Narayana Kocherlakota, bivši predsednik Fed iz Minnesote, je zadel žebljico na glavico s tem, ko se je lotil t.i. “ugank” v makroekonomiji. Makroekonomisti poročajo o vedno novih “ugankah” – najbolj znanih je tistih 6 največjih ugank Obstfelda & Rogoffa (2000), danes sta največji uganki, zakaj QE ne sproži okrevanja in hiperinflacije ter zakaj se je rast produktivnosti kljub IT revoluciji zaustavila. Pri tem je za uganko proglašeno empirično odkritje, ki je v nasprotju s prevladujočo teorijo.

Kocherlakota iskrivo priznava, da so te “uganke” bolj znak zmede oziroma napačnega dizajna makroekonomske teorije. Makroekonomisti so si po zaslugi Lucasove neoklasične kontrarevolucije v sredi 1970-ih zadali neverjetno restriktiven okvir razmišljanja. Makroekonomski modeli morajo biti mikrofundirani, torej temeljiti na povsem arbitrarnih predpostavkah (racionalna pričakovanja) in (zelo restriktivno dizajniranem) optimiziranju potrošnikov in gospodinjstev, ki pa niso bile utemeljene na dejanskih empiričnih povezavah, pač pa so povsem subjektivno in ideološko zastavljene. No, in ko raziskovalci na podlagi empirične analize pridejo do diametralno nasprotnih ugotovitev, kot pa sledijo iz teorije, razglasijo nove ugotovitve kot “uganke”, namesto, da bi podvomili v prevladujočo teorijo.

Nadaljujte z branjem→

Predpostavka racionalnih pričakovanj (rational expectations, RE) je zaslužna za Lucasovo neoklasično (neomonetaristično) revolucijo v makroekonomiji od sredine 1970. let naprej. “Lepota” RE je bila predvsem v dvojem. Prvič, ker so ljudje (agenti) popolno informirani v danem trenutku (poznajo vse ukrepe ekonomske politike, imajo makromodele) in racionalni v svojih pričakovanjih, bodo spremembe ravni cen (inflacije) predvideli naprej, kar pomeni, da postane monetarna politika brezpredmetna. Če namreč centralna banka z ekspanzivno denarno politiko želi znižati brezposelnost, ljudje racionalno pričakujejo, da bo zaradi tega v prihodnje prišlo do povišanja cen, zato že danes povečajo inflacijska pričakovanja, zaradi česar se Phillipsova krivulja (empirična povezava med brezposelnostjo in inflacijo) premakne navzgor. To pa pomeni, da se gospodarstvo premika premika po dolgoročni navpični Phillipsovi krivulji (iz točke A v C na spodnji sliki) – ali drugače rečeno, centralna banka ne more znižati brezposelnosti pod “naravno” in bo dolgoročno povzročila zgolj višjo inflacijo.

Nadaljujte z branjem→

Ponovno objavljam članek iz leta 2011 o meritokraciji, pomenu sreče in enakih možnosti.

Pred nekaj meseci sva s kolegom Franetom Adamom, ki ga zelo cenim, imela zanimivo akademsko debato prek elektronske pošte. Frane je pripravljal kolumno, za katero sem jaz menil, da je morda malce preveč enostranska, saj je uvajanje meritokracije pri nas zreducirala le na popravke davčnega sistema. Menil sem, da pri nas davčni sistem resda spodbuja uravnilovko, toda davčni sistem je le en delček v mehanizmu meritokracije.

Meritokracijo je po mojem mnenju treba zastaviti bistveno širše, to je ne samo na pravični neenakosti razdelitve dohodkov, pač pa na enakosti možnosti dostopa do virov (šolskih, zdravstvenih, zaposlitvenih itd.) ter do storitev pravne države. Frane je nato na neki točki napisal, da je to že zaradi neenakih sposobnosti posameznikov nemogoče, da moje trditve, če jih jemljemo dobesedno, zvenijo marksistično in socialistično, in da sem očitno konvertiral v socialista. *

Nadaljujte z branjem→

Nekaj refleksij ob branju knjige Roberta H. Franka “Success and Luck: Good Fortune and the Myth of Meritocracy” (2016).

Ste kdaj pomislili na to, koliko je sreča vplivala na to, da ste danes to, kar ste? Večina ljudi ima na uspeh črno-bel pogled: nekdo je uspel, ker je bil talentiran in ker je vložil veliko napora, da je ta talent tudi izkoristil, luzerji pa so luzerji, ker so leni in/ali neumni. Pri tem pa večina seveda spregleda faktor sreče, brez katere uspeha ne bi bilo. Za uspeh je potrebna vsaj trojna sreča. Prvič, ob tem, da ste imeli srečo, da ste se rodili zdrav, močan in intelektualno sposoben in v pravo družino, je – drugič – ključna sreča roditi se v pravem okolju (v pravi državi z ustreznim, varnim in stimulativnim okoljem) in – tretjič – priti na trg dela v ravno pravem času, ki vaše specifične sposobnosti prav takrat potrebuje in primerno vrednoti. Če vam zmanjka sreče le pri eni izmed treh “sreč”, ne bo nič z vašim uspehom. Potem pa je tukaj še faktor naključja, ki vam kljub trojni sreči lahko prepreči uspešno življenje.

Toda ste kdaj pomislili, koliko je k “drugi sreči” (pravo okolje) pripomogla prava politika države, kjer ste bili rojeni? Ste kdaj pomislili na to, koliko so k stimulativnemu okolju prispevale prave razvojne odločitve preteklih vlad? Ste kdaj pomislili, koliko so na uspeh teh preteklih razvojnih politik vplivali davki, ki so jih plačali naši predhodniki, da so pretekle vlade lahko izgradile infrastrukturo, šolski in zdravstveni sistem, socialno varnost in osebno varnost? Ste kdaj pomislili na to, da vaš uspeh dolgujete predhodnim generacijam, ki so vam – s plačevanjem davkov – pripravile okolje, v katerem ste lahko uresničili svoj potencial?

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Zaradi predvidene razbremenitve najvišjih plač, ministrstvo za finance predlaga tudi manjše povečanje davka na dohodek pravnih oseb (davka na dobiček) in sicer iz današnjih 17 na 19 %. Razumljivo bo ta dvig sprožil nasprotovanje gospodarstva, saj nihče ni zadovoljen, če mora plačati višje davke. Posebno to velja za izvoznike, najbolj vitalni del naše družbe, ki so nedvomno zaslužni za ponovno gospodarsko rast. Ni čisto izključeno, da bo moralo ministrstvo pod njihovimi pritiski popustiti in poiskati kake druge rezerve. Čeprav bo sicer tudi javnost pritrjevala njihovim zahtevam, vseeno poglejmo, kakšne so danes davčne obremenitve zaslužkov podjetij. Posebno v primerjavi s pogoji, ki so jih deležni podjetniki in gospodarske družbe v drugih državah. Kljub siceršnjem prepričanju, da imamo v Sloveniji skoraj najvišje davke na svetu, smo pri tej obdavčitvi na čisto drugi strani svetovnih lestvic, torej v skupini držav z najnižjimi davki.

Nadaljujte z branjem→

Britanci, ki so glasovali za izhod iz EU, so si ta izhod predstavljali zelo romantično in naivno: glasuješ za izhod, vlada sporoči v Bruselj, da želi zapustiti skupnost evropskih držav in zadeva je opravljena. Tja, zadeva je precej bolj zakomplicirana. Tudi če države nimajo skupne valute, tudi če niso zelo močno finančno povezane (ni veliko tokov iz kmetijskih in strukturnih sredstev) in tudi če niso institucionalno in vojaško prepletene, državo, ki hoče ven, čakajo naporna in dolgotrajna pogajanja – o tem, kakšne bodo oblike sodelovanja po izhodu. Treba je namreč urediti status medsebojnih trgovinskih tokov (kako prosta bo trgovina, kakšne bodo kvote za uvoz), kako prosti bodo tokovi kapitala in prebivalcev. Preostale EU države namreč zahtevajo recipročnost ali pa še malce več.

Zanimiva je izkušnja iz Grenlandije, ki je vstopila v EU (tedanjo Evropsko skupnost) leta 1973 (skupaj z Britanijo), nato pa so Grendlandci že leta 1979 na referendumu dvetretjinsko glasovali za izhod, tri leta kasneje (1982) pa na novem referendumu dokončno glasovali za izhod – zaradi zaščite ribiške industirje in ker niso želeli v EU biti kot danska kolonija. Toda tedaj se je kalvarija šele začela. Pogajanja so trajala tri leta, vmes je padla vlada, nato pa je leta 1985 (tri leta po referendumu) Grendlandija končno izstopila iz EU. Zanimivo pa je, da v nasprotju črnoslutneži izstop ekonomsko ni bil katastrofa, saj je Grendlandija ob izstopu hitro okrevala in nato pospešeno gospodarsko rasla.

Spodaj lahko preberete grenlandske izstopne izkušnje – Uffe Ellemann-Jensen je bil glavni pogajalec. Na podlagi njegovega pričevanja lahko britanski izstop dejankso izgleda kot pesem Hotel California (The Eagles): You can check-out any time you like, but you can never leave!

Nadaljujte z branjem→

• The False Economic Promise of Global Governance – Dani Rodrik
• Do DSGE Models Have a Future? – Olivier Blanchard
• The State of Macro Is Sad – Paul Krugman
• Blanchard on DSGE – Simon Wren-Lewis
• Hurdle Rates for Public Infrastructure and Private Investment – Brad DeLong
• Does Fiscal Stimulus Work when Recessions Are Caused by Too Much Private Debt? – Demyanyk, Loutskina & Murphy
• Demystifying Monetary Finance – Adair Turner
• Reducing Economic Inequality through Democratic Worker-Ownership – TCF
• The Seattle minimum-wage is doing what it’s supposed to do – Jared Bernstein
• Everybody wants progress; nobody wants change – Paul Romer
• Why American Schools Are Even More Unequal Than We Thought – New York Times
• Productivity and Models – Narayana Kocherlakota
• The Great Productivity Puzzle – John Cassidy
• Of Psychopaths and Presidential Candidates – Scientific American
• Airing the IMF’s Dirty Laundry – Barry Eichengreen

Tako kot na zimskih olimpijskih igrah v Sočiju 2014, je slovenska reprezentanca tudi v Riu 2016 odlična in je na polovici iger druga po številu medalj na prebivalca. Zaenkrat je bera medalj glede zadnje zimske olimpijske igre polovična, toda še kakšni dve lahko pričakujemo.

Bravo naši!

Vir: http://www.medalspercapita.com/

Nadaljujte z branjem→

Nobelovec Joseph Stiglitz je v Vanity Fair obelodanil načrt za rešitev Evrope. Glede na rigidno institucionalno strukturo evro območja, ki nujno ustvarja trgovinska neravnotežja in preprečuje, da se države z devalvacijo potegnejo iz krize ter glede na velikanske stroške takojšnjega razpada evro območja na eni in politične neizvedljivosti prehoda na popolno fiskalno in politično unijo na drugi strani, Stglitzev načrt predvideva vmesno pot, in sicer  t.i. fleksibilni evro. To v bistvu pomeni uvedbo nacionalnih evrov (nemški, grški, italijanski, slovenski itd.). Stiglitz glede tega ni zelo ekspliciten (glejte spodaj), bistveno bolj ekspliciten je bil Steve Keen, ki je že pred štirimi leti predlagal uvedbo nacionalnih evrov in predlog tudi bolj razdelal.

V bistvu gre za vrnitev nazaj pred leto 1999, pred uvedbo evra, in sicer na sistem ERM2. V prvem koraku bi se določili tečaji med valutami 1 proti 1, nato pa bi se glede na dinamiko trgovinskih in kapitalskih tokov postopoma oblikovali novi menjalni tečaji med nacionalnimi valutami. V drugem koraku bi se tečaji fiksirali in določil razpon nihanja tečajev (denimo +/- 2.5% od centralne paritete). V tretjem koraku bi se nacionalni evri preimenovali v stare nacionalne valute (marke, lire, drahme, tolarje itd.). Ta predlog je seveda dober, saj bi to omogočilo večjo fleksibilnost oziroma večjo prilagodljivost držav. V bistvu gre za vrnitev nazaj na nacionalne valute, kar pomeni, da zaradi možnosti sprotnega prilagajanja tečajev ne bi prihajalo do velikih trgovinskih neravnotežij, na drugi strani pa bi v primeru krize države dobile zelo pomemben instrument ekonomske politike, ki so ga izgubile z evrom: z devalvacijo tečaja bi lahko povečale konkurenčnost svojega izvoza in tako spodbudile gospodarsko okrevanje.

Gre za postopno in kontrolirano odpravo evra in prehod nazaj na zadnji delujoči sistem, torej pred 1999. Kar je dobro, zelo dobro in najbrž edina izvedljiva rešitev za EU.

Nadaljujte z branjem→