Zakaj je treba nujno spremeniti način poučevanja ekonomije

Urban Sušnik

Jože Damijan je pred kratkim na tem blogu ponovno pisal o alternativnih programih poučevanja ekonomije. Za razliko od bolj ortodoksnega dela stroke rade volje prizna, da bi bilo v predmetnik smiselno uvesti predmete za širjenje obzorij študentov. Ob ekonomski filozofiji spadajo v ta okvir predvsem zgodovinski predmeti, kot sta ekonomska zgodovina in zgodovina ekonomske misli. S slednjo se študenti srečajo šele ob koncu svojega študija in kljub temu, da se je letos predmet vrnil nazaj na dodiplomski študij, je vseeno nesmiselno študente najprej učiti neoklasično sintezo (tj. mainstream) in šele v zadnjem letu študija pokazati tudi alternativne teorije. To je približno tako kot, da bi prišli v restavracijo, dobili svoj obrok, natakar pa bi vam na koncu, ko bi bilo že zdavnaj prepozno, prinesel celoten meni.

Brez ponovnega razglabljanja o pomembnosti refleksije in kritičnega razmišljanja bi se rad osredotočil predvsem na spodnji odstavek Damijana iz njegove zadnje objave na temo poučevanja ekonomije:

Tudi na moji matični fakulteti do te spremembe v smeri heterodoksnega poučevanja ekonomije ni prišlo, čeprav je bilo kar nekaj pobud v tej smeri. Sam sem v svoje predmete sicer uvedel bistveno več kritične distance in alternativnih pogledov. Ampak to je to. Sami sylalbusi pa so navzven ostali povsem enaki. In vprašanje na mestu je, ali je ekonomijo sploh mogoče poučevati na drugačen način? Je možno razlaganje mikro in makro ekonomije premakniti iz abstraktnih predstav in predpostavk na raven heterodoksnega jezika brez jasne formalne strukture?

Iz zgoraj napisanega jasno sledi, da je po mnenju doktor Damijana domet heterodoksije omejen, ker nudi le kritično distanco ne ponuja pa lastne alternative. Za takšno mnenje so v veliki meri kriva gibanja kot je npr. Post-Crash Economics Society ter razmišljanja avtorjev kot je Robert Skidelsky. Po njihovem mnenju je namreč ekonomska veda preveč matematizirana. A ti pogledi ne predstavljajo dejanskega stanja, ko pogledamo raziskovalne programe heterodoksnih ekonomskih šol. Resno delo alternativnih ekonomskih struj kot so post-keynesianska, neo-marksistična, post-ricardijanska in šole monetarnega tokokroga (circuit school) je v veliki meri izjemno matematizirano.

Obstaja pa pomembna razlika: ekonomisti, ki se identificirajo z zgornjimi šolami, dajo vsi po vrsti velik pomen zgodovini svoje lastne discipline, vprašanjem metodologije, vprašanjem ideologije in realističnosti predpostavk. Nobena od omenjenih smeri ne malikuje matematičnih metod zavoljo njih samih. Najbolj vplivna heterodoksna revija, Cambridge Journal of Economics ima celo eksplicitna navodila za avtorje, da naj se matematika uporablja samo v primerih, ko njena aplikacija ne kompromitira realistične analize. Sam se s tem sicer ne strinjam popolnoma, kajti ni razloga zakaj bi vsak ekonomski model moral biti tudi praktično uporaben, lahko gre enostavno za logični konstrukt, ki pomaga pri razmišljanju.

Seveda potem zaključkov takšnega razmišljanja ne smemo najti v pomembnih dokumentih ekonomske politike, kot je npr. Maastrichtska pogodba. Ravno zaradi takšnih aplikacij je lahko strah pred matematiko deloma razumljiv. Kot pravi Schwartz (1986, str. 22) so neumni matematični konstrukti dosti bolj prepričljivi od navadnih:

To dress scientific brilliancies and scientific absurdities alike in the impressive uniform of formulae and theorems. Unfortunately however, an absurdity in uniform is far more persuasive than an absurdity unclad.

Obstaja več pomembnih metodoloških razhajanj med prej naštetimi heterodoksnimi ekonomskimi šolami in neoklasično ekonomiko. Na tem mestu bi izpostavil samo eno razliko, ki se mi osebno zdi ključna in iz katere izhaja tudi večina ostalih razhajanj. Neoklasika gradi svojo analizo od posameznika proti celoti, kar je najbrž posledica vplivov atomizma iz fizike (več o tem se najde v Mirowski: »More Heat than Light«) in ideološkega vpliva liberalizma, ki glorificira posameznika. A v analizi kompleksnih sistemov, kar gospodarstva zagotovo so, je takšen pristop problematičen. To dejstvo lepo opiše Nassim Taleb:

The main idea behind complex systems is that the ensemble behaves in way not predicted by the components. The interactions matter more than the nature of the units. Studying individual ants will never (one can safely say never for most such situations), never give us an idea on how the ant colony operates. For that, one needs to understand an ant colony as an ant colony, no less, no more, not a collection of ants. This is called an “emergent” property of the whole, by which parts and whole differ because what matters is the interactions between such parts.

Z drugimi besedami, obstajajo tvorbe, ki jih ni smiselno razstaviti v posamezne gradnike, da bi razumeli njihovo delovanje. Pomislite na molekulo vode, ki ima popolnoma drugačne kvalitete od posameznih atomov kisika in vodika. Za razliko od neoklasike temelji keynesianska tradicija na diskrepanci med nameni posameznikov in agregatnim obnašanjem sistema. Ravno ta razlika med obnašanjem posameznika in obnašanjem celote postavi pod vprašaj smiselnost uporabe metodološkega individualizma. Prabhat Patnaik gre v svoji knjigi »The Value of Money« še korak naprej, trdi, da metodološki individualizem ni le slabo orodje, temveč celo zastira razumevanje delovanja kapitalizma:

A mysterious element interposes itself between the intentions in their totality and the outcome in its totality. In such a situation, it is this element that demands center stage in analysis: the analysis of individual motivations and actions then becomes altogether secondary. Methodological individualism then, in a strict sense, that is, unless used merely to flesh out an analysis centering on this mysterious element (in which case we would hardly be justified in calling it methodological individualism at all), becomes a real obstacle to understanding. (Patnaik, 2009, str. 71)

Podobna pogleda glede analize kapitalizma kot kompleksnega sistema prihajata od dveh avtorjev, ki sedita na popolnoma nasprotnih ideoloških bregovih, Patnaik je marksist, Nassim Taleb pa ekonomski libertarec. Za daljšo diskusijo glede problemov metodologije in kako so slednji povezani z ideologijo si lahko preberete moj uvodnik v reviji Review of Economics and Economic Methodology.

Zdi se mi, da obstaja za uvedbo heterodoksnega programa dovolj dobrih argumentov, a program ne sme temeljiti na averziji do matematike, to bi bila po mojem napaka. Je že prav, da študenti na začetku študija spoznajo razlike med ekonomskimi šolami, se spoznajo z zgodovino kapitalizma in prejšnjih produkcijskih načinov in gojijo kritično distanco do ekonomskih modelov, njihovih predpostavk in morebitnih ideoloških namenov (npr. Ricardova teorija mednarodne menjave).

Obstaja bogata tradicija ekonomskih šol, ki svojo analizo začno iz drugačnih predpostavk kot neoklasična teorija in ki ponujajo alternativne poglede na delovanje kapitalizma. Večini ostalih šol je bližja tradicija klasične politične ekonomije, kjer gospodarstvo sestavljajo različne družbene skupine, ki imajo svoje cilje in specifične karakteristike. Na področju teorije torej ni potrebno izumljati tople vode, poseči je treba po tradicijah, ki so bile do sedaj zanemarjene. Isto velja za sam učni načrt, kjer obstajajo dobre prakse iz tujine (npr. program New School for Social Research iz New Yorka). Opcije torej so, vprašanje pa je, če se bodo v loncu ideoloških nasprotij, metodoloških neskladij in osebnih zamer kdaj tudi dejansko uresničile.

%d bloggers like this: