Predor Karavanke je okužen s sindromom drugega tira Divača – Koper

Stanko Štrajn

DELO je v petek 15.12.2017 slavnostno objavilo, da bo DARS (ne vemo ali v svojem imenu kot koncesionar po veljavnem zakonu o DARS, ali v imenu in za račun Slovenije po prej veljavnem zakonu o DARS) v naslednji osmih letih za ceno 151 mio evrov zgradil 3,446 m dvopasovne predorske cevi Karavanke, tako da bo skupaj z dobrih 4,000 m, ki jih bo zgradil Avstrijski ASFINAG, predor Karavanke postal del štiripasovne avtocestne povezave med Slovenijo in Avstrijo. Iz pisanja v DELU ni mogoče razbrati, ali je v tej ceni brez DDV upoštevana tudi predorska oprema, še manj pa je mogoče razbrati kakšna je finančna konstrukcija tega projekta, kakšni bodo pogoji za oddajo del, kdo bo lahko oddal veljavno ponudbo, ali bo ta projekt bremenil javni denar in kar je temu podobnih vprašanj, ki mučijo slovenske državljane. DELO nas informira o vsem, razen o bistvenih vprašanjih, ki zanimajo strokovno javnost.

Kdor želi podrobneje preveriti, kaj DARS namerava, se mora pregristi skozi javno objavljene razpisne pogoje, ki naj bi v javnem interesu zagotovili transparentno gospodarjenje pri vodenju te investicije. Kdor se bo poglobil v te razpisne pogoje, bo lahko ugotovil, da slovenska podjetja pri tem poslu ne morejo samostojno ponuditi izvedbe del, temveč bodo lahko nastopala kvečjemu kot drugorazredni partnerji ali podizvajalci tujim ponudnikom. Ne glede na vprašanje, kdo bo gradil, pa je ključno vprašanje, koliko bo gradnja stala in kdo jo bo plačal.

Po javno dostopni razpisni dokumentaciji (tukaj in tukaj) sem ugotovil sledeče. Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe za izgradnja vzhodne cevi avtocestnega predora Karavanke opredeljujejo predmet in obseg razpisanih del:

  • gradnjo vzhodne predorske cevi na slovenski strani do meje z RA v dolžini 3,546 m (od tega je 3,446 m podzemne gradnje in 100 m galerije) z normalnim prečnim profilom v širini 10.00 m, vključno z izvedbo 12 prečnikov (t.j. 10 prečnikov za pešce oziroma prečnikov za intervencijska vozila v primeru nesreče ali požara v predoru ter izvedba 2 prezračevalnih prečnikov v zgornjem delu predorske cevi) ; Elektro strojna oprema predora bo predmet ločenega razpisa
  • ureditve na portalnem območju z delno rušitvijo in dograditvijo pogonske centrale in portalnega objekta
  • izvedba servisnih cest ter površine za vzletanje in pristajanje helikopterjev na portalnem platoju
  • gradnjo manjkajočega dela vzhodne polovice avtoceste A2 med območjem od predorske cevi do cestninske postaje, kjer se naveže na obstoječe stanje
  • izvedba premostitvenih objektov na avtocesti preko reke Save Dolinke in obstoječe prometnice, kot je most M1, most M2 na lokalni cesti in začasni most M3 preko reke Save Dolinke za potrebe gradbišča
  • izvedba deviacij obstoječih cest
  • ureditev lokacij za vnos viškov zemeljskega izkopa v tla z ureditvami na dovoznih poteh do teh lokacij
  • ureditve pripadajoče in prilagoditve obstoječe prometne, energetske in komunalne infrastrukture ter omrežje elektronskih komunikacij
  • druge ukrepe in ureditve, povezane z načrtovanimi ureditvami

Najvišja sprejemljiva vrednost ponudb je določena z definicijo:

»Ponudba, katere višina bo brez DDV presegala vrednost 121.5 mio EUR, bo pred razvrstitvijo po merilih ocenjena kot nedopustna in je naročnik ne bo upošteval v postopku ugotavljanja najugodnejšega ponudnika

Pri kalkulacijah stropkov grdnje predora Karavanke vzhodna cev sem upošteval skupno količino izkopa 357.375 m3.

Odgovor na vprašanje, koliko bodo stala gradbena dela zgolj za predorsko cev brez opreme, je možno razbrati iz primerjave zmanjšane limitirane vrednosti za količine, ki so predor s predvideno prostornino predorske cevi. Limitirana ocena stroškov samo za gradbena dela Predora Karavanke samo za vzhodno cev bo po DARSOVIH podatkih in ocenah znašala: cca 110 mio € brez DDV. Do takšne ocene pridemo, če predpostavimo da bodo vsa ostala dela (brez sanacije obstoječe cevi – ki ni v razpisu) vredna cca 10 mio €. Vrednost gradbenih del predorske cevi je torej 121.500.000 minus cc 10 mio € kar da rezultat cc 110 mio €. Tako znašajo gradbena dela predora cca 110 mio €, kar pa se bo povečalo za strošek elektro strojne opreme, ki normalno znaša cca 15% gradbenih del kar pa v tem razpisu ni zajeto. Če k limitirani vrednosti prištejemo 15% za elektro strojno opremo v vrednosti 18.225 mio €, dobimo vsoto 139.725 mio €. Seveda, če bo elektro strojna oprema stala več kot 15%, bo vsota ustrezno višja.

Vrednost del po enoti mere na m3 izkopanega predora bi tako znašala 307 € / m3 predora brez DDV, kakšen evro gor ali dol.

Koristna bi bila primerjava z revalorizirano vrednostjo predora Karavanke I (1989), vendar avtor s temi podatki ne razpolaga in zato primerjave ne more uganjevati.

Primerjava cen na m3 posameznih predorov upoštevanih pri določanju cen za predore na drugem tiru Divača Koper je razvidna iz naslednjega grafičnega prikaza:

Slika: Analiza stroškov referenčnih predorov in ocena stroškov predorov v investicijskem. programu 2. Tira

Stroški predorov

Vir: Ocena stroškov investicijskega projekta 2. tir objavljeno na Damijan blog

Kot je to razvidno iz grafičnega prikaza cen, je DARS po enoti mere uspel predvideti celo višje stroške predorske gradnje, kot jih je predvidel 2TDK v svojih finančnih vrednotenjih predvidene investicije v Drugi tir Divača-Koper. Očitno DARS nima težav pridobiti za drugo predorsko cev nepovratnih evropskih sredstev, madžarskega sofinanciranja in kreditnih virov EIB, ki pestijo 2TDK, ter ima očitno javnega denarja na pretek, da si lahko privošči voditi investicijo celo še bolj potratno kot 2 TDK, ki sicer ima šepav zakon, a nima koncesijske uredbe, niti nima sklenjene koncesijske pogodbe. Tudi DARS nima sklenjene koncesijske pogodbe za gradnjo po veljavnem zakonu, a če ima denar, pravne podrobnosti očitno niso tako velika ovira, da bi to zmotilo nadzorne institucije države, da bi preverile, kako DARS gospodari z zaupanim javnim denarjem in da bi preverile, zakaj njegov nadzorni svet to mirno gleda, ali zakaj resorno ministrstvo ne ukrepa, zlasti pa nihče ne preveri, zakaj Vlada in Državni zbor tolerirata takšno razmetavanje javnega denarja.

Drugi tir Divača- Koper in 2 TDK na eni strani in DARS in predor Karavanke na drugi strani vodita projekte s pomočjo istega, verjetno »inhouse« inženirja DRI (to je inženirja, ki je tako kot DARS. in 2TDK, v 100% lasti Slovenije, ki tako lahko opravlja inženirske storitve, ne da bi bil podvržen konkurenci). Dejstvo je, da isti inženir, to je DRI, opravlja tako za DARS kot za 2TDK pripravo projektov, vodi umeščanje objektov v prostor, pridobiva gradbena dovoljenja, pripravlja razpisno dokumentacijo, opravlja strokovno presojo pridobljenih ponudb in nato še vodi gradbeni nadzor, potrjuje situacije in presoja o zahtevkih izvajalcev. DRI dejansko vodi investicije za oba naročnika in DRI nosi strokovno odgovornost za razmetavanje z javnim denarjem, ki ga režira, kar si lahko privošči, ker ima ali nesposobne investitorje (2TDK in DARS), ki ga dejansko ne obvladujeta, temveč prevzemata moralno, materialno in kazensko odgovornost za negospodarno uporabo javnega denarja. Seveda si DARS in 2TDK razmetavanje javnega denarja lahko dovolita, saj ju resorno ministrstvo za infrastrukturo dejansko ne nadzoruje, še manj ju nadzorujeta Ministrstvo za finance in Vlada, vse skupaj pa pustita pri miru Državni zbor in Računsko sodišče. Vse to vzbuja sum obstoja pojava sistemske korupcije, kot ta pojav opredeljuje Protikorupcijska komisija.

Ni mi znano, zakaj javni mediji, tako kot DELO, širijo zavajajoče informacije o vodenju javnih investicij. Dejstvo je, da raziskovalni novinarji ne preverijo z logiko zdravega razuma dejstev, javno dostopnih informacij in ne pridobijo pomembne dokumentacije, ki bi jo lahko in bi jo morali pridobiti, da bi z javnim informiranjem prisilili izvršno oblast opravljati njeno nalogo, to je gospodarno ravnati z javnim denarjem v javnem interesu. Tudi civilna družba, ki je pri projektu drugega tira Divača – Koper razburkala javno mnenje in je uspela pri Vladi izprositi možnost kolaboracije v 9 članskem vladnem svetu, se glede predora Karavanke ni organizirala, čeprav gre pri tem projektu verjetno najmanj za podobne zlorabe javnega denarja kot pri drugem tiru Divača – Koper. Vsekakor pa se tudi pri Karavankah jasno kaže, da odgovorni organi države opravljajo svoje naloge nestrokovno, malomarno ali namerno opuščajo svoje dolžnosti in s svojim ravnanjem in opustitvami dolžnega ravnanja povzročajo škodo Sloveniji in vsem njenim državljanom.

Vlade, ki vse to mirno gleda in dopušča enormna oškodovanja javnega denarja, ni mogoče razumeti. Na eni strani Slovenija vztrajno odpravlja socialno državo in se neverjetno stopnjujejo revščina, brezposelnost in prekarno delo, uničuje svojo znanost, kot to argumentirano dokazujejo vrhunski znanstveniki in odganja mlade doktorje znanosti v tujino, dopušča razsulo v zdravstvenem sistemu, vzbuja revolt vseh javnih uslužbencev, ki so ogorčeni zaradi plačnih nesorazmerij, gradi žilet in panelne ograje, ki jih ljudstvo imenuje »Cerarjeve ograje« na južni meji, ki dokazujejo prav slaboumnost vseh, ki so si te ograje domislili in ki razen trošenja javnega denarja drugih rezultatov ne dajejo, na drugi strani pa ničesar ne ukrene, da bi vsaj preverila strokovne kritike civilne družbe o vodenju največjih investicij in ukrepala zoper svoje politično nastavljene nesposobne, ali pokvarjene kadre, ki povzročajo škodo z izčrpavanjem javnega denarja, ki se preko netransparentno vodenih investicij pretaka v kapitalske dobičke, pranje denarja in v uničevanje gospodarstva zaradi koruptivnih ravnanj pri vodenju javnih investicij. Očitno je lagodno življenje politično nastavljenih kadrov, ki jim ni treba delati drugega, kot da si izmišljajo načine izčrpavanja javnega denarja iz proračuna, namesto da bi naporno in strokovno garali za svoj kruh, tako, kot to morajo garati in delati delavci, kmetje in javni uslužbenci od zdravnikov do učiteljev in uradnikov, prevladujoč motiv naše izvršne in zakonodajne oblasti, saj sicer politika ne bi dovoljevala tako očitno ekscesnega ravnanja, kot smo mu priča pri drugem tiru Divača – Koper in pri predoru Karavanke.

Ves trud in hrup, ki ga je civilna družba zganjala zaradi drugega tira Divača – Koper ni zalegel in ni preventivno preprečil nadaljevanja takšne prakse, saj kot vidimo se ta okužba celo širi in bomo gotovo, če bo šlo tako naprej, priča epidemiji škodljivega gospodarjenja, ki bo brez dvoma pripeljala v nadaljevanje recesije, ki se je zahvaljujoč globalnim trendom v zadnjem času nekoliko umirila in se potuhnila.

Ja, epidemije kuge, črnih koz in drugih podobnih bolezni so se ponavljale, dokler človeštvo ni uničilo bacilov, ki te epidemije povzročajo.

One response

  1. V primeru Karavank obstaja ena olajševalna okoliščina. Karavanke so se začele projektirati po propadu vseh večjih slovenskih izvajalcev in razpis bo kmalu pokazal, kakšna je »tržna« cena (seveda, če bi bili razpisni pogoji »tudi za slovenska podjetja«, bi bile tudi tržne cene druge). Pri II. tiru pa je bilo razumeti, kot da politika čaka, da najprej vsa slovenska izvajalska podjetja propadejo. Stečajni upravitelji za bagatelo razprodajo vso ključno opremo ter se po širši regiji razpršijo vsi ključni kadri, ki so gradili zahtevne projekte po Sloveniji. Šele nato je očitno nastopil pravi čas, da se iz »naftalina« potegnejo projekti II. tira. Se jih seveda najprej finančno oplemeniti in razglasi kot strateško pomembna, ki jih je treba »za vsako ceno« izvesti. Ob taki politiki in strokovnem pristopu državnega inženirja (enoumje), bodo kmalu tudi te cene »preveč optimistične«.
    P.S. Gradnja prve Karavanške cevi je bil prvi zahtevni predor na AC mreži in tudi takrat ni bila slovenska gradbena operativ v zavidljivem položaju ter praktično brez referenc. Kljub temu je bila politična volja, da to gradijo slovenska podjetja. In tudi so!

%d bloggers like this: