Tudi Paul Krugman (pravilno) ugotavlja, da Grčija nima veliko opcij. Pa tudi kreditodajalci jih nimajo. Pri dolgu v višini 170% BDP je iluzorno pričakovati, da bo Grčija kadarkoli ta dolg poplačala. Gre samo za to, koliko denarja bo kreditodajalcem uspelo izvleči iz Grčije prek sprotnega financiranja obresti, brez da bi prišlo do revolucije v Grčiji. Gre samo za vprašanje, kako velik je odstotek primarnega primanjkljaja v grškem proračunu, ki je še socialno in politično znosen za Grke. Po domače rečeno, koliko % več davkov mora Grčija pobrati od podjetij in ljudstva glede na vrednost storitev, ki jim jo država ponuja. Za 4% višji davki od javnih izdatkov je očitno socialno nevzdržno (in tudi v zgodovinski primerjavi praktično nemogoče), 1% do 2% pa bi bilo mogoče sprejemljivo.

Drugače rečeno, če Grčiji kreditodajalci odpišejo polovico dolga in odplačevanje druge polovice podaljšajo na 50 let, se bodo Grki najbrž navadili, da na leto porabijo za 1-2% manj kot ustvarijo. Toda glavnica dolga bo še vedno ostala.

In bodite prepričani, da kreditodajalci to dobro razumejo, ne glede na retoriko, ki jo uporabljajo. Ko se bodo strasti pomirile, bo prišel trenutek za dogovor. Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

Sij zlata kot kaže pomaga ustvarjati vztrajen in slepeč mit, ki se ga trdovratno oklepajo predvsem libertarci in predstavniki avtrijske ekonomske smeri. Namreč mit o tem, da je bilo na zlatem standardu nekoč bolje. In da bi bilo bolje, če bi ga zopet uvedli. To zablodo sva v različnih postih vsak po svoje z Jožetom že obelodanila, vendar jo je očitno potrebno vztrajno ponavljati preden bo dokončno izginila. Naj ponovim precej očitno dejstvo: v zlatem standardu država s svojo valuto ni na vrhu hierarhije denarja. To mesto zaseda zlato, zato je v svojem slepem oklepanju določenega razmerja med valuto in zlatom zgolj nemočna talka, ko pride do večje gospodarske krize. Nadaljujte z branjem→

Novi grški finančni minister Yanis Varoufakis, sicer profesor ekonomije na univerzi v Atenah (pred tem pa na univerzi Austin, ZDA), je zelo jasen glede vprašanja, zakaj Grčija ne more izstopiti iz evra. Preprosto, devalvacija valute deluje (na povečanje konkurenčnosti) samo, če se zgodi čez noč, Grčija pa sploh nima svoje valute. Če bi se Grčija pripravljala na svojo valuto (kar traja mesece dolgo), bi v pričakovanju bodoče davalvacije vsi imetniki bančnih vlog svoj denar spravili v tujino. Torej, Grčija ostaja neločljivo zvezana z evrom.

.

Sicer pa bodite pozorni na izraz “fiscal waterboarding of Greece“. Mislim, da je to najboljši izraz za opis prisilne politike varčevanja, ki jo je Evropska komisija pod diktatom Nemčije naložila perifernim državam EU v času najhujše gospodarske krize po 2. svetovni vojni.

John Cochrane v razumnem komentarju lepo razloži Bernankejevo izjavo, zakaj QE (lahko) deluje v praksi, ne pa tudi v teoriji. Razlika med ameriškim in evropskim QE je v tem, da je v ZDA Fed s tem signaliziral, da bodo obresti še dolga leta ostale nizke, v EU pa je ECB signalizirala, da bo odkupovala državni dolg (s čimer se zmanjšujejo tveganja). In Cochrane brez dlake na jeziku pove, da je pretvarjanje ECB, da s tem, ko nacionalne CB odkupujejo nacionalni dolg, ECB ne prevzema tveganja, kratkega daha. V primeru, da denimo španska CB bankrotira zaradi odkupov španskega dolga, jo bo morala reševati ECB. Prejšnji četrtek smo torej skozi stranska vrata dejansko dobili evroobveznice v preobleki diplomatske centralnobančne latovščine. Nadaljujte z branjem→

Kriv je moj nekdanji profesor in mentor Ferdinand Trošt. Pri enem izmed predmetov je mene in moje kolege »zastrupil« z zgodovinsko analizo industrializacije Slovenije. Na Trošta pa je vplival njegov predhodnik Vladimir Pertot, ki je tej temi posvetil dve zajetni knjigi, po katerih smo študirali in ju še vedno hranim doma. Pertotove analize so pokazale tesno odvisnost industrijskega razvoja Slovenije od izgradnje »južne železnice«, železniške proge med Dunajem in Trstom dobrih 160 let nazaj. Prosvetljenost vladarjev iz Dunaja nam je ob šolstvu prinesla tudi železnico in z njo železarstvo, premogovnike, tekstilno industrijo, logistiko in ostale dejavnosti. Z železnico in pristaniščem smo dobili vstopnico v svet razvitih držav. *
Nadaljujte z branjem→

Jože P. Damijan in Aleš Groznik

Iz zgodovinskega vidika je najbrž nesporno dvoje dejstev. Prvo dejstvo je, da se Slovenija najbrž nikoli ne bi industrijsko razvila, če nekdanja država Avstro-Ogrska na Dunaju ne bi imela prosvetljenih vladarjev. Vladarjev, ki so poskrbeli ne samo za obvezno osnovno šolstvo, pač pa tudi za izgradnjo »južne železnice«, ki je pred 160 leti povezala prestolnico Dunaj s pristaniščem v Trstu prek Slovenije. Ta prosvetljena avstrijska oblast je, seveda v zasledovanju svojih lastnih interesov, Sloveniji dala železniško infrastrukturo, industrializacijo, razvoj logistike in ostalih spremljajočih dejavnosti. Z železnico nam je Avstrija prinesla razvoj.

Drugo dejstvo pa je, da slovenski politični vrh vse do Staneta Kavčiča (in po njem spet dolgo ne) ni imel nobene prometno-infrastrukturne vizije.In da je tudi danes nima.
Nadaljujte z branjem→

Če v poslovnem svetu velja temeljno pravilo, da ne smeš niti nikoli dolžan mafiji (ne italijanski, ne ruski, ne albanski ali katerikoli), velja pri državah pravilo, da ne smeš biti dolžan tujcem. In še naprej, če v zasebnem in poslovnem svetu velja pravilo, da moraš imeti dolg v valuti, v kateri dobivaš plačo oziroma prihodke, velja pri državah pravilo, da morajo imeti dolg v valuti, nad katero imajo kontrolo. Iz tega vidika je treba gledati tudi spodnjo sliko, ki jasno kaže, zakaj ima Grčija velik problem, Italija pa denimo ne.

Nadaljujte z branjem→

Darko Kutoš

Začasna in občasna dela, pri nas v obliki študentskega dela, zavzemajo 2-3 % celotnega trga dela. V svoji osnovi je bilo takšno delo namenjeno šolajoči mladini. Ob morebitnem prostem času so si tako lahko nekateri (večinoma bolj pridni) študenti in dijaki, namesto brcanja žoge na bližnjem igrišču, z občasnim delom prislužili nekaj denarja. Lepili so plakate za prireditve, pospravljali so stanovanja, poučevali druge dijake in študente, prekopali so bližnji vrt itn. V podjetjih so ob letnih dopustih mladi dobili priložnost za nekoliko daljše delo, tudi za tekočim trakom ali v pisarni in nemalokrat so nekateri mladi tako delovno preživeli celotne svoje počitnice. Zasluženi denar so večinoma porabili za potovanja, večerjo ob sončnem zahodu, kino, priboljške, nekaj pa ostalo tudi za ostale interese in strokovno literaturo. Takrat, daleč nazaj, je bila takšna oblika dela dejansko začasna, občasna. Nikomur od naročnikov »študentskega dela« ni prišlo niti na misel, da bi študenta »inštaliral« za daljše obdobje. Nadaljujte z branjem→

Zgodovina je najboljša učiteljica. In lekcija glede (prevelikih) reparacij za vojno škodo, ki so jih zavezniki naprtili Nemčiji po prvi in drugi svetovni vojni in ki jih Nemčija ni bila sposobna plačati, nam mora biti opomnik. Izstradanje Nemčije v letih 1923-24 in 1945-47 ne samo, da je v nasprotju s temeljnimi načeli humanosti, ampak tudi ni imelo ekonomskega smisla. Kakršnakoli grozodejstva je Nemčija zagrešila v obeh svetovnih vojnah, astronomske denarne kazni zanje realno ni mogla odplačati. Potreben je bil Londonski sporazum (1953), ki je prinesel delni (62.6%) odpis dolga, podaljšanje dobe poplačila ter poplačevanje v obliki deleža prihodkov od izvoza.

Ko danes razmišljamo o tem, kako bi Grčija lahko odplačala svoje dolgove za lastna “grozodejstva” prevelike porabe in življenja na kredit, bo treba razmišljati v isti smeri kot pri Nemčiji in odplačevanje dolgov narediti znosno. Grčija ni nikogar napadla in ni povzročila desetine milijonov mrtvih, le na preveliki nogi je živela. Nadaljujte z branjem→