Elitistična demokracija je za šibkejše slabša od avtoritarnega režima

Branko Milanovic se je lotil branja Adama Smitha (Bogastvo narodov, 1776) in tam v 7. poglavju odkril zaklad. V poglavju o kolonijah Smith namreč obravnava odnos med V. Britanijo in njenimi kolonijami. Smith ugotavlja, da kadar ekskluzivo nad upravljanjem kolonij dobijo velike korporacije, kot sta bili britanska in nizozemska East India Company, oziroma ko te ugrabijo upravljanje državnih interesov, je to najslabša oblika vladavine nad neko državo (kolonijo). (“The government of an exclusive company of merchants is, perhaps, the worst of all governments for any country whatever”). Zasebne družbe so namreč brez skrupulov pri črpanju profitov iz kolonij in po brutalnosti bistveno hujše od avtoritarnega suverena.

Podobno Smith ugotavlja glede odnosa do sužnjev v tedanji britanski severnoameriški koloniji (v sedanjih ZDA). Ugotavlja, da je bolj liberalno upravljanje ameriške kolonije s strani britanske krone šlo na škodo sužnjev. Ker je britanska krona gospodarske odnose do ameriške kolonije prepustila interesom bogatih lastnikov kapitala in njihovim medsebojnim dogovorom, je s tem slednjim implicitno dovoljevala slabo ravnanje s sužnji. Kadar je oligarhom prepuščena kontrola and oblastjo, bodo ti razumljivo bolj popustljivi do kolegov v primeru brutalnega ravnanja s šibkejšimi. Iz teh Smithovih ugotovitev Milanovic izpelje sklep, da je oligarhična, elitistična demokracija slabša za šibkejše od avtoritarnega, arbitranega režima.

Milanovic:

Overall, Smith comes to the conclusion that British colonies are treated better than any others, but in one very important respect he qualifies this statement. It is in relation to the treatment of slaves. There he makes an interesting, and I think not sufficiently appreciated (at least I have not seen it mentioned), observation. More democratically-governed colonies (like the British) treat slaves worse because the elite which, in a system of oligarchic republicanism, controls the levels of power is reluctant to punish its own members who are particularly brutal towards slaves. An authoritarian or autocratic state however has less compunction about punishing members of the elite whose behavior is especially outrageous (even if the state does not care much for the welfare of slaves as such). 

Smith’s lesson here has broader applicability. An oligarchic democracy may be worse for the poor than an arbitrary government. A state, relatively autonomous from the elite, may care more about the “general interest” than an ostensibly democratic government that is in reality the government of the rich. Smith highlights, I think, in both his discussion of social cleavage in interests when it comes to colonies and in his discussion of slavery, the ambivalence of the connection between the state and class. In more democratic (but exclusivist) settings the state may be less autonomous and more directly “hitched” to the interests of the ruling class. In an autocracy, the state may be less subject to the power of moneyed interests, and more concerned with the position of the poor. Our facile and somewhat lazy approach that more democracy implies a greater concern or improvement for the poor is shown here, by the founder of political economy, to be possibly—at times—wrong.

Ni treba iti daleč, da bi potrdili te Smithove (in Milanoviceve) ugotovitve. Dober primer je denimo ameriško “javno-zasebno partnerstvo pri upravljanju zaporov” ali bolje rečeno – privatizacija zaporov. Kot sem tukaj nekajkrat že pisal, so zasebno vodeni zapori glede režima bistveno bolj brutalni do zapornikov kot državno vodeni zapori. Medtem, ko je državi v interesu, da (zaradi zmanjševanja stroškov) zaporniki čimprej predčasno odslužijo svojo kazen in da se (zaradi širših družbenih učinkov) čim bolje integrirajo nazaj v okolje, pa je interes zasebnih upravljalcev zaporov povsem nasproten. Želijo, da zaporniki ostanejo čim dlje za zidovi, saj jim to prinaša konstanten vir prihodkov in dobička. In zato zapornikom na različne načine “pomagajo”, da ostanejo za zidovi čim dlje.

Drugi aktualen primer je sedanja Trumpova vladavina v ZDA oziroma njegova kohabitacija z ameriškimi korporativnimi oligarhi (beri: velikimi lastniki kapitala in donatorji prepublikanske stranke), ki se je pravkar demonstrirala na primeru uzakonjene davčne reforme. Po eni strani slednja znižuje dohodnino tistim z najvišjimi prihodki in zmanjšuje obdavčitev dobičkov (za lastnike kapitala) iz 35% na 20%. Hkrati praktično izničuje davek na nepremičnine in dediščine in daje številna darila bogatim (denimo oljšave za lastna letala ipd.). Na drugi strani pa, ker bo ta davčna reforma v 10 letih prinesla za okrog 1,400 milijard dolarjev kumulativnega proračunskega deficita, predstavniki oligarhov v senatu pripravljajo načrt, kako ta deficit sklestiti prek zmanjševanja izdatkov za zdravstvo, šolstvo in socialne transferje.

Ta davčni zakon je travestija – je brutalna civilizirana oblika zlorabljanja šibkejših s strani oligarhične elite v nominalno demokratičnem sistemu. Lastniki kapitala, ki postavljajo (financirajo kampanje) svojih zastopnikov v Senatu in Kongresu, so si brutalno vzeli, kar so načrtovali, ker jim – demokratični! – sistem to omogoča. V manj “demokratičnem”, bolj avtoritarnem in arbitrarnem režimu so, kakorkoli paradoksalno je že to, tovrstne zlorabe šibkejših manj verjetne.

Ko se vam bodo naslednjič “svetilničarji” in drugi (s strani ameriških konzervativnih think tankov) plačanci navduševali nad ekonomsko svobodo in za zgled dajali “največjo demokracijo na svetu”, ne boste naredili nič strašno narobe, če jim boste – se opravičujem za ekspliciten jezik – dali eno ali dve verbalno na gobec. Ameriška “demokracija”, ki so jo ugrabili kapitalistični oligarhi in kjer so ekonomsko svobodni samo tisti, ki si to finančno lahko privoščijo (torej bogati), pač ni dober primer superiornosti demokracije.

One response

  1. Žalosten dan za demokracijo je, ko se ugotavlja takšne stvari. Kronski primer je kajpak avtoritarna kitajska država, edini pravi primer uspeha globalizacije v zadnjih 40 letih, ki je seveda vse prej kot demokracija. Avtoritarnežem je socialni mir seveda zelo pomemben, tam se vrhnja garnitura menja na 10 let, globoka garnitura pa svetega nikoli. Zato si tudi pod razno ne morejo privoščiti republikanskega barbarstva in neoliberalne mizantropije do lastnega prebivalstva, bi že zdavnaj odleteli.

    Pa vendar ni vsaka kapitalistična demokracija slabša od avtoritarnega režima, ameriška je res malo posebna in res na psu. Najbolj bedna stvar pri Amerotih pa je po mojem to, da imajo tako čudno kulturo, kjer se ideje, ki služijo izključno elitam, navadnim ljudem pogostokrat zdijo zelo privlačne. Na ta način so ljudstvo, ki dela samo proti sebi, ki se strelja v kolena. Zato se niso dokopali niti do civilizacijskega minimuma, na primer do javnega zdravstva. Ker je to “socializem”, bedaki. Očitno je bolje, da te bankrotira rak in spremeni v brezdomca, kot pa javno zdravstvo.

    Posebnost ameriške (ne)socialne države pa je tudi v tem, da se je ne da razumeti, če ne upoštevamo pomembnosti rasizma. Republikanci so za srednjih 50-60% volivcev še vedno zanimivi, ker jim obljubljajo, da jim ne bo treba plačevati davkov za spodnjih 25% prebivalstva, ki je pogostokrat tudi ne-belo. S tem se volilno telo v glavnem strinja. Na desničarski strani so podtoni rasizma od Nixona, še bolj pa od Reagana naprej zelo pomembni. Deli in vladaj, nič novega.

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: