O tem sem sicer pisal že lani v Je večja neenakost na Zahodu cena za zmanjšanje globalne neenakosti?. Dani Rodrik iz Harvarda se v najnovejšem paperju tudi ukvarja s tem vprašanjem in pride do enakega odgovora. Pravi pa tudi, da trenutno zmanjševanje oziroma ublažen pritisk “kitajskega šoka” na delovna mesta na Zahodu in majhna verjetnost, da bi druge države zmogle ponoviti kitajski vzpon (v enakem obsegu) ne prinaša nujno olajšanja. Dokler so razlike v dohodkih med različnimi deli sveta tako velike in ker “demokratizacija” nekaterih delov sveta (beri: odstranjevanje diktatorjev, da bi multinacionalke lažje prišle do njihovih naravnih virov), to vodi v večje mednarodne migracije proti Zahodu. Te migracije imajo lahko še bolj pozitiven učinek na zmanjšanje globalne neenakosti. Čeprav imajo podobno negativen učinek na položaj srednjega razreda, pa je ta učinek manj negativen kot nadaljnja liberalizacija trgovine. Bolj namreč ohranja delovna mesta v domači industriji.
Toda globalizacija ni edini sovražnik rutinskih delovnih mest v industriji, tukaj je tudi avtomatizacija in robtizacija, ki bo prek povečane produktivnosti še hitreje uničevala delovna mesta v industriji. Na industrijo kot bazen kvalitetnih delovnih mest za srednji razred lahko pozabimo. Tukaj bodo kvalitetna delovna mesta, vendar ne masovna za tekočim trakom, pač v razvoju. Prihodnost srednjega razreda je v industriji storitev. Tukaj je treba poskrbeti za kvalitetna in bolje plačana delovna mesta.
Kot sem pisal že lani, če nam je globalizacija trajno odnesla kvalitetna delovna mesta v industriji in če nam grozi, da bo enak učinek imela tudi povečana robotizacija, je treba ustvariti pogoje za nova delovna mesta in poskrbeti za socialni in dohodkovni položaj vseh, katerih ekonomska angažiranost zaradi povečane produktivnosti in avtomatizacije bo v prihodnje nujno manjša.
Zdravila pa so predvsem:
- izboljšanje dohodkovnega položaja zaposlenih (prek dviga minimalnih plač, večje socialne varnosti na delovnih mestih in tistih, ki izgubijo službe),
- načrtno spodbujanje ustvarjanja kvalitetnih in dobro plačanih novih delovnih mest (v industriji in storitvah) z industrijskimi politikami države,
- postopno uvajanje univerzalnega temeljnega dohodka kot dohodkovne kompenzacije najbolj prizadetih z globalizacijo in avtomatizacijo (robotizacijo) trajno izgubljenih delovnih mest v industriji,
- uvedba kapitalskih omejitev za finančne tokove,
- zajezitev davčnih utaj in odlivanja dohodkov v tujino ter regulacija oziroma odprava davčnih oaz.
Hočete ali ne, prihodnost bo nujno manj odprta (za tuje blago, tuje storitve, tujo delovno silo) in bolj “nacionalna” in z večjo vlogo države. Sedanji ultraliberalni in ultra odprti sistem pač ni vzdržen, kot nam kažejo Brexiti, Trumpi, Orbani, AfD, Le Penove in kup skrajnih političnih gibanj.
DAMIJAN blog 
Teza, da je večja neenakost na Zahodu cena za zmanjšanje neenakosti v svetu je ideološko vsiljena. Tako nam pripovedujejo predstavniki velekapitala, za njih je globalizacija dober posel, pri katerem se v čim večji meri izognejo plačilu davkov. Poglejmo primer i-phona: struktura cene izdelka (brez DDV) je 20% za material in logistiko, 10% za delo (toliko dajo Kitajcem), 70% ostane Applu. Normalno bi morali plačati še najmanj 20% davka na dobiček, na Irskem so plačali 0,05%. Vidimo, da z mednarodnim poslovanjem in izkoriščanjem davčnih oaz “privarčujejo” precej več kot s stroški dela.
Če upoštevamo, da v razvitih državah Zahoda države poberejo 40-50% BDPja, pri takem mednarodnem premikanju blaga pa bistveno manj, lahko ocenimo na čigav račun gre globalizacija. Torej bi lahko rekli, da je gonilo globalizacije predvsem izogibanje davkom in ne samo optimizacija stroškov dela.
Tako se sama ponuja enostavna rešitev osnovnega problema globalizacije, to je siromašenja delavskega razreda na Zahodu – multinacionalke naj plačujejo iste davke na dobiček ne glede na to kje poslujejo, tako pobrani davki pa naj se porabijo za blaženje učinkov globalizacije.
To je sicer enostavna rešitev, vendar zaenkrat utopična. Zahteva, da demokratične države vsilijo svojo voljo mednarodnim korporacijam, realnost je pa obratna – multinacionalke obvladujejo politične predstavnike posameznih držav. Kot primer naj navedem propadli poizkus Evropskega parlamenta, da bi oblikoval črno listo držav – davčnih oaz (ki so priročen instrument pri izogibanju davkom, tam naj bi se nahajalo 10-15% svetovnega BDP). Niti to niso naši politični predstavniki sposobni narediti, kaj šele urediti svetovni ali vsaj evropski davčni red.
Nič čudnega, da ljudje ne zaupajo več skorumpirani politični eliti in se obračajo k populistom.
Ti pa tudi niso rešitev, kot vidimo pri najbolj eminentnem populistu – novemu ameriškemu predsedniku Trumpu. Ta bo predvsem poskrbel za svoje z znižanjem davkov na bogate in zagonom gospodarstva z velikim proračunskim deficitom, kaj bo pa potem, sam bog ve.
Z zdravili, ki ste jih navedli, se sicer globoko strinjam, vendar se mi zdi njihova implementacija glede na povedano zaenkrat precej utopična. Da bi delovala, bi jih moral vzeti ves Zahod naenkrat, vendar tam očitno še ni čas zato. Mogoče po Trumpu, če ne bo prepozno. Ali pa je teza nacionalistov, da se moramo ograditi od ponorelega sveta in narediti sami tisto kar je za nas najboljše, upravičena?
Lep pozdrav,
Drago Babič
Ljubljana
Všeč mi jeVšeč mi je