Evro luknja ali izgubljeno desetletje po evropsko

Evro območje je v kriznem desetletju med 2007 in 2016 izgubilo za 1,400 milijard evrov BDP ali za skoraj en cel letni BDP Italije. Kot kaže spodnja slika, je bilo to izgubljeno desetletje za praktično vse države, saj so kumulativno v tem desetletju vse države ustvarile manj, kot če bi rasle po 2% stopnji rasti BDP. Tudi za Nemčijo, ki je bila med evro državami najuspešnejša.

Vir: The Economist

Krivec za to so seveda slabo dizajnirana monetarna unija (brez fiskalne, transferne in bančne unije) in čudaške skupne ekonomske politike evrskega območja v tem času. Najprej ni bilo skupnega fiskalnega stimulusa, pač pa je bila vsaka država prepuščena svoji domišljiji in zmožnostim. Nato je sledila katastrofa iz leta 2011, ko je ECB v strahu pred inflacijo začela zviševati obrestno mero, medtem ko so bile članice evra s fiskalnim paktom prisiljene v politiko zmanjševanja deficita. Kombinacija obojega je evro države pahnila v novo recesijo. Šele ko je nevarnost deflacije tako močno zagrozila, je ECB septembra 2004 napovedala solo akcijo s kvantitativnim sproščanjem in dodatnim povečevanjem likvidnosti (od marca 2015). Rast se je postopoma vrnila, vendar bolj sama od sebe kot pa kot posledica ekonomskih politik.

Obdobje skupne valute evro ni lepa zgodba za Evropo in ni dobra reklama za države, ki so izven evrske monetarne unije, naj se ji pridružijo. Razlogi, ki so privedli do evrske krize in razlogi, ki so krizo poglabljali, so še vedno tukaj (razen polovičarske bančne unije, ki pa ni zmožna ublažiti resne bančne krize v kakšni večji članici). In ko bo udarila naslednja kriza, katere baloni se spet napihujejo, bo sledila povsem enaka zgodba iz vidika odziva ekonomskih politik – popolna kakofonija interesov, brez resnih skupnih proticikličnih politik.

Italija je nasploh zgodba zase, saj je v tem desetletju izgubila za 26% potencialnega BDP (v primerjavi s scenarijem, da bi rasla po 2% letno). In nič ne kaže, da bo ta izpad lahko nadomestila. Italijanski realni BDP je bil konec leta 2016 pod ravnijo iz leta 2001.

Slika: Dinamika realnega BDP Italije in evro območja (2010=100)

Italy_lost decade

Vir: Eurostat

Evro se Italijanom preprosto ni splačal. Italija sicer ni bila nikoli pravi gospodarski tiger, toda – če gledate obdobje pred evrom – je solidno rasla in če je zašla v krizo, je – po italijansko – devalvirala vrednost lire in tako popravila svoj konkurenčni položaj. V času skupne valute tega pač ne more več početi, saj lahko svojo konkurenčnost popravlja zgolj prek notranje devalvacije, torej prek zniževanja stroškov dela. To pa seveda pomeni zniževanje blaginje prebivalcev.

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: