Medtem ko ameriški ekonomisti na čelu s Paulom Krugmanom predlagajo naj bi šibke države evro območja izstopile iz skupne valute (kar bi imelo ob pozititivnih seveda veliko negativnih učinkov, kot so ohranitev bremena dolga, denominiranega v evrih, ob sicer devalviranih prihodkih v domači valuti), pa je kontroverzni Steve Keen lani predlagal, da naj bi države evro območja uvedle “nacionalne evre“, denimo nemški evro, španski evro, slovenski evro itd. To v bistvu pomeni, da bi se EU vrnila nazaj k staremu sistemu skupne obračunske enote in fiksiranih medvalutnih deviznih tečajev (ERM). Prednost tega pristopa je, da bi z devalvacijo “nacionalnih evrov” tudi vrednost dolga v nacionalneih evrih upadla v enaki meri kot prihodki domačih subjektov. Seveda pa ima ta predlog tudi številne negativne plati.
Steve Keen svoj predlog argumentira na naslednji način:
Some see the way out of today’s catastrophe as creating what does not exist—the United States of Europe. But if that were ever a possibility, it is a far lesser one after the damage done by Maastricht, and the Franco-German insistence on austerity for the periphery in this crisis. However, what is a possibility—and which has echoes in some of the contributions here (such as the “Nua” proposal from Gerald Holtham)—is to move the Euro closer to a continental version of Special Drawing Rights.
The Euro could be the currency of inter-European and international trade, while “sub-Euros” created by each of the nations of Europe could be used for domestic trade and, importantly, domestic financial arrangements. The disciplinary aspects of Maastricht—which are currently inappropriately directed at government deficits and are amplifying the downturn—would then be redirected at trade deficits within Europe instead (and matched by pressures to minimize intra-European trade surpluses as well).
The Euro-Drachma, Euro-Peso and Euro-Mark could be introduced at one-to-one parity with the Euro, and all financial assets and liabilities would be denominated in these national currencies rather than the Euro. These national currencies would then float freely for a period (say one year), after which they would be fixed in proportion to the Euro.
The obvious devaluation that would occur for the Euro-Drachma and Euro-Peseta would reduce their foreign debts—and force the nations whose banks over-lent to them to deal with the consequences. It would also end the currency flight that is currently occurring: a Euro-drachma would still be a Euro-Drachma, whether it resided in a Greek or German bank account.
The introduction of such a system could provide a rapid resolution to the current crisis. It could not be pain free, but it would be difficult to imagine that it would impose more pain than is currently being felt by Greece and Spain, or is about to be felt by other countries once the contagion passes on to them.
This system would also introduce what is otherwise impossible in the Euro: exchange-rate flexibility.
Kar predlaga Keen, je seveda vrnitev nazaj v obdobje pred evrom, ko bi imeli (po začetni devalvaciji) spet fiksirane tečaje med nacionalnimi valutami. To bi zaradi možnosti devalvacij sicer omogočilo lažje prilagajanje držav v primeru plačilnobilančnih težav, denimo mediteranskim državam, ki so v sistemu skupne valute neto uvoznice. Omogočilo bi tudi “kaznovanje” tistih subjektov, ki so “preveč” posojali šibkejšim državam, saj bi se vrednost njihovih terjatev z devalvacijo nacionalnih evrov zmanjšala.
Toda hkrati pa to seveda pomeni tudi ranljivost držav zaradi možnosti špekulativnih napadov na valute šibkejših držav (kot denimo v obdobju 1992-93, ko sta italijanska lira in britanski funt morala zapustiti mehanizem fiksnih tečajev ERM) ter ponovno potrebo intervencijah in seveda po velikih deviznih rezervah pri nacionalnih centralnih bankah.
Morda bi takšna rešitev lahko kratkoročno omilila sedanjo krizo, toda dolgoročno pomeni povratek nazaj k razlogom, zaradi katerih so članice EU uvedle skupno valuto. Torej visoke transakcijske stroške in valutna tveganja, pri čemer seveda oboji zmanjšujejo meddržavno trgovino in izkupiček podjetij od trgovine s subjekti v ostalih članicah EU.
DAMIJAN blog 
Hja, Keen je kontroverzen odvisno od tega, kako človek gleda na stvari. Tudi Keynes je bil kontroverzen 80 let nazaj, pa Friedman verjetno tudi konec 60-ih let. Vendar sta gospodarstvo in denarna politika eksperiment v živo. Nihče ne ve točno, kaj bodo prinesle določene odločitve. Tako npr. niso vedeli, ali bo New Deal v ZDA deloval ali ne, leta 1971 se ni vedelo, kaj bo prinesla ukinitev zlate menjave, prav tako Fed ni vedela, ali bo QE v zadnji krizi deloval ali ne. Ker je eksperiment v živo, smo po eni strani na nek način svobodni, da preizkušamo nove stvari, po drugi pa traja dlje časa, da se pokažejo resnični učinki odločitev.
Tukaj bi samo navezal na kratko debato, ki sva jo imela z Igorjem Mastenom glede makroekonomskih modelov: učinke odločitev na podlagi določenega modela se po mojem mnenju da primerjati npr. s podobnimi epizodami v preteklosti, lahko pa se primerja tudi dve relativno podobni državi v realnem času: eno, ki je uvedla ukrepe in drugo, ki jih ni. Vendar spet, ker je eksperiment v živo, za slednje ni veliko priložnosti.
Všeč mi jeVšeč mi je
Aleš, ja, kontroverznost je bila mišljena natanko v tem smislu: Keenove ideje so nove in drugačne od mainstreama. Kar seveda ni samo po sebi slabo. Inovatorji so vedno kontroverzni. Enim pač uspe in postanejo del mainstreama, drugi pač ne.
Všeč mi jeVšeč mi je