Pero se je poslovil

Legendarni Pero (iz spodnje zgodbe) iz odmaknjenega zaselka v Solinah, kjer se veliko mljetsko jezero preliva v morje, in kamor nas veliko Slovencev (pa tudi kakšen “nominalno osovražen” Srb, denimo Cane iz Partibrejkersov) leto za letom hodi iskat mir in ki jim je Pero dan za dnem lovil ribe in točil travarico, vse dokler ga ni lani zadela kap, se je včeraj poslovil.

Mljet je daleč za na pogreb. Zato bomo spomin na Perota negovali še naprej vsako leto na istem mestu s travarico iz tistih njegovih velikih bokalov. Zbogom, Pero.

Ne razumem ljudi, ki živijo v mestu in potem gredo v drugo mesto na dopust,« je ob travarici modroval gazda Pero in ilustriral: »Ne razumem dirkanja po mestu, drenjanja po plažah, lepo oblečenih ljudi, ki zvečer krožijo po glavni ulici ali ob morju. Vseskozi je glasno, nikjer miru in tišine. In potem se vrnejo domov, v hrupno mesto.« Ko smo prišli s plaže ali drugega konca otoka, nas je pričakal s kozarčki travarice, kar na cesti smo jo med hojo srknili, se hitro povzpeli v najvišje nadstropje najvišje hiše, da se stuširamo, preoblečemo in se odpravimo na večerjo. Rad se je smejal, vedno tudi z očmi. Zame je še vedno »šef sale«, njegova žena Ane pa »kapetan kuče«. Klasično drži vse štiri vogale hiše in družino pokonci.

Po večerji so travarice in zgodbe dobile zalet. Ob vsem plavanju, gibanju se nikoli niso prijele tako zelo, da bi obnemogli. Pero in Ane sta se nam pridružila in ti večeri so bili vedno polni dobrega. Vzdušja, zgodb, štosov, hrane in pijače. Nikamor se nam ni mudilo, imeli smo ves čas tega sveta. Mogoče Srbov res ni imel najraje, a zgodbe, kako so srbski igralci prihajali na otok, je vedno rad pripovedoval. Sčasoma ali morda že naslednji večer so se nam pridružili preostali gostje. Ko sem jo nekoč, travarico domačo, vzela na kopno, domov, ni bila več taprava. Zalegla je samo na otoku.

Vir: Jedrt Jež Furlan, Dnevnik

%d bloggers like this: