Maks Tajnikar

Za REALISTIČNO PRIHODNOST

Kapitalizma ni mogoče ukiniti. Kapitalizem temelji na nujnosti obstoja kapitala, ki je nastala z industrijsko revolucijo in pojavom »stroja«. Sodobni razvoj novih tehnologij, proizvodov in storitev je le povečal potrebo po kapitalu in zaostril razkorak med bogastvom, nastalega iz lastnine kapitala, in bogastvom iz dela. Ker ta razkorak predstavlja grožnjo kapitalizmu, ki se občasno in začasno rešuje s krizami, mora strategija razvoja sodobne družbe spodbujati vse tiste oblike družbene intervencije, ki po eni strani zmanjšujejo posledice razkoraka med bogastvom in revščino ter so po drugi strani atraktivne tudi za kapital, ker mu omogočajo rast. Vse poteze politike, s katerimi poskušamo krize reševati tako, da odpravljamo kapitalizem, so zgodovinsko obsojene na neuspeh in vzrok za pojav še večjih kriz. Zato so danes lahko uspešne zgolj socialne demokracije, a ne tiste iz prejšnjega tisočletja.

Privatna nagrada in podružbljanje dosežkov. Vse dokler živimo v zasebno lastniški in tržni družbi, bo gibalo razvoja produktivnih sil ekstra profit. Preprečevanje njegovega nastajanje lahko danes družbe izdvoji iz naprednega sveta. Toda družba ima od tega koristi šele s podružbljanjem učinkov in rezultatov tega razvoja. Zato je pomembno, da država pospeši taka podružbljanja. Če so zunanji učinki preveliki in koristi preveč posplošene, mora to zagotoviti tudi s kolektivno potrošnjo. To koristi lastnikom ekstra profitov, ker ustvarja ustrezno povpraševanje, in vsakemu posamezniku, saj je v vseh oblikah kolektivne potrošnje tudi delček solidarnosti. Politika ne sme ustvarjati mnenja o škodljivosti ekstra profitov in bogatenja posameznikov, ker je to objektivno, mora pa zagotoviti čim hitrejši in tem lažji dostop do dosežkov razvoja produktivnih sil čim širše družbe. Kolektivna potrošnja je s tega vidika najmočnejše orožje države »proti« bogatenju.

V gospodarskem razvoju je nekaj protislovnega. Na prvi pogled je gospodarski razvoj družbeno željen. Toda v podjetništvu uspe le 2 do 5 odstotkov projektov. Zato je po svoje zelo protislovno. Na eni strani v velikem obsegu proizvaja nizke dohodke, prekarne zaposlitve, podminimalne plače, osebne neuspehe, izgube kapitala in dela, izkoriščanje znanja in ljudi. Na drugi strani pa rojeva maloštevilne milijarderje, zaradi katerih je danes lastninska struktura centralizirana kot v kakšnem starem Egiptu. To je posledica globalizacije. Ta očitno ne preprečuje monopolov na svetovni ravni, kot se je mislilo v preteklosti, pač pa jih celo ustvarja. A na drugačni način kot v preteklosti. Ob tem namreč pogosto prihaja do velikega podružbljanja podjetniških dosežkov, ki v preteklosti ni bilo mogoče, danes pa ga omogoča globalizacija. Tako stanje zahteva od države po eni strani zaščito pred propadom tradicionalne obrti in podobnih dejavnosti, ki ne spada v globalni svet, a jih še vedno potrebujemo in od njih številni tudi živijo, in po drugi strani odpiranje meja podjetnikom v globalni svet ter preko kupne moči na domačem trgu tudi pospešek za globalno delovanje.

Pospešujmo podjetništvo na sodoben način. Sodobno podjetništvo je globalno. To pa pomeni, da ga v najboljši obliki pospešujemo z odpiranjem gospodarstva v svet, zagotavljanjem visoke mobilnosti kapitala in delovne sile, državnim spodbujanjem nakupov proizvodov in storitev podjetnikov, ki si svetovni trg ustvarjajo preko domačega trga, in zagotavljanjem javnega sektorja (izobraževanje, zdravstvo, infrastruktura, okolje), ki omogoča delo in življenje podjetnikov. Ekonomska diplomacija, odhajanje mladih v svet in vstop tujcev v našo gospodarstvo, politika javnih nakupov in javni sektor morajo biti tudi politične prioritete za razvoj podjetništva. Nizki davki in subvencije so za v ropotarnico zgodovine podjetniških politik.

Bodimo ob tehnoloških prebojih. Novosti na področju informatike, personalizirane medicine, avtonomne mobilnosti, robotike, energetike in podobnega bodo v prihodnjih 20 letih in prej radikalno spremenile svet. Država mora zasnovati industrijsko politiko, ki bo omogočala prebivalstvu dostop do teh dosežkov, kapitalu pa vsaj sledenje tem prebojem. Take industrijske politike danes ne najdemo niti v knjigah, a bi jo veljalo domisliti. A ne smemo nikoli pozabiti, da vse to ne odpravlja kapitalizma. Vse te spremembe so še vedno kapitalizem z vsemi svojimi protislovji. In ne pozabimo, da bomo lahko del teh tehnoloških prebojev samo z vključevanjem v mednarodno delitev dela. Brez slednjega bodo tudi naši najboljši dosežki le nacionalni hobi. To je še zlasti pomembno, ker sodobna tehnologija v bistveno večji meri kroji odnose med ljudmi v družbi, kot to dela politika. Pomen klasične politike se izgublja, ne da bi to politiki opazili. Danes odnose med nami bolj kroji internet kot slovenski parlament.

Za BOGATO SLOVENIJO

Neravnotežne cene so naš problem. Pri 40 milijardah BDP (v letu 2016) slovenski zaposlenci izgubljajo 8,8 milijarde za plače, ker prodajamo naše blago po cenah za 8,5 milijarde pod ravnotežnimi v evro območju in ker trg dela prerazdeli nekaj ravnotežnih plač v nadravnotežne profite. Izgubljamo tudi za 2,7 milijarde evrov zaradi zaostajanja v produktivnosti in učinkovitosti za evro povprečjem. Celo gospodarstvo pa izgublja tudi več kot 8 milijard zaradi tega, ker nimamo dovolj kapitala in zato tudi nimamo kapitalskih dohodkov. Slovenski delavec (tudi v javnem sektorju) torej ni veliko manj produktiven kot nemški. Stroj v slovenskem podjetju ni bistveno manj učinkovit kot stroj v nemškem. Zato Slovenija ne zaostaja veliko za produktivnostjo in učinkovitostjo Nemčije. Zaostaja, ker nemško gospodarstvo (vključno z javnim sektorjem) dosega na trgih nadravnotežne cene, slovensko pa daleč podravnotežne cene. Zaradi te razlike v cenah moramo imeti Slovenci bistveno nižje plače, kot jih imajo Nemci. Zato izboljšanja plač ni mogoče ustvariti s povečanjem naporov delavcev. Višje plače bomo imeli, če bomo proizvajali in prodajali prave stvari. To pa je naloga managerjev. Nobene druge poti ni k višjim plačam v Sloveniji. Slovenski BDP pa bo ostal nižji, če delavcev ne bomo imeli opremljenih s stroji in če ne bomo imeli sektorjev, ki živijo od kapitala. In tako bo še dolgo, a se zaradi tega ni potrebno jeziti. To bo samo pomenilo, da imamo manj kapitala, manj kapitalistov in manj profitov na delavca, kot drugi. A zaradi tega delavci ne bodo revnejši.

Slovenija mora tekmovati s svetom. Presenetljivi dosežki naših zagonskih podjetij, v glavnem nepoznani uspehi naših znanstvenikov v svetovni areni in navdušujoči dosežki naših športnikov imajo skupno značilnost: Slovenci smo tekmovali s svetom in ne zgolj med sabo. Nauk vsega navedenega je, da samo v primeru, ko se postavimo kot del sveta, izgubimo našo majhnost. Fraza »kupujmo domače« je zato hkrati pravilna in napačna. Napačna je, če nam je svet tuj, neznan in nerazumljen. Čim bolj bomo del sveta, tem prej bomo znali ponujati stvari, za katere nam bo ta svet pošteno plačeval, naše plače pa bodo lahko primerljive z razvitimi državami.

Gradimo infrastrukturo za danes in jutri. Slovenija potrebuje cestno infrastrukturo. Tudi na komercialni način (z javno zasebnim partnerstvom) je mogoče zgraditi cestno omrežje, ki ga potrebujemo. To je mogoče, ker pretekli policentrični razvoj Slovenije opredeljuje potrebno mrežo cest. To pa pomeni, da ceste vodijo v velika slovenska industrijska središča, ki zagotavljajo – preko obsega prometa – tudi ekonomiko takih investicij. Železniška infrastruktura se v Sloveniji ni izkazala za donosno. Zato njena izgradnja zahteva premislek. Verjetno je trenutno smiselna zgolj tista, ki zagotavlja tovorni tranzit. Gradimo infrastrukturo generično s slovenskim gospodarstvom in ne za tujce. Toda ključni vidik nove infrastrukture mora biti podrejen dejstvu, da se bo transport v prihodnih 10 letih bistveno spremenil. Avtonomna mobilnost in elektrifikacija cestnega prometa morata biti že danes vgrajena v novo infrastrukturo. Ne gradimo infrastrukture za prejšnje stoletje. Slovenija pa mora zagotoviti v javnih sredstvi tudi vire za urejanje vodotokov, poplavna območja, urejanje okolja, čisti zrak, sodobnejšo elektrifikacijo in plinifikacijo, in sicer na način, da bomo obvladali tudi spremembe in nove razmere, nastale s podnebnimi spremembami.

Za PRAVO RAST

Gospodarsko politiko oblikujmo po izkušnjah. Z vstopom v evro območje je od gospodarskih politik postala zdaleč najpomembnejša davčna politika. Obdobje pregrevanje gospodarstva 2004-2008 uči, da moramo povečati davke in odplačevati dolgove, takoj ko začne inflacija naraščati in trgovinska bilanca drseti v deficit. Gospodarstvo v letu 2019 bomo morali zato pazljivo opazovati, saj že dosegamo rasti iz let 2007-2008. Leta 2008-2010 kažejo, da državna potrošnja ne more nikoli v Sloveniji narasti tako zelo, da bi lahko s tem zadušili negativne učinke drugih elementov efektivnega povpraševanja v času resnih kriz, ker je preprosto premajhen agregat. Še posebej, če kriza povpraševanja izvira iz izvoza. Če tega nauka ne upoštevamo, bomo državo prezadolžili. Leti 2012-2013 kažeta, kakšno katastrofo lahko naredimo s politiko radikalnega zmanjševanja potrošnje države, da bi hitro znižali njeno zadolženost, če ni avtonomnih oblik efektivnega povpraševanja in zlasti če je izvoz šibak. Leta po 2015 kažejo, da višja gospodarska rast sama zapira razkorak med javno finančnimi prihodki in odhodki, ne da bi zmanjševali odhodke, efektivno povpraševanje in gospodarsko rast. Če že ne verjamemo pravemu znanju o gospodarski politiki, verjemimo vsaj izkušnjam.

Odpravimo neplačevanje davkov. Davki vseh vrst so izvor sredstev za kolektivno potrošnjo. Gre za način, kako zasebno potrošnjo spreminjamo v kolektivno potrošnjo. V vsakem primeru se pojavljajo na trgu v obliki efektivnega povpraševanja. Zato ne zmanjšujejo in tudi ne povečujejo – vsaj v prvem koraku (kasneje lahko nastane multiplikativni učinek) – efektivnega povpraševanja, le mesto pojavljanja tega povpraševanja se spreminja. Pri tem lahko transformacijo zasebne v kolektivno potrošnjo naredijo tako, da povečujejo cene faktorjev, ali pa posegajo zgolj v ustvarjene dohodke. Pri nas ceno faktorjev povečujejo le v obliki prispevkov, ki povečujejo ceno delovne sile. Cilj reform mora biti, da del prispevkov, ki danes znesejo 5,7 milijard evrov, zberemo z drugimi davki. A že danes to ni razlog, da ne bi vsi plačevali davkov. Neplačevanje namreč pomeni, da imajo posamezniki koristi od kolektivne potrošnje, ne da bi sodelovali v kolektivni potrošnji. Neplačevanje pomeni, da država ne more uporabiti kolektivne potrošnje za boj proti negativnim posledicam bogatenja.

Zgradimo NEK2. Elektrika bo energent prihodnih let. Čeprav verjetno ni energent daljne prihodnosti, jo bomo potrebovali. Ne obremenjujmo okolja (rek) in ne stavimo na alternativne vire, ki so in bodo predragi ter ne bomo mogli nositi hrbtenice energetske oskrbe. Sodobne tehnologije bodo zahtevale več elektrike in njene potrošnje ne bo  mogoče zmanjšati. Zato potrebujemo NEK2. A ne potrebujemo ga zaradi samooskrbe, potrebujemo ga, ker je in bo elektrika blago z nadravnotežno ceno. Potrebujemo tudi sodobno visoko, srednje in nizko napetostno mrežo. Mogoče znova prihaja čas za elektrifikacijo, a zelo drugačno od tiste iz obdobja po 2. svetovni vojni.

Vprašanje okolja naj postane blago. Vprašanja javnih dobrin in zunanjih učinkov oziroma upoštevanja družbenih in ne zasebnih odločitev (kamor spada tudi vprašanje okolja) smo do sedaj reševali ali vsaj blažili s kolektivno potrošnjo države in solidarnostjo. Gre za rešitve, pri katerih je država podrejena (kapitalističnemu) trgu ter trg definira delovanje države in ne obratno. Najnovejši tehnološki preboji – zlasti na področju komunikacij –  pa so nakazali tudi drugo možnost: kapital, še vedno spodbujen z ekstra profitom in koncentracijo bogastva, ustvarja v razmerah globalizacije dostopnost, ki mu po eni strani daje nagrado, po drugi strani pa vodi do globalnega podružbljanja dosežkov. Številno privatno blago postaja z novimi modeli poslovanja blago z eksternimi učinki – kot infrastruktura – in vodi do podružbljanja, ki ga še do nedavnega ni bilo brez pomoči države. Zato mora država poskrbeti le za to, da kapital prepozna v vprašanju okolja blago. To je prinesla globalizacija.

Decentralizacija je naša podedovana vrlina. Ena velikih značilnosti slovenske gospodarske rasti, ki je hkrati ena vrednejših dediščin starega sistema v Sloveniji, je decentralizacija gospodarstva. Zaradi nje nismo pretirano obremenjevali okolja, zagotovili smo tudi celovit razvoj podeželja, zmanjševali demografske probleme, zmanjševali regijske razlike v standardu prebivalstva in podobno. Tudi Ljubljana je zato lahko ostala prestolnica, vredna svojega imena. Treba je narediti vse, da to dediščino nadaljujejo: graditi je treba transportne povezave, povečevati lokalno dostopnost do zdravstva in šolstva, razvijati kulturo tudi zunaj večjih mest, urbanistično razvijati celo državo, omogočiti avtonomnost občinskih oblasti in podobno.

Za SLOVENIJO BREZ REVŠČINE

Odpravimo revščino. Revščina nima enakih vzrokov kot neenakost. Revščina je pri nas lastnost posameznikov, neenakost pa družbe. V družbi, kot je slovenska, mora vedno biti dovolj sredstev, da lahko država skupaj s humanitarnimi organizacijami poišče in pomaga posameznikom, ki se znajdejo v revščini. Revščina je bolj problem organiziranja družbe kot pa razpoložljivih sredstev. Zaradi nje potrebujemo tudi minimalno plača in ustrezno politiko do brezposelnosti.

Odgovornost za minimalno plačo. Minimalna plača mora zagotoviti vsakemu delavcu (za polni delovni čas ali delno zaposlitev) dostojno preživetje, saj ne vpliva na brezposelnost v družbi. Najnižje plače so posledica skrajnih neravnotežij na nekaterih delih trga delovne sile, ki omogočajo podjetjem in drugim na strani povpraševanja doseganje cen delovne sile pod življenjskim minimumom (minimumom za reprodukcijo delovne sile). To jim daje na trgu dobrin konkurenčno prednost, ki je druga podjetja nimajo. Odsotnost minimalne plače skruni konkurenco. Minimalna plača zato tudi uravnoteži konkurenčni položaj podjetij. Podjetij, ki niso sposobna plačati zaposlenim minimalne plače, v Sloveniji ne potrebujemo.

Uredimo prekarno delo. Problem prekarnega dela ni način izvajanja dela. Takega dela bo zaradi potreb po bolj fleksibilnem delu in pojavu novih del vse več. Prekarnega dela ni mogoče ukiniti. Problem pa je, da te oblike dela slabijo položaj ponudnikov dela v konkurenci na trgu delovne sile. Prav tako slabijo konkurenčni položaj ponudnikov proizvodov in storitev na trgih proizvodov in storitev, ki temeljijo na prekarnem delu. Prekarno delo je ogroženo s podravnotežnimi cenami proizvodov in storitev pa tudi delovne sile, nosilke prekarnega dela. Pri tem pa se ponudba tega dela povečuje, ker se brezposelna delovna sila stihijsko preusmerja na trge s prekarnim delom. Prekarno delo je oblika nadzora nad trgom delovne sile, ki ga izvaja kapital. Zato je ključno za ureditev prekarnega dela zmanjševanje brezposelnosti, regulacija nekaterih poklicev (zlasti s področja obrti), regulacija povpraševanja s politiko minimalnih plač (preko teh tudi cen) in državno usmerjanje povpraševanja z reguliranjem pogojev povpraševanja državnih podjetij.

Uredimo pokojnine. Starejši ljudje v družbi so naši starši, del naše družine. Njihovo življenje zato ni ekonomsko vprašanje, pač pa vprašanje obstoja in ohranjanje družbe in družine kot njene celice. Pravica do pokojnine ne izvira iz njihovega dela, pač pa iz njihove vloge v družbi. Ne nasedajmo ideji, da so si za pokojnine privarčevali z delom in so zato sami krivi, če niso varčevali dovolj. Sredstva za pokojnine so del našega dohodka, ki ga dajemo za dostojno življenje naših staršev. Omogočimo, da delajo, če zmorejo in si želijo, in jih obvarujmo pred revščino. Pokojnine ne morejo biti pod minimalnimi plačami, mladi tudi ne morejo več zaslužiti tako, da pozabijo na starše.

Uredimo medgeneracijske odnose. Starostna in spolna struktura v družbi je opredeljena z zelo različnimi dejavniki. Pomembno je, da se odraža na pravi način v vseh (organizacijskih) strukturah družbe. Starejšim prebivalcem moramo zagotoviti obstoj v delovni dobi, dokler so sposobni za delo. Zato jim moramo prilagoditi delovne pogoje in nameniti delo, ki ga delajo najbolje. Dela za starejše ne morejo opravljati mladi, z zdravstvom, šolstvom in z reševanjem stanovanjskih problemov pa moramo slednjim omogočiti vstop v polno delovno dobo. Nobena spolna diskriminacija ni sprejemljiva, zato je potrebno vsakemu posamezniku zagotoviti tudi pogoje za delo in življenje na način, da lahko izrabi svoje sposobnosti.

UTD in podobni predlogi niso rešitve. Uvedba UTD v realistični višini finančno ni izvedljiva, saj bi zahteval sredstva v višini sedanjega državnega proračuna (ne pa javno finančnih odhodkov). Po drugi strani pa ne bi reševal niti problema dohodkovne neenakosti, saj ta nastaja na celem območju razpona dohodkov in lastnine premoženja, niti problema revščine, saj bi bilo z njim nemogoče doseči raven sredstev pri posamezniku na ravni praga preživetja. Če danes nastaja glavni problem v povezavi s standardom srednjega razreda, pa sploh ne rešuje glavnega problema.

Za solidarnost v Evropi. Evropa je družina narodov. Zato mora biti zanjo značilna solidarnost. A zanjo ne potrebujemo dohodkovne solidarnosti med državami, ni nam potrebno plačevati računov drugih. Uresničimo jo z enotnim zdravstvenim in šolskim sistemom. Če smo del enotne evropske družine, zahtevajmo enako zdravstvo in šolstvo za vse člane te družine. To je tudi edina spremenljiva pot davčne centralizacije. Taka solidarnost lahko daje preko razcveta povpraševanja tudi razcvet evropskega gospodarstva.

Poenotenje davčnih politik v evro območju bi vodilo do še večje neenakosti. Večanje javne porabe ne pomeni, da ni mogoče bolj ali manj uravnoteževati prihodkov in odhodkov javnega sektorja. Koliko naj bodo ti uravnoteženi, je stvar tekoče makroekonomske politike. V evro območju z različnimi položaji posameznih držav glede na kapitalsko opremljenost, z neravnotežji na trgu, z različno ekonomsko učinkovitostjo in skupno denarno politiko ni mogoče imeti enakih makroekonomskih – še posebej davčnih – politik v vseh državah. To bi le poglabljalo neenakost med državami evro območja.

Za zavedanje o pomenu JAVNEGA SEKTORJA

Javna poraba ni obremenjevanje gospodarstva. Razlikovati moramo med uravnoteženjem javne porabe in obsegom javne porabe. Javna poraba je zgolj alternativa zasebni porabi. Obe sta element efektivnega povpraševanja, brez katerega ni gospodarske rasti. Javno porabo bomo morali po obsegu povečevati, da bomo preprečevali negativne posledice neenakosti v družbi, povečevali solidarnostni dostop do dobrin in ohranjali efektivno povpraševanje, ogroženo zaradi koncentracije dohodkov in premoženja pri posameznikih. To večanje bo šlo na račun zasebne porabe, zlasti bogatejših v družbi. Čim bolj bomo bogati, tem večji delež BDP bomo morali dali za javno porabo.

Davki ne obremenjujejo gospodarstva. Davki omogočajo spreminjanje zasebne potrošnje v kolektivno. Danes z davki zagotavljamo znanje, razgledanost, zdravje, mobilnost, okolje, odsotnost naravnih nesreč in podobnega, jutri bo nova tehnologija zgolj preko kolektivne potrošnje zagotavljala diseminacijo radikalnih tehnoloških prebojev. Z davki se zato ne odpovedujemo našemu standardu, z njimi omogočamo kolektivne oblike potrošnje, ki povečujejo že današnji standard ljudi in ga bomo na ta način v bodoče v še večji meri. Načela delitvene ekonomije se uresničujejo s kolektivno organizirano in financirano porabo, kar definira javni sektor. Vlade morajo delati za javni sektor in ne proti njemu.

Odpravimo toge plačne sisteme. V Sloveniji imamo že 10 let nespremenjen plačni sistem za zaposlene v javnem sektorju. Številni protesti zaposlenih v javnem sektorju opozarjajo, da tak sistem plač ni ustrezen. Plače v javnem sektorju so element motivacije zgolj z vidika managiranja organizacij, niso pa element motivacije z ekonomskega vidika. S tega vidika so posledica razmer na trgih delovne sile. Te so s svojo močjo nad močjo države, pa tudi sindikatov. Pomembno pa je, da se zelo hitro spreminjajo, kar noben plačni sistem ne more upoštevati. Zato mora biti plačni sistem fleksibilen, stalno v prilagajanju in podrejen razmeram na trgu delovne sile, ki je zaposlena v javnem in zasebnem sektorju. Poleg tega pa mora biti čim večji delež zaposlenih v javnem sektorju izključen iz takih sistemov plač, še zlasti, če kolektivno financiranje dejavnosti izvajalcev v javnem sektorju ne upošteva plač zaposlenih, pač pa je plačilo za opravljene storitve. V zdravstvu so tudi pri nas izvajalci plačani po SPP, glavarini, točkah, pavšalu, a nikoli po plačah. Zato mora biti v zdravstvenih izvajalcih kolektivno dogovarjanje o plačah organizirano na ravni izvajalcev.

Javni mediji postajajo v skrajno informatizirani družbi pomembnejši. Zgodovinsko skrajna informatizacija družb omogoča preko elektronskih medijev izražanja stališč vsakemu posamezniku. V takih razmerah imajo lažne novice in lažno znanje ter individualno in subjektivno mnenje možnost neoviranega izražanja v družbi. Takega stanja ni mogoče niti obsojati niti pospeševati, saj je posledica razvoja tehnologije. Je objektivnost sodobnih družb. Rumeni tisk, radio in TV, ki z lažnimi novicami, lažnim znanjem in mnenji konkurirajo elektronskim medijem, v resnici izgubljajo svoje poslanstvo. To velja tudi za javne medije. Zato mora biti njihova vizija posredovati ljudem informacije, katerim lahko zaupajo. Ker so kolektivno financirani, morajo biti njihove informacije tiste in take, da so lahko koristne za vse v družbi in ne le za nekatere.

Uredimo zdravstvo in šolstvo na sodobni način. Zdravstvo in šolstvo sta javni sektor. Zato morata biti urejena tako, da z njima dosežemo večjo družbeno učinkovitost, kot če bi bila zasebni sektor. A to ne pomeni, da v njih ni mesta za zasebni sektor na strani izvajalcev in tudi na področju financiranja kolektivne porabe v njiju. Z zavarovalnicami v zdravstvu in novimi oblikami financiranja šolnin v šolstvu bomo dosegli, da bomo imeli več sredstev zanju, ne da bi ogrozili njun značaj javnega sektorja. Predvsem pa moramo poskrbeti za popolno odprtost teh dveh sektorjev v globalizirani svet. Ključni kriterij razvoja zdravstva je njegovo vključevanje v evropski zdravstveni prostor, njegovo delitev dela, saj bomo le na ta način dobili dostop do tehnološke revolucije, ki nastaja v zdravstvu, ključni kriterij v šolstvu pa je svetovna kakovost, ki ne bo vodila do lokalnih izobraževalnih ciljev, ampak bo omogočala dostop naših izobražencev do svetovnega trga delovna sile in tehnologije kot procesa vstopanja slovenskega gospodarstva v mednarodno delitev dela na čim bolj enakopraven način. Kolektivno financiranje zahteva šole za vse, trg in privatni finančni viri pa morajo dati dovolj prostora za vse tiste šole, ki so namenjene le posameznim delom družbe.

Za spoštovanje LASTNINE

Privatna lastnina je temelj. Privatna lastnina posameznika, družine, podjetja in države je temelj gospodarstva, ki temelji na kapitalističnem trgu. Ker tega ni mogoče odpraviti v današnjih razmerah, je zaščita vseh oblik zasebne lastnine ključna. Država je dolžna, da jo varuje, meje pravic iz zasebne lastnine so omejene s pravicami, ki izhajajo iz drugih zasebnih lastnin. To je temeljna iztočnica pravne varnosti, zlasti v gospodarstvu. V podjetju je zato ključni deležnik lastnik, podjetja pa lastnik ne more oškodovati. Oškoduje lahko le druge deležnike v podjetju. Domnevamo, da zasebni lastnik vedno deluje tako, da maksimizira svojo lastnino, ki je zanj njegovo bogastvo. Od zasebnega lastnika ni mogoče pričakovati, da zasleduje interese drugih članov v družbi ali družbe na sploh. S tega vidika so domači in tuji zasebni lastniki enakovredni. Ti sklepi morajo biti tudi osnova za oblikovanje ustreznega korporativnega upravljanja; tudi v podjetjih z državno lastnino.

Meje med lastnino domačinov in tujcev. Nič ne moremo imeti proti vstopu tujih oseb med zasebne lastnike slovenskega premoženja. Pri tem ta vstop lahko nastane z odkupom od domačega lastnika, ali z ustanovitvijo novega podjetja. Za gospodarsko rast je druga pot pomembnejša. Je pa za slovenski narod pomembno, da zemlja, naravna bogastva in infrastruktura, vezana na zemljo, ostane v rokah slovenskih lastnikov. Če to ne morejo biti zasebni lastniki, je treba v teh primerih ohraniti državno lastnino, saj je država edini predstavnik (slovenske) družbe.

Delavska lastnina in samoupravljanje sta zastarela. Samoupravljanje je bilo vedno zamišljeno kot podjetniški način organiziranja v podjetju na trgu. Trg pa ima preko konkurence lastnost, ki je neizogibna (brez nje ni trga), da konkurenca sili tržne konkurente k maksimizaciji dobička. Ta je v biti lastnikov kapitala, definira konkurenco in povratno določa obnašanje kapitalistov. Zato v konkurenčnih razmerah delavsko podjetje prav tako maksimizira dobičke kot kapitalistično podjetje. Trg delavsko podjetje spreminja v kapitalistično podjetje. Samoupravljanje ne vodi do drugačnega produkcijskega odnosa kot kapital. Samoupravljanje bi bila novost, če bi preseglo trg. To je bila zamisel Edvarda Kardelja.

Udeležba delavcev na dobičku je zastarela. V sodobnem podjetju, še posebej če je zasnovano podjetniško in je hitro rastoče, ne nastajajo žetve v obliki prostega denarnega toka. Nastajajo v obliki kapitalskih dobičkov, ki nastajajo pri prodaji podjetij ali lastniških deležev v podjetjih. Do njih pa razen lastnikov nima pravice nihče drug, tudi delavci do njih nimajo pravic. Pravica delavcev do vsakoletnega dela izplačanega dobička je zato prazna pravica, kot je prazen vir za tako udeležbo.

Državna lastnina mora biti pot do učinkovitosti. Prostor državne lastnine je vezan na meje tržnega gospodarstva. Slednje je učinkovito, dokler je popolna konkurenca in v gospodarstvu ni javnih dobrin, eksternalij ali visoke negotovosti. V teh primerih trg ne vodi k maksimalni družbeni (Paretovi) učinkovitosti. Zato mora poseči država. V primerih monopolov, pozitivnih eksternalij, javnih dobrin in negotovosti je smiselno, da država poskuša organizirati optimalne obsege proizvodnje. Samo v nekaterih od teh primerih tega ne more narediti brez ponudnikov v državni lasti (profitni motiv delovanja zasebnim to preprečuje). V teh primerih država svoje cilje dosega z državnimi izvajalci. Zelo redko slednje uporablja za doseganje družbeno (meritorno) pomembnih ciljev, kot so tudi cilji, povezani z gospodarsko politiko. Če upoštevamo omenjene iztočnice, je danes državna lastnina v številnih sektorjih odveč (bančništvo, turizem), v številnih pa smo se je neupravičeno znebili (infrastruktura, del prometa).

Za ČLOVEKA

Svoboda posameznika je omejena z (ne)svobodo drugih posameznikov. Pri tem se je potrebno zavedati, da je razumevanje svobode individualno in subjektivno. To mora upoštevati tudi država, ki je s svojim pravnim redom in sistemom edina poklicana, da posamezniku zagotavlja svobodo. Na pojem svobode je vezan tudi pojem zasebnosti posameznika. To je mogoče omejiti zgolj, če posameznik na to pristane. Niti dejavnost posameznika pri izvajalcih v javnem sektorju tega ne more zanikati. V javnem sektorju in pri kolektivnem financiranju potrošnje je javno delovanje države in izvajalnih organizacij, ne more pa biti javno delovanje posameznikov. Ti z zaposlitvijo v organizacijah javnega sektorja ne izgubijo svoje zasebnosti, odnos med takimi izvajalci in zaposlenimi je odnos zasebnih oseb. Pojem javnega delavca je neustaven. Kolektivna potrošnja opravičuje javnost podatkov o tistih dejavnostih pri izvajalcih, ki so kolektivno financirane, odnos zaposlenega ali drugega posameznika s takim izvajalcem pa je še vedno zasebni odnos in kolektivno financiranje dejavnosti izvajalca ne opravičuje njegovega razkrivanja. Poleg tega pa je pot v propad družbe in zlasti države ideja, da morajo državljani nadzorovati drug drugega z »gledanjem v tuje lonce«, saj imamo za nadzor kolektivno financirane porabe državo.

Nataliteta ni vprašanje sodobne družbe. Samo nerazumevanje stvari lahko privede do sklepov, da moramo pospeševati povečevanje prebivalstva v Sloveniji. Gospodarska rast potrebuje večjo produktivnost in znanje za bogastvo ljudi, obramba ne potrebuje velikih vojska, pokojnine na dolgi rok ne moremo rešiti z večjo nataliteto, naša kultura ni odvisna od števila prebivalcev.

Vero ločiti od države. Kljub nepredstavljivemu razvoju znanosti človek danes še vedno ne ve veliko o nastanku sveta in človeka. Vera je zato v vseh posameznikih. A je zato še toliko pomembnejše, da vera ostane stvar posameznika in da ne dovolimo, da bodisi država izkoristi vero, bodisi vera državo in politiko, kar zgodovinsko preverjeno prinaša vojne in strahote za ljudi. Navezava vere na politiko tudi v naprej ustvarja neenakopravni položaj posameznikov v družbenem življenju. Noben razlog ne opravičuje kolektivnega financiranja dejavnosti, povezane z vero, saj take dejavnosti niso zaželene s strani vseh posameznikov v družbi in ker se s kolektivno potrošnjo tedaj ne vzpostavlja solidarnostni odnos, značilen za kolektivno financiranje, med vsemi člani družbe. Šole z elementi cerkvene vzgoje ne spadajo v javni sektor in kolektivno financiranje.

Spravo zamenjajmo s sožitjem. Sprava je nezgodovinska in nedialektična, ker ohranja konflikt. Ljudi ni potrebno prepričevati, da drug drugega prepričujejo, da so imeli prav, ali da so ravnali narobe. Spodbuditi jih moramo, da v sožitju iščejo nove in napredne stvari. Družbe morajo napredovati. Okoli novega in naprednega se lahko tudi povezujemo. To lahko tudi omogoči prepoznavanja tistega, kar vodi družbe v pravo smer za jutrišnjih dan, in ustvarja politično konkurenco za oblikovanje družbenih sintez. Spravo prepustimo vsakemu posamezniku in je ne razvijajmo v družbeni koncept.

Demokracija in elitizem. Demokracija je mehanizem politične oblasti. A jo je potrebno razumeti zgodovinsko in dialektično. Zavedati se moramo, da je zgodovinsko vedno ujeta v družbena protislovja, iz katerih pa se rojevajo kot sinteza koraki naprej v razvoju družb. Teh ni mogoče spoznati, če ne razumemo časa in če ne prepoznamo sinteze. Pri tem je odločila inteligenca, znanost, umetnost, kultura, šport. Ljudstvo pa mora dobiti možnost, da jih sliši kot elito. To je tudi temeljno poslanstvo javnih medijev. Čim bolj sodobne komunikacije omogočajo neposredno demokracijo, tem bolj pomembna je elita. Na žalost je tragedija družb, če si izbere za elito nekoga, ki nima sposobnosti, kulture in znanj.

Negujmo neposredno demokracijo. Sodobna informacijska družba bo omogočala uresničevanje neposredne demokracije na področjih, ki si jih danes niti ne predstavljamo. Številne politične odločitve bomo lahko sprejeli kolektivno. Namesto da krčimo neposredno demokracijo – na primer z ukinitvijo sedanjega izbora predsednika države –, uporabimo prednosti informacijske družbe. Pri tem pa moramo zagotoviti, da je politično delovanje tudi družbeno odgovorno. To je podlaga, da bomo napačne korake v družbi čim prej zamenjali s pravilnejšimi.

Slovenci smo ena od evropskih družin. Evropa je družina narodov. Če to po eni strani zahteva našo odprtost do drugih narodov in s tem tudi do sveta, po drugi strani zahteva skrb za identiteto našega naroda. Vsak narod pa ima svojo kulturo kot najširši družbeni odnos in svojo gospodarsko podlago. Zato ne moremo sprejeti nobene poteze, ki nam zmanjšuje pomen našega gospodarstva. Naša moč je, da znamo komunicirati tudi prek jezika s svetom, a skrbeti moramo tudi za naš jezik, ker drugače ne bo nikogar, ki bi moral komunicirati s svetom.

Čas osamosvajanja narodov. Podnebne spremembe, neenakost, pomanjkanje surovin in novo zavedanje, do katerega vodi informacijska družba, bo privedlo po eni strani do vse večjega pomena povezovanja ljudi na narodni zavesti in po drugi strani do ogromnega pretoka in selitve narodov. Gospodarska in kulturna moč posameznih narodov bo odločala o tem, v koliki meri bodo s temi selitvami prizadeti in v koliki meri se bodo lahko ohranili. Posameznim narodom je potrebno ohraniti in zaščititi pravico, da se demokratično odločajo, do kod druge narode spustijo v svojo hišo. A tam, kjer ti procesi ne ogrožajo drugih narodov, bo smiselno podpirati njihovo osamosvajanje in zaokroževanje v države. Nespoštovanje tega priporočila bo vodilo v vojne.

Obrambna moč in cilji so specifični. Danes države, kot je Slovenija, niso močne, ker imajo veliko ozemlja in ljudi, s katerimi lahko osvajajo ozemlja. Zato je slovenska neodvisnost odvisna od njenega gospodarstva in kulture. Tudi zgodovina to potrjuje. Nikoli ne bomo imeli vojske, ki bi bila močnejša celo od vojska sosednih držav, in nikoli ne bo svet toliko uravnotežen, da bodo lahko brez dvoma verjeli v varovanje naše dežele s strani velikih vojaških zaveznic. Toda, če bomo verjeli v moč naše kulture in korenin ter če bomo gospodarsko razvejani v svet, bomo zagotovo preživeli. Za Slovence »topovi« nikoli ne morejo več biti družbena prioriteta in upamo lahko, da ne bodo kdaj postali nuja.