An Open Letter from Past CEA Chairs to Senator Sanders and Professor Gerald Friedman

To mi je všeč, “evidence-based policy making” in objektivnost ne glede na politično barvo predlagateljev. Bivši šefi ekonomskih svetovalcev demokratskih predsednikov opozarjajo Bernieja Sandersa in njegovega svetovalca Geralda Friedmana, da njune ekonomske napovedi ne vzdržijo soočenja z resno analizo.

lettertosanders

Dear Senator Sanders and Professor Gerald Friedman,

We are former Chairs of the Council of Economic Advisers for Presidents Barack Obama and Bill Clinton. For many years, we have worked to make the Democratic Party the party of evidence-based economic policy. When Republicans have proposed large tax cuts for the wealthy and asserted that those tax cuts would pay for themselves, for example, we have shown that the economic facts do not support these fantastical claims. We have applied the same rigor to proposals by Democrats, and worked to ensure that forecasts of the effects of proposed economic policies, from investment in infrastructure, to education and training, to health care reforms, are grounded in economic evidence.  Largely as a result of efforts like these, the Democratic party has rightfully earned a reputation for responsibly estimating the effects of economic policies.

We are concerned to see the Sanders campaign citing extreme…

View original post 179 more words

Nedemokratičnost ISDS določil v TTIP in TPP sporazumih

Kot smo tudi mi poudarili v naši študiji o vplivu sporazuma TTIP na slovensko gospodarstvo, je eno izmed treh ali štirih najbolj problematičnih (in nevarnih) področij v TTIP sporazumu zaščita pravic investitorjev (določila ISDSInvestor-State Dispute Settlement). Mehrene Larudee je bolj neposredna in pravi, da določila ISDS ogrožajo demokracijo. Pri tem daje zelo plastičen primer: kaj bi dejali, če bi nek sporazum zaposlenim zagotavljal železno garancijo glede bodočih plač in da bi, če bi delodajalec zaposlenega odpustil, bil slednji upravičen do izplačila bodočih plač? Svojo pravico bi namesto na sodišču lahko iskal na tribunalu, v katerem bi denimo sedeli trije dolgoletni sindikalni aktivisti. Lepo, mar ne?

No, to ISDS pomeni za tuja podjetja. Tujim podjetjem se v primeru spremembe regulacije v gostujoči državi ni treba ubadati z rednimi sodišči, pač pa je merodajen ad hoc mednarodni tribunal, sestavljen iz treh arbitrov. Domača podjetja te sreče nimajo, pač pa morajo iti po redni poti na sodišče. Zakaj bi morala imeti tuja podjetja poseben privilegij? In zakaj ne gre zaupati rednim sodiščem v razvitih državah OECD?

Nadaljujte z branjem

Kako so modri evropski voditelji rešili evrsko krizo …

Barry Eichengreen in Charles Wyplosz se v sveži kolumni v VoxEU seveda hecata. Opisala sta kronologijo reševanja evrske krize … kot bi se reševanje krize moralo zgoditi. Če bi leta 2010 evropski voditelji priznali, da je grški dolg nevzdržen, če bi Nemčija in Francija sanirali svoje banke prek bail-ina in če bi ECB zagotovila izredna likvidnostna sredstva bankam in začela s programom kvantitativnega sproščanja, bi bilo krize konec že leta 2012. In evropsko gospodarstvo bi lepo raslo in inflacija bi bila okrog 2%.

Seveda se nič od tega ni zgodilo, “modri” evropski voditelji so v navalu nacionalističnega egoizma naredili vse, kar se je dalo, narobe. In kriza je še vedno tukaj, deflacija in banke pred kolapsom. In danes po tej travmatični evrski izkušnji, ki še kar traja, seveda nikomur več, razen norim Baltom, ne pade na misel, da bi se pridužil kakršnikoli monetarni uniji.

Nadaljujte z branjem

Akademsko življenje

Med evforijo (ob oddaji članka v recenzijo), vmesnimi travmami (ob zavrnitvah v prvi, drugi, tretji…reviji), žarki sonca (ob zavrnitvi z možnostjo revizije) in veliko popravljanja in obupavanja (ob še tretji zahtevani reviziji), do morebitnega uspeha s sprejemom v objavo 5 let kasneje. Akademsko življenje je en velik žur.

Vir: Justin Wolfers

Sprostitev cen naftnih derivatov: možnost izbire med višjimi cenami ter zdrava pamet

Bine Kordež

Vsi torej pričakujejo, da se bodo cene nekoliko zvišale, a v tem nekateri vidijo celo prednost za potrošnike – danes lahko slovenski potrošnik kupi dizel povsod samo po en evro, potem pa bo imel možnost izbire med npr. 1,03 ali 1,1 evra in to naj bi bil ta pozitivni premik k prosti izbiri, ki ga danes nima (!!!)

V zadnjih mesecih je bila precej aktualna razprava o sprostitvi cen naftnih derivatov. Podobno kot drugod po Evropi, naj bi tudi pri nas trgovci sami oblikovali prodajne cene, država pa določala samo trošarine in druge davščine. V študiji o vplivu deregulacije cen so avtorji z Ekonomske fakultete ocenjevali, da v primeru sprostitve cen do večje podražitve ne bi prišlo, saj trgovske marže predstavljajo le manjši del (6 %) prodajne cene in gospodarsko ministrstvo je temu pritrjevalo. Več dilem pa je imelo finančno ministrstvo, ki je naročilo dodatno analizo za oceno vpliva dviga cen na obseg potrošnje. Tudi v tej analizi so avtorji (tokrat UMAR in Ministrstvo za finance) ocenili, da bi se ob sprostitvi zaradi višjih trgovskih marž cene naftnih derivatov dvignile. Ta dvig so npr. za dizel ocenili na okoli 5 %, dodali pa so ugotovitev, da bi to znižalo količinski obseg prodaje kar za 7 % (!). Ob takšnem predvidevanju bi bil seveda obseg zbranih davščin (trošarina, DDV) nižji in vlada se ni odločila za liberalizacija cen.

Nadaljujte z branjem

Trump je končno šel predaleč za republikance. Le s čim?

Tja, bil bi presenečen, če bi Trump republikanski establishment užalil s čim drugim.

Donald Trump finally made some bold and provocative claims that were largely true, and the Republican Party finally closed ranks to attack him.

Saying Mexican immigrants are rapists didn’t do it. Calling for a return of torture didn’t do it. Calling for a ban on Muslim immigration didn’t do it. Raising questions about Barack Obama’s status as an American citizen didn’t do it. Pretending that thousands of Muslims in New Jersey cheered 9/11 didn’t do it.

So what did? Trump said that invading Iraq was a disaster, that the country was misled into invading Iraq by the Bush administration, and that the claim that Bush kept the country safe from terrorism is ridiculous because 9/11 happened on his watch.

Nadaljujte z branjem

Dežulović o nesreči Žige Turka z geografijo

Ne vem sicer, kdo je Žiga Turk, ampak tale komentar Borisa Dežulovića o slovenski junaški zgodovini, temelječi na kulturi namesto na vojskovanju, ter nesreči nekaterih zaradi tega se od slastnosti topi na jeziku. Masterpiece.

Od vse junaške, vojaške Evrope, razrite od stoletnih in tridesetletnih vojn, je siromaka Žigo doletela dežela, katere najbolj slavna vojna v zgodovini, vojna za neodvisnost, ni trajala dlje kot malo počasnejša biatlonska tekma. Od vseh resnih, mrkih narodov veličastne, slavne bojevite Evrope je ubogega Žigo Turka doletel narod, ki ima za državno himno gostilniško zdravico, katerega glavne mestne trge zasedajo bronasti pisatelji in skladatelji, ulice pa se imenujejo po umetnikih, in katerega osrednji, največji državni praznik je dan smrti nekega tankočutnega in melanholičnega, nesrečno zaljubljenega pesnika. Ki je pri vsem tem, jebenti takšno zgodovino, sredi prelomne evropske revolucije 1848-49 umrl zaradi alkohola in ciroze jeter.

Res mora biti grozno, če ti je ime Žiga Turk in si Slovenec. Potomec naroda, katerega največji in najslavnejši sin je pisal ljubezenske pesmi, pri čemer ni imel toliko poguma, da bi sonet glasno poimenoval po svoji muzi, ampak je prestrašeno mencal in se zapletal ter skril njeno ime v začetne črke stihov, kot da piše za revijo Križanke in humor. In dvesto let pozneje je postal osrednja osebnost slovenskega naroda, države in zgodovine.

Nadaljujte z branjem

There Is No Intertemporal Budget Constraint

Huh, če vas le malce zanima “drobovje” ekonomije in srčika razlike med neoklasično redukcionistično šolo ter širšo keynesiansko šolo, je tale post Davida Glasnerja MUST READ.
Na kratko, post pokaže, da je neoklasična ekonomska šola, ki “modelira” obnašanje ljudi, bistveno bolj restriktivna (redukcionistična) od najbolj hard core fizike, ki se trudi razumeti (modelirati) obnašanje temeljnih delcev narave, ki je sicer bistveno bolj predvidljivo od obnašanja ljudi. Ali drugače rečeno, prevladujoča ekonomska šola je obnašanju ljudi nadela bistveno bolj striktne uzde glede predvidljivosti modelsko racionalnega obnašanja, kot to fizika zahteva od narave.

Uneasy Money

Last week Nick Rowe posted a link to a just published article in a special issue of the Review of Keynesian Economics commemorating the 80th anniversary of the General Theory. Nick’s article discusses the confusion in the General Theory between saving and hoarding, and Nick invited readers to weigh in with comments about his article. The ROKE issue also features an article by Simon Wren-Lewis explaining the eclipse of Keynesian theory as a result of the New Classical Counter-Revolution, correctly identified by Wren-Lewis as a revolution inspired not by empirical success but by a methodological obsession with reductive micro-foundationalism. While deploring the New Classical methodological authoritarianism, Wren-Lewis takes solace from the ability of New Keynesians to survive under the New Classical methodological regime, salvaging a role for activist counter-cyclical policy by, in effect, negotiating a safe haven for the sticky-price assumption despite its shaky methodological credentials. The methodological…

View original post 2,724 more words

Cena varčevanja: fiskalno stiskanje uničuje tudi banke

Chris Dillow opozarja na – s strani lastnikov kapitala in njihovih medijskih izpostav – prezrto dejstvo: politika fiskalnega varčevanja oziroma zategovanje pasu ni neposredno škodljiva zgolj za javne uslužbence in prejemnike socialnih transferjev (in za gospodarsko rast), pač pa tudi uničuje banke. Posledica politike varčevanja je namreč nižja gospodarska rast in (pre)nizka (ali negativna) inflacija, proti kateri se države borijo z zalivanjem trgov s presežno likvidnostjo in ničelnimi obrestnimi merami. Vendar pa tudi to ne deluje, zato sedaj centralne banke v obupu eksperimentirajo z negativnimi obrestnimi merami, da bi tako prisilile banke, da začnejo posojati gore denarja, ki so jih dobile od centralne banke. Toda ničelne obrestne mere so davek na banke, s čimer najedajo samo substanco bank (njihove dobičke in vrednost njihovih delnic) oziroma kapital njihovih lastnikov. Drugače rečeno, bogati (lastniki kapitala), ki stiskajo reveže prek vplivanja na vlade, naj šparajo (klestijo proračune), s tem uničujejo tudi svoje premoženje.

Kako to, da tega do sedaj še niso dojeli?

Nadaljujte z branjem

Vikend branje

 

%d bloggers like this: