagardeova zato danes predlaga novi multilateralizem:

one that is more inclusive, more people-centered, and more accountable.

Nadaljujte z branjem→

Preprosto vprašanje, kompleksen odgovor.

Ključni vprašanji danes pa sta: Kaj smo se iz te lekcije naučili in ali smo pripravljeni na krizo, ki prihaja? Tako (1) iz vidika stabilnosti bančnega sistema, (2) iz vidika finančne robustnosti podjetij kot (3) iz vidika pripravljenosti ekonomskih politik, da hitro in učinkovito posredujejo.

Nadaljujte z branjem→

Danes ob 14. uri bo na Kemijskem inštitutu predstavljen slovenski prevod knjige “Entrepreneurial State” Mariane Mazzucato, ene ključnih knjig zadnjega desetletja. Knjiga je porušila mite o tem, kdo dejansko stoji za prebojnimi inovacijami in kdo ustvarja vrednost v gospodarstvu. Ob predstavitvi knjige bo okrogla miza, na kateri bodo sodelovali predstavniki gospodarstva, politike in akademske sfere.

Za tiste, ki knjige (še) ne poznate, je spodaj nekaj odstavkov iz uvoda angleške verzije knjige.

Across the globe, countries, including in the developing world, look to emulate the success of the US economy. In doing so, they look at the power of ‘market-driven’ mechanisms, versus what might seem like old-style, State-driven mechanisms in places like Europe or the ex– Soviet Union. But the United States is not what it seems. The preacher of the small State, free-market doctrine has for decades been directing large public investment programs in technology and innovation that underlie its past and current economic success. From the Internet to biotech and even shale gas, the US State has been the key driver of innovation-led growth—willing to invest in the most uncertain phase of the innovation cycle and let business hop on for the easier ride down the way.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič & Jože Damijan

Nedavna polemika med podjetniki in nekaterimi člani vladne koalicije ter strokovno javnostjo na temo koalicijskega sporazuma nove vlade nas je opozorila, kako hitro pri nas zdrsnemo v primitivno obliko javnega diskurza, ki se iz racionalnega spušča vedno bolj v čustveno, iracionalno sfero. To vodi le v poglabljanje razlik in povečevanje negativne energije, ne pa v neko konstruktivno reševanje skupnih problemov.

Z najinim prispevkom želiva diskusijo vrniti na strokovni nivo, predvsem pa nakazati dobre rešitve za izvedbo razvojnega preboja Slovenije, ki je vsaj na papirju želja vseh strani. V bistvu gre za to, kakšen model razvoja Slovenije si želimo izbrati. Vsiljuje se dilema: ali takega z manj države in davkov, vendar posledično večjimi razlikami med državljani, ali takega z več države in davkov ter bolj socialne narave. V najinem prispevku želiva pokazati, da lahko to med seboj izključujočo dilemo nadgradimo, če uveljavimo model z več države, ki pa pridobi poleg socialne funkcije tudi investicijsko in razvojno funkcijo.

Nadaljujte z branjem→