Demografska prihodnost: Rešitev ni v imigracijah, pač pa v večji rodnosti

Marko Golob

Demografija bo v naslednjih letih brez dvoma postala prvovrstna tema. Zakaj? Ker bo imela občutne makroekonomske posledice, da političnih ne omenjam (te imamo že tu). Prvič, noben ne vem kakšen dosežek ni rodnost na nivoju 1,6. Ne gre samo za obseg populacije. Gre za njeno strukturo, ki bistveno menja makroekonomske multiplikatorje. Zaenkrat so največji poganjalci gospodarske rasti mlade družine z otroki. “Mladost” populacije bistveno vpliva na dinamičnost družbe. Koliko ljudi pa je pripravljeno odpirati nova podjetja pri 55 kolikor bo povprečna starost Slovencev prej kot v 20 letih? Ali bo večina bolj razmišljala kako čim prej v penzion? Kaj bo z dinamiko takšne družbe? Bo res lahko rasla po 2% in več?

Drug problem bodo migracije. Ste prepričani, da bo belske kulturno kompatibilne populacije iz krščanske civilizacijske osnove dovolj za vse države Evrope, ki bodo prej ali slej imele isti problem? Mislite, da bo uvoz kulturno in civilizacijsko nekompatibilnega prebivalstva, ki ima dokazano resne probleme z asimilacijo, rešitev ali novo breme in težava. Asimilacija ljudi iz drugih civilizacijskih osnov žal ne poteka gladko. Daleč od tega. Npr. velik del borcev ISIS-a iz Evrope je pripadnikov 3. generacije priseljencev. Mladih, ki se, kljub temu, da so bili njihovi starši rojeni v Evropi, ki so bili deležni solidnega šolskega sistema in (v svetovnem merilu) zgledne socialne države, ne uspe integrirati. Poleg tega proklamirana multikulturnost bistveno menja kulturo evropskih narodov. V 30-ih letih (ceteris paribus) boste imeli v razvitih evropskih državah med 20% in 30% muslimanskega prebivalstva, ki se ne odreka temeljnim postulatom svoje kulture. Kako bo mlada muslimanska manjšina reagirala na revolt ostarele avtohtone in umirajoče večine? Oziroma kako bodo reagirali mladi iz avtohtonih narodov, ki se jim bo radikalno menjala kultura in nenazadnje identiteta?

Primeri, ki jih imamo, niso spodbudni. Najhujši je Švedska, ki kljub vzorni socialni in šolski politiki, ne zmore premoščati kulturne razlike in kjer se jez med avtohtono in priseljensko populacijo povečuje ob izrazitem povečevanju antagonizmov (da kriminala ne omenjamo) v družbi. Prav tako ne prihaja do stapljanja populacij, ampak do oblikovanja getov in povečanja izolacije priseljenske populacije. Strategi množičnega priseljevanja v Evropo so spregledali (ali pa namerno prezrli), da v Evropi, ki je domovina narodov, ki živijo (in so se za njih borili) na svojih ozemljih stotine ali pa tisoč let, ne moreš enostavno prenašat ameriškega modela “melting pota”. Upor, kot bi rekel Jung, “kolektivnega nezavednega” je enostavno premočan. Pojav upora v Vzhodni Evropi do pojava desnih strank od Le-Penove do AfD je popolnoma naraven in (za nekatere) pričakovan razvoj. In ne se bat, še huje bo.

Kaj je potem rešitev? Samo povečanje rodnosti. Rodnost pa ni danes toliko posledica socialnih pogojev kot kulturnih sprememb. Dejstvo, da daje relativno velik del mladih prednost drugim ciljem v življenju kot ustvarjanju družine, pomeni, da taka družba umira. Dobesedno. Zato je problem rodnosti tako težko rešljiv. Ker je prvenstveno kulturni problem.

Ste gledali kdaj letne nagovore ruskega predsednika Vladimirja Putina? Za njega je ključni podatek na koncu, kronski dokaz ali gre razvoj družbe v pravo smer, vedno stopnja rodnosti. Se vam zdi čudno? Niti ne. Če ustvarjamo družbo, kjer si mladi ne samo želijo, ampak tudi imajo otroke, potem to pomeni, da verjamejo v prihodnost te družbe in da ima ta družba zdravo kulturno osnovo. In če je uspelo Rusom (kjer se stopnja rodnosti bliža 1,9 – velja za pravoslavno populacijo ruskega naroda ne države kot celote), ki so v 90-tih dobesedno izumirali (zaradi padca rodnosti in zniževanja življenske dobe), potem lahko uspe še komu.

Za konec še nekaj misli “founding fathers” ZDA o imigraciji za premislek.

8 responses

  1. Marko,

    Že res, da je primerna stopnja rodnosti pravi odgovor za našo prihodnost, pomembnejši kot marsikateri drug dejavnik, merljiv z denarjem. Ugotavljaš, da je to predvsem kulturno vprašanje, jaz bi dodal, da je tudi ideološko. Ali ima absolutna pravica žensk do odločanja o materinstvu prednost pred dolgoročnimi potrebami človeške skupnosti? Ali ni to oblika manj produktivnega matriarhata, ki očitno izgublja bitko z bolj ideološko agresivnim muslimanstvom, ki ženskam ne daje istih pravic, kot zahodne družbe? Ali je sodobna zahodnjaška liberalna družbena filozofija, ki temelji na svoboščinah in individualnih pravicah, v sodobnem, globaliziranem družbenem okolju, ki je izpostavljeno konkurenci drugih pogledov na svet, obsojena na izumrtje? Ali ni primernejši nauk Konfucija, ki pravi, da ima vsak posameznik v človeški družbi najprej odgovornost do drugih soljudi, preden pomisli egoistično na sebe?
    Lep skupek vprašanj, na katera sodobna liberalna zahodnjaška družba očitno nima pravih odgovorov.
    Jaz bi pri iskanju odgovorov pričel v izobraževalnem sistemu, v katerem bi od vključno srednjih šol naprej dal večji poudarek filozofiji, zgodovini in drugim civilizacijskim znanostim, tako da bi si vsak državljan lažje poiskal odgovor. Mogoče tudi na rodnost, kaj se ve.
    Če pa to ne bo delovalo, je edina rešitev (v biologiji dobro preizkušena) naravna osvežitev genetskega materiala, kar se doseže z nadzorovano imigracijo. Preden preidemo v Krasni novi svet ali Matrico.

    • G. Babič in ostali,
      Hvala za prijazen prejšnji odgovor v okviru pokojninske problematike. Naj mi bo dovoljeno, da dodam še moje zadnje v zvezi z nataliteto in zaključim.
      Če bi kdo naredil analizo občutljivosti, bi ugotovil, da je vpliv na proračun in pokojninsko blagajno večji pri rodnosti kot pri saldu migracij, le da je vpliv rodnosti zamaknjen za cca 20 let. Neupoštevanje »zapoznelega« učinka me spominja na poslance, ki so nekoč jamrali, češ saj se ne da skoraj nič spremeniti, saj je poraba sredstev večinoma že določena z zakonskimi in podzakonskimi akti prejšnjih vlad. In res v grobem velja, da vsi sistemi, ki jih bodisi kupimo ali drugače vzpostavimo zahtevajo dolgoročno vzdrževanje, katerega dolgoročni strošek skupaj s tekočimi stroški delovanja lahko več kot štirikratno presegajo nabavno vrednost. Običajno govorimo o pravilu 80/20. Zato bi morali poslanci usmeriti tistih 20%, ki so jim na voljo predvsem v izpolnjevanje potreb z upoštevanjem dolgoročnih posledic. Modro bi bilo, da bi programi razvoja temu sledili in zajeli tudi dolgoročne učinke tako na dohodkovni in kot odhodkovni strani.
      Menim, da na rodnost, ne vplivajo samo različne ideologije, finančne stimulacije, plodnost sperme, vzgoja, osveščanje in podobno temveč tudi faktorji, ki hkrati učinkujejo tudi na zgodnejšo vključitev v delovno aktivno prebivalstvo in manjše odseljevanje. Za ilustracijo te pomanjkljivosti naj navedem primer iz časa, ko sem bil še aktiven pri oblikovanju RR financiranja:
      Kakšno leto po uspešnem zaključku RR projekta iz področja biologije je mlado in propulzivno podjetje skupaj s predstavnikom rizičnega kapitala organiziralo predstavitev možnosti (samo)zaposlitve in ustanavljanje novih pridruženih podjetij. Predstavitev z možnostjo nadaljnjega posvetovanja je bil organiziran v predavalnici ene od fakultet. Predstavljene so bile dokaj lepe možnosti z razumljivo zahtevo, da naj bi se tisti, ki se bo odločil(a) za podjetniško delovanje za to polno angažiral(a) in delal 10 do 12 h na dan. Pogledal sem po predavalnici. V njej so sedele večinoma mlade energetsko nabite mladenke – prave tigrice. Veselje za pogledat. Do tu, vse hvale vredno. Potem, potem me je spreletelo. Skoraj tretjina njih je bilo nosečih. To so bila dekleta, ki so si ustvarjala družino! In, da bi bile uspešne, od njih zahtevamo, da bi delale 12 ur na dan? Kakšno generacijo otrok bi pa vzgojile? Upam, da se niso odločile pristopiti in so našle kakšno drugo rešitev. Koliko pa je bilo takih, ki so izbrale kariero in odložile misel na družino na stran?
      Hočem povedati, da ima organiziranje startup-ov in podobnih zagonskih oblik pomanjkljivosti, ki povzročajo negativne vplive na mlado populacijo. Odpiranje dovolj dobrih delovnih mest primernih za varno rast mladih družin je prav gotovo kompleksen problem. Vendar je pomemben. Najbrž pa ne bo vključen v družinsko politiko. Če ga ne uvrstimo kot takega v celovito obravnavo ali celo prepustimo prostemu trgu, da naredi svoje, bo po mojem mnenju »sistem« vedno pokal po šivih (tudi pokojninski).
      Iz diskusije v tem blogu bi rad izluščil vprašanje: ali je rodnost na ravni 2,1 makroekonomsko zdrava ali ne? Če je zdrava, zakaj nihče ne poskuša sprožiti razvojnega programa, ki bi ugotovil kakšno družbo bi bilo potrebno zgraditi, da bi se družine PROSTOVOLJNO odločale za primerno število otrok? Pa ne, da nebi bili sposobni to narediti. Potrebno je imeti voljo!
      Lažje je pokrivati makroekonomske potrebe z imigracijo, kajne?

  2. Drago,
    seveda ima vsak pravico, da ureja svoje življenje, kakor hoče. Bog ne daj, da bi posegali v osebno svobodo, ki je, brez dvoma civilizcijska pridobitev.
    Pa vendar, če statistično relativno velik del posameznikov najde večjo sreča v vsem drugem kot v tem, da ustvarja in razvija novo življenje, potem ima ta družba problem. In to hud. Nemreč, če greš kot družba proti izumrtju, prej ali slej, potem je to ijemno pomemben problem. Ki se ga je potrebno lotiti, pa če je še tako nepopularno.
    Mogoče pa je to prilika, da se začnemo pogovarjati o res pomembnih vprašanjih, ne samo o rasti BDP, plačilni bilanci, plačah, ….

  3. Aja, pa še nekaj – medtem sem prebral priporočen članek “ameriških očetov” o tem, kako so že oni razmišljali o nadzorovani imigraciji, češ da bi nepravi imigranti lahko prinesli več problemov kot koristi. To je ravno pravi primer dvoličnosti te zahodne civilizacije – medtem, ko so pisali zelo napredno ustavo (sicer po vzoru francoske) in tako modro razmišljali o imigraciji, so na debelo uvažali črne sužnje iz Afrike, katerih potomci jim danes delajo velike probleme. Torej “business first” pred moralo in etiko, ki sta bolj za propagando kot za praktično uporabo. Podobno kot velja še danes – najprej denar nam v žep (preko znižanja davkov), za ljudstvo pa maškarada z “demokratično” izvoljenimi (dejansko kupljenimi) predstavniki ljudstva, na čelu s Trumpom.
    Ali ni ravno zaradi take “pokvarjenosti” sodobne zahodne civilizacije le-ta nekonkurenčna v primerjavi z ideloško čistejšim islamom (kjer so obresti greh) ali filozofsko globljim konfucijanstvom (kjer je odgovornost posameznika do družine/skupnosti pomembnejša od individualnih koristi)?
    Mislim, da je Amerika, vključno z njihovimi očeti, bolj primer za zavoženost sodobne civilizacije, kot pa svetal zgled. Raje se ozrimo v evropsko ali kitajsko zgodovino.

    • Mislim, da je Amerika bolj kot primer ideologije (demokracija) primer, kako z vsemi možnimi sredstvi služiti denar. Vse ostalo je bolj ali manj v tej funkciji.

      Ravno zato sem vključil ta prispevek. Kaže namreč na praktičen pristop k temu vprašanju. Kar se pa črne suženjske populacije tiče; te takrat sploh niso imeli za ljudi….

    • Uvoz črnih sužnjev v preteklosti sam po sebi ni vir medrasnih težav današnjih ZDA. Njihova demografsko-ekonomska usoda je pravzaprav dokaj tragična, saj se vrtijo v začaranem krogu.

      Srčika problema se skriva v problematiki getov. V getih ne živijo zaradi lastne izbire, ampak zaradi njihovih finančnih razmer po 2.sv. vojni, ko se je zgodil t.i. “white flight” srednjega belega razreda iz mest v predmestja v iskanju t.i. “ameriških sanj” – velika hiša, vrt, avto in pes. Beli srednji razred si je to lahko finančno privoščil, črna demografija pa večinoma ne in je tako ostala v propadajočih mestnih centrih – getih.

      Tu so v povprečju rojeni v low-income družine, ki so v povprečju gledane večkrat enostarševske. Nato zaradi neumnega načina financiranja šolstva šolani v podpovprečnih šolah, živijo v nezaželjenih getih mestnega jedra, kjer ni dobrih zaposlitvenih možnosti in prevladuje kriminal katerega zaradi finančne stiske, vzora sovrstnikov in šibke vzgoje (enostarševske družine, pogosto mati samohranilke) tudi pogosto sami zapadejo. Dodajmo zraven še diskriminatoren odnos policije ter sodstva in ponekod tudi širše družbe, in je krog praktično sklenjen. Tako se žal perpetuira sedanja situacija na naslednje generacije.

      Če bi ZDA v preteklosti imele drugačno politiko do ekvitabilne stanovanjske politike in (finančnega) opolnomočenja njihovega črnega prebivalstva, bi morda danes bilo drugače. Ampak ex-post je vedno lahko presojati.

    • Ste prispevek, ki ga navajate v celoti prebrali?

      “The figures for 2013-2015 again showed around 1.9 million births, about the same as in 2012, but because the number of women of childbearing age is dropping, especially for those in their early 20s, the TFR actually rose to 1.777, which places Russia at first 9 or 10 countries out of 50 developed nations, and at 6th place in Europe.”

%d bloggers like this: