Golobič: TEŠ 6 primarno kot alibi za krajo

Gregor Golobič je na obeh pričanjih pred parlamentarno preiskovalno komisija za ugotavljanje politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij pri investiciji v TEŠ 6 prijetno presenetil. Bil je odlično pripravljen, oborožen z dejstvi in dokumenti ter razpoložen, da neposredno imenuje krivce po imenu in priimku in da jasno izpostavi njihove primarne interese:.

Teš 6 je bil zasnovan kot alibi za krajo, nikoli ni bil izvorno zamišljen kot energetski projekt. To trdim tukaj. Zamišljen je bil kot priložnost, da bo skupina ljudi ukradla nekaj sto milijonov in jih kradla še naprej skozi uvoz indonezijskega premoga

Vir: Finance

Edina težava, ki jo imam z Golobičevim pričanjem, je selektivnost spomina glede krivde za investicijo, ki je ušla izpod nadzora. Sam sem se za TEŠ 6 začel zanimati dokaj pozno, šele konec leta 2009. Spomnim se, da ko sem decembra 2009 objavil članek proti TEŠ 6 (Ekološka bomba iz Šoštanja) in nekaj dni kasneje bil povabljen v Odmeve na to temo, so me tam v zasedi pričakali Golobičev tesni sodelavec Janez Kopač (tedaj direktor direktorata za energijo na ministrstvu za gospodarstvo), strokovnjak za energetiko Peter Novak ter nek okoljevarstvenik, ki so bili očitno usklajeni v podpori projektu. Spomnim se, da je bilo, kot da bi se pri 150 km na uro zaletel v zid zarote. Od tedaj sem začel izrecno paziti, kdo bo ob meni še gost v studiju.

To pomeni, da je stranka Zares še decembra 2009 podpirala ta projekt. Je pa res, da je kmalu zatem očitno prišlo do razkola znotraj stranke, predvsem na relaciji do tedanjega strankinega ministra Mateja Lahovnika, ob Križaniču glavnega lobista za TEŠ 6 v vladi, in da je nekaj mesecev kasneje Kopač začel s pismi opozarjati tako Lahovnika kot tedanjega predsednika vlade Boruta Pahorja na slabo vodenje projekta. (Zlobni jeziki so sicer takrat navajali špekulacije, zakaj je vrh stranke Zares spremenil stališče glede projekta, vendar pustimo špekulacije). In res je, da sem zatem tudi sam začel zelo dobro sodelovati z nekaterimi člani Zares glede priprav na referendum o zakonu o poroštvu za TEŠ 6 (kar pa je tedaj s trmoglavljenjem zminiral Vili Kovačič, sedanji junak iz zgodbe o drugem tiru, ker se ni strinjal z referendumskim vprašanjem).

Žalostno dejstvo je, da je bila tedaj Zares edina stranka, ki se je borila za bolj pregledno investicijo v TEŠ in da so vse ostale stranke TEŠ 6 izrecno ali tiho podpirale. Ker so, kot se je kmalu pokazalo, imele globoko prste v marmeladi. Najbolj zanimiva je bila “interesna koalicija” med SD in SDS, med nominalnimi političnimi sovražnicami, ki pa sta na lokalni in projektni ravni izvrstno sodelovali pri uresničevanju projekta. SDS je projekt zakoličila, SD ga je nato izvajala, SDS pa branila hrbet. Zanimivo bi bilo izvedeti, koliko denarja od 1.47milijarde evrov vredne investicije je končalo v žepih ali na računih članov in simpatizerjev obeh strank.

Ta zgodba je zanimiva tudi zaradi sedanjega projekta drugi tir, kjer se nakazuje zelo podobna “interesna koalicija” med nominalnimi političnimi nasprotniki, ki se v parlamentu teatralno prerekajo, v ozadju (predvsem na DRI, kamor je Janša “pospravil” dva vidna člana SDS) pa družno delajo na tem, da bi bil projekt čim dražji.

One response

  1. Ob razpisu za oddajo del sklopa Hladilni stolp za TEŠ 6 je SCT opozoril resorno ministrstvo in vrh stranke Zares, da investitor krši zakon, ki ureja javno naročanje in da je oddajanje naročil vseh 11 sklopov nezakonito, ker investitor ne vodi oddaje po postopku javnega naročanja.( O teh dejstvih lahko preberete podrobnosti v knjigi ” Razmisleki v času recesije avtorja Stanka Štrajna”). Kasneje je ministrica Darja Radič osebno v korespondenci priznala, da bi TEŠ res moral oddajati naročila po postopku javnega naročanja in da je o tem obvestila računsko sodišče in Ministrstvo za finance, vendar ni nihče ukrepal. Seveda je pri tem pozabila, da je bila prav ona resorna ministrica, ki bi lahko in ki bi morala ukrepati. Kakor koli ne tedaj, ne sedaj pristojni organi Republike Slovenije ne preverijo zelo enostavnega dejstva, da so bile vse pogodbe o oddaji naročil za izgradnjo TEŠ 6 pravno nične, ker so bile sklenjene v nasprotju z veljavnimi predpisi, še manj pa se kdor koli ukvarja z možnostjo uveljavljanja premoženjskih zahtevkov zaradi ničnosti pogodb. Lepo je abstraktno razpravljati o odgovornosti, če vso škodo plačajo davkoplačevalci, a bilo bi brez dvoma koristneje, če bi pristojni organi vsaj poizkusili izterjati kakšen povračilen zahtevek, če so že zamudili priložnost škodljivo prakso oddaje naročanja po nezakonitem postopku preprečiti, ko je bil za to čas. Dokler ne bodo pristojni organi izvršne oblasti ravnali v skladu z njihovimi pristojnostmi in ne bodo zastopali javnega interesa, toliko časa so vse razprave o odgovornosti zgolj dokaz, da z negativno prakso slabega upravljanja v naši državi izvršna oblast še dolgo ne bo prenehala in da tudi ne želi prenehati, ne glede na to, kako se povečuje neenakost in revščina v naši zgodbi o uspehu samo za zelo omejeno skupino priviligirancev, kamor sodijo brez dvoma tudi vsi vpleteni v zgodbo o TEŠ 6. Ne smemo pozabiti, da se nikakor ne bi moglo zgoditi tako enormno izčrpavanje javnega denarja, če bi pristojni organi in stranke, ki so kreirale izvršno oblast takšnih zlorab in nezakonitih ravnanj ne dopuščale. Ali so od opustitve dolžne skrbnosti pri upravljanju javnih funkcij vsi funkcionarji, ki jih je ta zgodba tangirala tudi imeli koristi ni mogoče vedeti. Česar ne moreš dokazati pa ne smeš razglašati in moraš o tem molčati.

%d bloggers like this: