Če se strinjate, da obstoječa politika ECB glede kvantitativnega sproščanja (QE) ni učinkovita in ne more biti učinkovita ter da jo je treba zamenjati z bolj učinkovito politiko, razmislite o podpori “QE za ljudi“. V osnovi gre za drobno, vendar ključno spremembo v politiki ECB glede QE: namesto da ECB odkupuje državne in korporativne obveznice, bi morala odkupiti obveznice, ki bi jih izdala Evropska investicijska banka (EIB) in ki bi zbrana sredstva namenila za financiranje zelenih in infrastrukturnih naložb. Druga možnost je, da ECB odkupi namenske obveznice držav, pri čemer pa vlade ta sredstva namenijo bodisi za znižanje davkov gospodinjstvom ali za direktne transferje v denarju. Oboje bi neposredno spodbudilo gospodarsko okrevanje prek povečanega trošenja, pri čemer bi prvi način tudi prinesel velik napredek v razvoju zelene transportne infrastrukture ter energetske učinkovitosti.

In kar je najbolje v celi zgodbi: QE za ljudi bi ne samo spodbudila gospodarsko rast in nova delovna mesta ter spodbudila inflacijo, pač pa bi to rast, delovna mesta, novo infrastrukturo in večjo energetsko učinkovitost dosegli brez povečanja javnega in zasebnega dolga. Denar, ki ga ustvarja ECB v procesu QE, je namreč zastonj.

Spodaj lahko dobite več informacij o iniciativi in jo podprete.

Nadaljujte z branjem→

• The political aftermath of financial crises: Going to extremes – Funke, Schularick & Trebesch
• Do lower taxes encourage investment? – Pierre Poret, OECD
• Some Big Changes in Macroeconomic Thinking from Lawrence Summers – Adam Posen
• The Expansionary Austerity Zombie – Paul Krugman
• Welfare programs don’t make people lazy – Vox
• Black Swans Is the Wrong Way to Think About It – Brad DeLong
• Models of the minimum wage (for what they’re worth) – Jared Bernstein
• How did the Bank’s forecasts perform? – Bank Underground
• Refugees, Displaced, Resettled: Some Global Snapshots – Tim Taylor
• Not So Fast, 1 Percent Whippersnappers – The New York Times
• Desperately Seeking Consensus – Paul Krugman
• Unlearning economics – Noahpinion
• More unpopular economic opinions – Fresh economic thinking
• Do we still need microfoundations? – Understanding Society

Kako je je IS uspelo postati najbogatejša teroristična organizacija: preprodaja nafte, umetnin, sužnjev, odkupnine, davki in lastne banke…

Nadaljujte z branjem→

Sedanje ultra nizke obrestne mere niso nič nenavadnega v zgodovinski perspektivi. Pred 500 leti so bile še nižje, permanentno nizke. Dokler ni španski uvoz zlata in srebra iz Južne Amerike povzročil inflacije. Toda na podobno izjemno nizki ravni so bile tudi po začetku Velike depresije v 1930-ih. Natančneje, padle so, ko se gospodarstva razvitih držav nikakor niso uspela izviti iz krize in so padla v deflacijo. Takrat so dolgoročne obrestne mere (na 10-letne ameriške obveznice) vztrajale na ravni okrog 3% več kot 20 let. Zato naj vas ne spreseneti, če bodo tudi zdajšnje ostale še zelo dolgo na nizki ravni.

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je izvleček iz zanimivega teksta Angela Gurrie, generalnega sekretarja OECD, kjer govori o pasti financiranja in investiranja v sodobnem svetu. Po eni strani živi svet v iluziji likvidnosti zaradi neortodoksnih politik centralnih bank (kvantitativno sproščanje), toda ta sredstva gredo v neproduktivne namene. Predvsem ležijo v hedge skladih ali pa jih podjetja namenjajo za odkupe lastnih delnic (buybacks). Zanimivo je, da finančni trgi (borze) bolj nagrajujejo podjetja z večjim obsegom buybacksov kot pa podjetja z večjimi kapitalskimi naložbami.

Na drugi strani so se tudi naložbe multinacionalk v t.i. globalne verige vrednosti (global value chains) ujele v past nizke donosnosti. V veliki meri je šlo za preveč obsežne naložbe v države v razvoju, kjer je donos na vložen kapital danes manjši od cene financiranja. Hkrati pa je zanimiv trend, da medtem ko podružnice multinacionalk v razvitih državah dohitevajo svoje “matere” po obsegu prodaje na zaposlenega, to ne velja za dodano vrednost na zaposlenega. Ali drugače rečeno, bodisi gre za selitev proizvodnje z zelo nizko dodano vrednostjo ali pa “matere” z različnimi mehanizmi transfernih cen izsesajo dodano vrednost iz hčerinskih družb v tujini. Ali še drugače rečeno, multinacionalke pri investicijah v tujino zasledujejo operativno učinkovitost in davčne razloge, ne zanimajo pa jih naložbe v raziskave in razvoj ter inovacije v državah v razvoju. Logično.

In tretjič, potem pa je tu še problem davčne optimizacije zaradi škodljive davčne konkurence med razvitimi državami, kar vodi do navideznih naložb v države z nizkimi davčnimi stopnjami. Več o tem v naslednjem postu.

Nadaljujte z branjem→

Zanimiva slika: spodnjih 70% svetovne populacije ima v lasti 3.3% svetovnega premoženja, zgornjih 8% prebivalstva pa 82.4% premoženja. Čisto zgornjih 0.6% prebivalstva pa ima v lasti skoraj 40% premoženja.

Ne, da je kaj hudo narobe s tem (kajti če imate v lasti stanovanje ali hišo, vredno več kot 100,000 dolarjev, spadate med zelo premožne v svetovnem merilu – v drugi najvišji razred), kaže le zanimivo distribucijo premoženja v svetovnem merilu, kjer je večina (dve tretjini) premoženja skoncentrirana v razvitih državah Evrope in Severne Amerike. Premoženje povprečnega Švicarja znaša dobrega pol milijona dolarjev, premoženje povprečnega Indijca pa slabih 5 tisoč dolarjev. Če vas zanima več, lahko najdete tukaj.

Vir: Davies, Lluberas & Shorrocks (2014)

V podporo Črtovemu komentarju o tem, zakaj so nam majhna podjetja bolj simpatična kot velika. Majhno je sicer res simpatično, toda, kot kaže tale slika, veliki ustvarijo veliko večino skupne prodaje, izvoza in delovnih mest. V večjih državah velja pravilo 20 : 80 (20% največjih podjetij ustvari 80% prodaje). Pri nas pa je to pravilo bolj 10 : 90 (prihodki od prodaje), v izvozu pa celo 3 : 97 (3% največjih podjetij ustvari 97% vsega izvoza). Le pri zaposlenosti je koncentracija nekoliko manjša.

Majhna podjetja so prisrčna. Javnost jih naravnost obožuje, še posebej, če se ukvarjajo s kakšno nišno dejavnostjo in dajejo upanje na propulzivno rast v bližnji ali ne tako bližnji prihodnosti. Medijske hiše jim letno podeljujejo nagrade, postavlja se jih za vzor podjetnosti, smelosti in drznosti. Njihove zgodbe polnijo časopisne strani in motivirajo nove generacije podjetnikov in inovatorjev. Ker to ni ušlo tudi snovalcem ekonomske politike, na majhnih in srednjih podjetjih slonijo celi svežnji ukrepov gospodarske in regionalne politike. Še več, pogosto lahko dobimo občutek, da je naša gospodarska prihodnost kritično odvisna od zagona, ki nam ga bodo dala ravno novo nastajajoča majhna in celo mikro podjetja. Kam izgine vsa ta ljubezen, ko majhna podjetja odrastejo? Nadaljujte z branjem→

Prejšnji četrtek je kot motivacijo na srečanje voditeljev skupine G-20 ameriški predsednik Barack Obama v Financial Timesu objavil komentar z naslovom “America’s bold voice cannot be the only one“, v katerem seveda pravi, da v razmerah gopodarske stagnacije v EU in upadanja razvojnega zagona v državah v razvoju (predvsem v BRICS) ZDA ne morejo biti edini vlečni konj. Zato Obama od voditeljev največjih držav pričakuje, da bodo bolj aktivno začele spodbujati rast – (1) s fiskalnim spodbujanjem kratkoročnega povpraševanja in (2) naložb v infrastrukturne projekte z dolgoročnejšimi učinki, ki pa za seboj takoj potegnejo naložbe zasebnih podjetij, (3) s spodbujanjem povpraševanja srednjega razreda prek večjih dohodkov, (4) prek spodbujanja bolj vključujoče rasti z vključevanjem širše populacije v aktivno prebivalstvo in (5) z globalnimi trgovinskimi sporazumi (TTIP, TPP).

Kdorkoli je Obami napisal to kolumno, je bil keynesianec. Nekdo, ki se zaveda, da je trenutno glavni problem svetovnega gospodarstva premalo povpraševanja. Strukturnih reform se je dotaknil le v četrti točki.

Nato pa se je v petek zgodil teroristični napad v Parizu, kar bo še bolj povečalo negotovost, zmanjšalo agregatno povpraševanje in ogrozilo že tako skromne gospodarske obete. …razen če bodo povračilni ukrepi sprožili vojaške spopade večjih razsežnosti, kar bo prek povečanih vojaških izdatkov spodbudilo gospodarsko rast. Tudi Veliko depresijo v 1930-ih je razrešil šele ogromen “stimulus” v obliki 2. svetovne vojne. Tega pa si niti najmanj ne želim, zato se zavzemam za miroljuben Obamin predlog.

Nadaljujte z branjem→

Ko poslušate ameriške izjave sočutja in solidarnosti z žrtvami islamskega nasilja v Parizu, se velja vprašati o njihovi kredibilnosti. In o tem, kje je izvor tega nasilja in kdo je ustvaril islamske teroristične organizacije. Zgolj nekaj linkov za boljšo informiranost:

Nadaljujte z branjem→