Tokrat se je slovenski politiki poker z arbitražo dobro izšel

…hrvaški politiki pa taktiziranje in zavlačevanje  glede določitve meje malce manj.

V živo: Piranski zaliv pretežno slovenski 

Vir: Delo

Za prebivalce prej spornih mejnih območij ta arbitražna sodba seveda pomeni bodisi veliko olajšanje ali veliko razočaranje, v vsakem primeru pa konec negotovosti. Glede najbolj spornega dela (meje na morju), je bila arbitražna odločitev večinoma prestižnega pomena. Sama meja na morju oziroma stik z mednarodnim morjem je v normalnih časih zgolj simbolnega pomena. Realen pomen bi ta morski stik dobil šele v primeru resnih (vojaških) zaostritev med državama, ko bi Hrvaška lahko zablokirala slovenski dostop do mednarodnega morja. Za kaj takšnega bi seveda bil najbrž potreben razpad EU ali pa tretja svetovna vojna.

Danes in v prihodnje ne bi hotel biti v koži hrvaških politikov, ki so 25 let trmoglavo stavili na zelo radikalno teoretsko rešitev (sredinska črta zaliva). Z arbitražno sodbo je Slovenija dobila več, kot ji je dajal osovražen Račan – Drnovškov sporazum. Hrvaški politiki pa si bodo še dolgo lizali rane, tudi če bodo živeli v miloševićevskem zanikanju “ja ne priznajem ovaj sud“. Na koncu bo nekdo moral priznati neizpodbitno – da je hrvaška politika pač izgubila prestižni dvoboj.

No, zdaj pa se po četrt stoletja prestižnega dvobojevanja za simbolno črto morda lahko začnemo osredotočati na biznis med državama. Make trade not war.

 

%d bloggers like this: