No, to se sicer ne bo zgodilo, ker je bila Grčija prej prisiljena v kapitulacijo pred trojko, pa tudi tehnično bi bilo lahko problematično. Toda Američani so znani v svoji neidološkosti in pragmatičnosti, kadar zasledujejo višje cilje. Joseph Stiglitz predlaga, da Fed odpre posebno linijo za Grčijo, pri čemer bi Fed namesto ECB služil kot posojilodajalec v skrajni sili:

The U.S. was generous with Germany as we defeated it. Now, it is time for the U.S. to be generous with our friends in Greece in their time of need, as they have been crushed for the second time in a century by Germany, this time with the support of the troika. At a technical level, the Federal Reserve needs to create a swap line with Greece’s central bank, which—as a result of the default of the ECB in fulfilling its responsibilities—will have to take on once again the role of lender of last resort. Greece needs unconditional humanitarian aid; it needs Americans to buy its products, take vacations there, and show a solidarity with Greece and a humanity that its European partners were not able to display.

Vir: Joseph Stiglitz, Time

Nov predlog sporazuma, ki ga je grška vlada včeraj zvečer poslala v Bruselj, je vsebinsko kopija zadnjega predloga “inštitucij”. Torej vsebinska kopija tega, zaradi česar je Tsiprasova vlada sklicala referendum in na katerem so volilci ta predog večinsko zavrnili. To pomeni popolno kapitulacijo Grčije.

V predlogu je grška vlada pristala na vse zahteve trojke: postopna ukinitev solidarnostne pomoči upokojencem, dvig DDV na 23% tudi za restavracije, ukinitev olajšav za prebivalce na otokih (razen za najbolj oddaljene), pristanek na takojšnjo privatizacijo, odpovedala se je enkratnemu dodatnemu davku na dobiček podjetij. In še več, če je v prejšnjem sporazumu bilo “samo” za dodatnih 8 milijardah evrov (4.3% BDP) varčevanja, prinaša ta predlog kar za 12 milijard evrov (6.5% BDP) dodatnega varčevanja. In v ta namen se je v predlogu vlada zavezala k doseganju primarnega presežka v višini 1%, 2%, 3% in 3.5% do leta 2018. To pomeni, da bo v teh letih morala za toliko zmanjšati javne izdatke oziroma dvigniti davke, kar v času recesije pomeni, da se bo zaradi dodatnega varčevanja BDP še bolj pogreznil v brezno. Če v času recesije privarčuješ za 1% BDP, to približno pomeni padec BDP za 3%. Ali z drugimi besedami, ta predlog Grčijo pošilja še globlje v brezno.

Nadaljujte z branjem→

Ameriški finančni minister Jack Lew je, po pisanju Deutsche Wirtschafts Nachrichten, včeraj na Brookingsu izjemno ostro kritiziral evropsko diletantsko reševanje krize v Grčiji rekoč: “Nihče, ki se je kdaj pogajal glede proračuna oziroma sodeloval v fiskalnih diskusijah, ne bi tvegal stotin milijard dolarjev zaradi majhne luknje v višini nekaj milijard.” Pravi, da je je grška kriza povsem nepotrebna in da bo povzročila škodo v višini nekaj sto milijard dolarjev. EU bi morala vprašanje zapreti takoj in Grčiji odpisati del dolga.

Jasno, ZDA so v takšnih situacijah bistveno bolj odločne, v roku nekaj ur znajo stopiti skupaj in definirati njihov strateški interes ter nato bliskovito in neideološko delovati. Leta 2008 so, v osrčju najbolj kapitalističnega centra, bliskovito podržavili najbolj izpostavljene finanče inštitucije in jih rešili. Enako so naredili z tremi avtomobilskimi podjetji iz Detroita. V EU pa se pogovarjajo o morali in načelih, medtem ko vse propada.

Nadaljujte z branjem→

As I have previously written, the Greek “debt crisis” was an orchestration from the beginning. The European Central Bank is printing 60 billion euros per month, and at any time during the “crisis” the ECB could have guaranteed the solvency of any remaining creditor banks by purchasing their holdings of Greek debt, just as the Federal Reserve purchased the troubled mortgage backed “securities” held by the “banks too big to fail.” This easy solution was not taken.

The orchestration was a benefit to Western financial interests in general by enabling enormous speculations on the euro and gambling with derivative bets on sovereign debt and everything connected to it. Each successive “crisis,” such as Sunday’s No vote, became cover for an attack on oil or other commodities. The rigging and manipulation of markets can be hidden by pointing fingers at the latest “crisis.”

Nadaljujte z branjem→

Zakaj se Evropa muči že šesto in ji nikakor ne uspe iziti iz krize? Zakaj države v nesmiselni ihti režejo državne izdatke, da bi zmanjšale deficite, medtem pa nezaposlenost in dolg rasteta? Odgovor se skriva v ordoliberalizmu – mešanici klasičnega liberalizma in strogih pravil s strani države – ki predstavlja ideološki okvir politike varčevanja za vsako ceno. Ordoliberalizem je super filozofija – kadar je povpraševanja dovolj in kadar ga zganja samo ena ali nekaj držav. Problem pa nastane, kadar postane ideologija, ki zahteva, da se teh pravil za vsako ceno držijo vsi. In to v recesiji. Denimo, če v času recesije vsi varčujejo, ni dovolj povpraševanja. Dobimo to, kar poznamo kot “paradox of thrift“. Nekaj, kar je optimalna strategija za posameznika (podjetje), je smrtonosno za državo kot celoto. Posledično namreč gospodarska aktivnost še bolj pade, brezposelnost raste in dolg se veča. Bolj kot se države držijo pravil in bolj kot varčujeo, višja je brezposelnost in večji je dolg. Ordoliberalna ideologija varčevanja v času krize je self-defeating. Je v diametralnem nasprotju z učbeniki makroekonomije in zato daje tako katastrofalne rezultate.

Zelo dober opis razvoja ordoliberalizma in njegovih implikacij za današnji čas preberite v Mark Blyth “Great Transformations: Economic Ideas and Institutional Change in the Twentieth Century“. Spodaj pa je kratek šnelkurz in diskusija v The Economistu, kako bi se Evropa lahko potegnila iz krize, če bi le prekršila (v tej situaciji) nesmiselna pravila ordoliberalizma.

Nadaljujte z branjem→

[…] But what lurks behind these reproaches is another, much deeper conflict. The Greek prime minister, Alexis Tsipras, recently remarked that if he were to meet alone with Angela Merkel for dinner, they would find a formula in two hours. His point was that he and Merkel, the two politicians, would treat the disagreement as a political one, in contrast to technocratic administrators such as the Eurogroup president, Jeroen Dijsselbloem. If there is an emblematic bad guy in this whole story, it is Dijsselbloem, whose motto is: “If I get into the ideological side of things, I won’t achieve anything.”

This brings us to the crux of the matter: Tsipras and the former finance minister Yanis Varoufakis, who resigned on 6 July, talk as if they are part of an open political process where decisions are ultimately “ideological” (based on normative preferences), while the EU technocrats talk as if it is all a matter of detailed regulatory measures. When the Greeks reject this approach and raise more fundamental political issues, they are accused of lying, of avoiding concrete solutions, and so on. It is clear that the truth here is on the Greek side: the denial of “the ideological side” advocated by Dijsselbloem is ideology at its purest. It masks (falsely presents) as purely expert regulatory measures that are effectively grounded in politico-ideological decisions.

Nadaljujte z branjem→

V sosednjem postu sem linkal na odprto pismo, v katerem vodilni ekonomisti s srcem, na čelu s Thomasom Pikettyjem, trkajo na mrtvo nemško dušo naj zaustavi kaznovalni in spodleteli program mučenja Grčije. Trkajo zaman. Za Angelo Merkel stojijo desetine milijonov nemških volilcev, ki želijo še več krvi od “lenih Grkov”. Ne glede na lastno zgodovino, ne glede na to, da se iz kamna ne da iztisniti več vode in ne glede na to, da bo izsiljen izstop Grčije iz evra za njihove denarnice bistveno dražji. Ne glede na to, da to pomeni začetek konca evropske integracije in še kaj hujšega.

In nemškim volilcem v kolektivni zaslepljenosti glasno prikimava še 250 milijonov drugih Evropejcev, ki jh podpihujejo mediji in “šuntajo” politike v pilatovski ukaz “Križaj ga!”. Tudi pri nas. Poglejte si “lahovniško” reakcijo našega predsednika vlade in finančnega ministra na grško krizo (v komentarju Vojka Flegarja). Naši mediji, forumi in večina javnosti so glede grškega vprašanja, kot v odličnem komentarju pravi Miha Mazzini, večinoma “potonili v odpadne vode“. Čustva so že zdavnaj zaslepila ekonomsko logiko, racio in čut humanosti. Prevladali sta le še kratkovidna in samopogubna “računovodska vizija” tehnokratov in populističen bes raje.
Nadaljujte z branjem→

Vodilni ekonomisti s srcem, na čelu s Thomasom Pikettyjem, v odprtem pismu trkajo na mrtvo nemško dušo naj zaustavi kaznovalni in spodleteli program mučenja Grčije.

The never-ending austerity that Europe is force-feeding the Greek people is simply not working. Now Greece has loudly said no more.

As most of the world knew it would, the financial demands made by Europe have crushed the Greek economy, led to mass unemployment, a collapse of the banking system, made the external debt crisis far worse, with the debt problem escalating to an unpayable 175 percent of GDP. The economy now lies broken with tax receipts nose-diving, output and employment depressed, and businesses starved of capital.

Nadaljujte z branjem→

[…] Če ste kdaj iskali službo ali zdravnika, tako ali tako veste, da se na sistem ne morete zanesti, in če ste obnavljali vsaj kopalnico, računa niste videli. Spotoma, tudi po podatkih Svetovne banke smo na lestvici sive ekonomije z odstotkom razlike zraven Grčije (vir).

In od tu izvira ta višek besa, ki ga del prebivalstva čuti do Grkov: pogledali smo se v ogledalo in zagledali sebe. Zdaj vpijemo in zmerjamo svojo podobo, ker z ropotom izganjamo hudiča iz nas. Da bo ta Mediteranec in Balkanec šel, izginil in pustil le to, kar si mislimo, da smo: mali Nemci.

In ko bodo Nemci obrnili pogled proti nam, bomo popolnoma šokirani, ko bomo slišali enake očitke, kot jih zdaj posluša Grčija. Ampak saj mi nismo, mi nismo, bomo jecljali, se klanjali in moledovali, mi smo vi, bomo vpili, ampak trojka nas bo jezdila še mrtve, tako kot jezdi Grke. Ne bomo vedeli, kaj nas je zadelo, zato naj zapišem kar zdajle: tisto, kar vedno zadene ljudi brez strategije, vizije in načrta, ki bi radi le ubogali in mislijo, da jih bo Gospodar ščitil tudi takrat, ko jih ne bo več potreboval.

Vir: Miha Mazzini

Pozabimo za trenutek na Grčijo in se spomnimo na veliko zmago ekonomista v vlogi gospodarskega ministra Mateja Lahovnika, ki si je davnega leta 2009 ponosno pripenjal zasluge, ko je vlada Boruta Pahorja državnim bankam ukazala, naj nemudoma zaprejo vse pipe »tajkunskim podjetjem« in njihovim finančnim satelitom. »Inkriminirana« podjetja so se začela sesedati drugo za drugim: Istrabenz, Merkur, Infond Holding, celotna gradbena industrija… in konec leta je bilo slovensko gospodarstvo za skoraj desetino manjše kot leto prej. Drugi večji del še nedokončnega računa je prišel na mizo štiri leta kasneje v obliki dokapitalizacije bank, medtem pa ves čas počasi prodajamo: Drogo Kolinsko, Mercator, Fructal, Pivovarno Laško, NKBM…

…

Drži, vsa Evropa, no, vsaj celotna prevladujoča (ne le vladajoča) politična elita evrske skupine se že pet let obnaša precej podobno. Kot Lahovnik tako tudi Angela Merkel ne bo nikoli mogla zadovoljivo, torej z ekonomskimi argumenti, pojasniti, zakaj je bilo treba leta 2010 in 2012 na hitro reševati upnike (beri: francoske in nemške banke) namesto dolžniku pomagati, da se okrepi in čez čas sam rešuje svoje težave z upniki.

Nadaljujte z branjem→