Bine Kordež

O distribuciji dohodkov in neenakosti med ljudmi lahko v zadnjem času veliko beremo. Na blogu prof. Damijana smo lahko v novembru brali članek o povečevanju deleža dohodkov zgornjega odstotka prebivalcev v posamezni državi. Če je ta populacija pred štiridesetimi leti prejemala okoli 5 % vseh dohodkov, danes v večini držav prejema med 10 in 15 %, izjemoma tudi 20 % (ZDA, Rusija). V omenjenem tekstu je naveden tudi podatek o povečanju deleža dohodkov zgornjega odstotka prebivalstva v Sloveniji (povzet po LIS – Luxembourg Income Study Database). Ta odstotek je med primerjanimi državami sicer najnižji, vseeno pa naj bi v obdobju 2007 – 2012 porastel iz 3,3 na 4,2 %. Ta porast je nekoliko presenetljiv glede na znana gibanja, zato sem poskušal zbrati nekaj natančnejših podatkov iz razpoložljivih domačih virov.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

DELO je v petek 15.12.2017 slavnostno objavilo, da bo DARS (ne vemo ali v svojem imenu kot koncesionar po veljavnem zakonu o DARS, ali v imenu in za račun Slovenije po prej veljavnem zakonu o DARS) v naslednji osmih letih za ceno 151 mio evrov zgradil 3,446 m dvopasovne predorske cevi Karavanke, tako da bo skupaj z dobrih 4,000 m, ki jih bo zgradil Avstrijski ASFINAG, predor Karavanke postal del štiripasovne avtocestne povezave med Slovenijo in Avstrijo. Iz pisanja v DELU ni mogoče razbrati, ali je v tej ceni brez DDV upoštevana tudi predorska oprema, še manj pa je mogoče razbrati kakšna je finančna konstrukcija tega projekta, kakšni bodo pogoji za oddajo del, kdo bo lahko oddal veljavno ponudbo, ali bo ta projekt bremenil javni denar in kar je temu podobnih vprašanj, ki mučijo slovenske državljane. DELO nas informira o vsem, razen o bistvenih vprašanjih, ki zanimajo strokovno javnost.

Nadaljujte z branjem→

Knjiga “The Great Leveler: Violence and the History of Inequality from the Stone Age to the Twenty-First Century ” zgodovinarja Walterja Scheidla pravi, da ja. Scheidel je naredil zgodovinski pregled evolucije neenakosti, od kamene dobe do danes, in pokazal, da so zgolj nasilje (vojne, revolucije) ali katastrofe (kužne bolezni) bile sposobne skozi zgodovino zdecimirati premoženje bogatih in revnejše približati premožnejšim. V miru pa se je neenakost spet močno povečala.

Nadaljujte z branjem→

Intervju, ki sem ga dal za portal Skozi oči prekariata. Zelo dober spraševalec je bil Črt Poglajen, urednik.

Zapisali ste, da je bila odločitev vlade, da NLB ne bo prodala, povsem upravičena. Čemu?

Od leta 1994 do krize smo v sanacijo banke vložili 2,4 milijarde evrov, po krizi pa še dodatnih 1,9 milijarde evrov. Minimum, ki ga moramo doseči, je, da bodo ob prodaji ta sredstva povrnjena. Dokler pa bančni trg ne bo zaživel in dokler se tržna vrednost bank ne bo približala vsaj knjigovodski vrednosti, to ne bo mogoče. Zato se mi odločitev vlade zdi smiselna. Banke zdaj ni pametno prodajati, ne glede na zahteve Evropske komisije.

Bi bilo ravnanje Evropske komisije mogoče interpretirati kot zagovor načel, ki so pomembna za finančno stabilnost skupnosti kot take, ali kot politični pritisk, iz katerega se da prepoznati interes določenih držav po širitvi lastništva v bankah drugih držav?

Pravzaprav gre za oboje. Pravila na ravni Evropske unije so pri vprašanju državnih pomoči bankam zelo trdna. Država mora banko, ki ji odobri državno pomoč (jo dokapitalizira), v treh letih prodati, poleg tega pa banka sama ne sme povečevati svojega kreditnega portfelja. Kar pomeni, da mora zmanjševati svojo aktivnost, da prejete pomoči ne bi zlorabila. Na ta način se skuša zmanjševati nevarnost izkrivljanja konkurence na podlagi državnih pomoči. Tu so stvari jasne. Pri Sloveniji in pri NLB Evropska komisija igra zelo trdo igro, ker želi vsem pokazati, da je treba pravila spoštovati in da da jih nihče ne sme kršiti.

Do konkretnih politično ekonomskih interesov, ki za obrambo omenjenih načel seveda so, pa lahko pridemo, če si ogledamo, kako Evropska komisija deluje pri velikih državah in pri velikih bankah. Ko se podobna stvar, kot se je zgodila pri nas, zgodi državah kot sta Nemčija in Francija, se pravila suspendira, kot je bilo to v primeru pakta o stabilnosti in rasti. Pravila EU v praksi veljajo samo za majhne in politično nepomembne države, velike države ali staroselke, kot je Luksemburg, pa si pravila prilagodijo oziroma se zanje pravila suspendira, ko jim ne ustrezajo.

Na načelni ravni se zastavlja vprašanje, ali je vztrajanje pri teh principih sploh smiselno, ko so v očitnem nasprotju z interesi določene države. Pomembno je predvsem, da so pravila razumna, da je možna določena stopnja fleksibilnosti in da veljajo ista za vse.

Nadaljujte z branjem→

Zelo dobra razlaga Marka Blytha (avtorja Austerity ter Great Transformations, sicer pa zvezdniškega zgodovinarja)

Huh, tale spodnji intervju se bere kot klasičen thriller. Mednarodne inštitucije (IMF, Eurostat), ki so sfrizirale grške javne finance, da bi lahko rešile nemške in francoske banke, Grčijo pa z varčevalnim masakrom nad ljudstvom dale za zgled ostalim, kaj se jim bo zgodilo, če ne bodo kooperativne.

Na kratko, gre za sojenje Andreasu Georgiou, direktorju grškega statističnega urada Elstat v letih 2010-2015, ki ga je tja nastavil Mednarodni denarni sklad (IMF). Nekdanji član boarda Elstata, Nicholas Logothetis, razlaga, kako je nato Georgiou po navodilih Eurostata “kuhal” statistike o grškem javnem dolgu, in sicer prištel valutne swape grškega dolga iz leta 2001 (s katerimi so s pomočjo Eurostata, Goldman Sachsa in drugih bank znižali dolg in deficit Grčije, da je ujela Mastrichtske kriterije in lahko šla v evro območje), stroške bolnišnic in dolg 17 javnih storitvenih podjetij – ravno toliko, da je izkazan proračunski deficit leta 2009 narastel na 35 milijard evrov oziroma 15.4% BDP. Kar je nato opravičilo prvi grški memorandum iz leta 2010 v višino 110 mlr evrov – s katerim je grška država lahko poplačala tranšo dolga do tujih kreditorjev. Natančneje, predvsem do nemških in francoskih bank kot kupcev grških obveznic.

Nadaljujte z branjem→

Republikanska davčna reforma, ki se je v dveh različnih verzijah, brez resne analize predlagateljev, rokohitrsko skotalila skozi oba domova ameriške zakonodajne oblasti (in zgolj z republikanskimi glasovi), je vsaj tako kontroverzna kot prirejanje podatkov Bushevih jurišnikov glede obstoja orožja za množično uničevanje v Iraku. Medtem ko je bilo slednje potrebno za ex ante opravičilo za napad na Irak in za obogatitev Bushevih naftnih, orožarskih in gradbenih prijateljev, pa je namen prve zgolj in samo, da bogatim in korporacijam drastično zniža davke in da posledično opraviči velike reze v socialne izdatke in izdatke za zdravstvo z namenom omilitve velikega proračunskega deficita, ki ga bo davčna reforma ustvarila.

Reforma je izjemno kontroverzna in je podžgala številne polemike med ekonomisti. Njene učinke na gospodarsko rast lahko na kratko zajamemo s spodnjo sliko. Uradne ocene (JCT) ter ocene bolj resnih inštitucij kažejo, da bo učinek na rast minimalen – manj kot za 0.1% pospešitev rasti na letni ravni (pri čemer pa se seveda postavlja vprašanje, čemu sploh davčna reforma, argumentirana s potencialno pospešitvijo gospodarske rasti, če pa je gospodarstvo že v stanju polne zaposlenosti).

Vir: Zach Moller

Nadaljujte z branjem→

• Does Europe Really Need Fiscal and Political Union? – Dani Rodrik
• An Economist Explains: How to Sort Facts From Fictions – Justin Wolfers
• The ABC of globalization – Branko Milanovic
• What Is Bitcoin Really Worth? Don’t Even Ask. – Robert Shiller
• What Can Central Banks Do To Manage the Next Financial Crisis? – Ben Bernanke
• George Stigler and How Freshwater Economics Won the Day – ProMarket
• Engaging with Allies – Women in Economics at Berkeley
• The advantage of a central bank not being ‘ahead of the curve’ – Simon Wren-Lewis
• The safe asset shortage, mark-ups, and the labor share – VoxEU
• Two Myths About Automation – Barry Eichengreen
• When employers are unfair, even unaffected workers underperform – VoxEU

Prof. Scott Galloway: How Amazon, Apple, Facebook and Google manipulate our emotions