NLB: WANTED Dead or Alive

Sandra Damijan

Tako nekako je v medijih izzvenela včerajšnja novica o novem pristopu NLB k odkrivanju škodnih ravnanj – s finančnimi nagradami prijaviteljem. Še bolj zanimivo dejstvo je, da se je s takšnim poročanjem medijev in številnih komentarjev odkrila resnica, kaj si pri nas mislimo o sistemu t.i. žvižgačev. Ovaduhi, katerih nihče ne mara, ki so nezaželeni v družbi, in ki so nezaposljivi (»če je prejšnje prijavil, bo lahko tudi nas«).

Toda je tak pristop »lova na glave« s strani NLB res popolni strel v prazno? Gre za strokovni (in ne samo piarovski) flop?

Ni nujno. Dejstvo je, da NLB pristop ni novost. V Združenih državah Amerike korenine takšnega sistema (če zanemarimo čase »Divjega zahoda« in westernov) obstajajo že od poznih 1970. let pri ti. »leniency« programih za zmanjševanje kartelnih dogovorov in iz njih se je kasneje razvil v »whistleblowing« system. Sistem žvižgačev ima že vrsto let pomembno vlogo pri odkrivanju škodljivih ravnanj. Na primer, Sherron Watkins in Cynthia Cooper sta imeli ključno vlogo pri odkrivanju nepravilnosti v primeru Enrona in Worldcoma. Revija Time ju je leta 2002 razglasila za »osebnosti leta« ob priznavanju njunih vlog pri odkrivanju hudih kršitev korporativne integritete. Obe sta kasneje dobili še druga številna priznanja, napisali knjigo o svojih izkušnjah in danes predavata o tem prek svojih podjetij.

Toda žalostna resnica je, da je malo takšnih žvižgačev, ki jim je potem tudi tako uspelo. Večina jih je šikaniranih na delovnem mestu (saj nihče ne mara »ovaduhov«) ali pa so neuspešni pri iskanju novih služb. Pristojni organi še vedno naredijo premalo za žvižgače, na kar je opozorila tudi nedavna študija OECD za protikorupcijsko delovno skupino držav G20.

Največja ovira za učinkovito finančno nagrajevanje prijaviteljev je predvsem “velikost nagrade”, ki je potrebna, da odtehta pomembna tveganja in stroške, s katerimi se soočajo prijavitelji. Študije kažejo, da večina prijaviteljev ne bi ponovno razkrila nepravilnosti. Alford v študiji Whistleblowers: Broken Lives and Organizational Power (2002) pravi, da je povprečen prijavitelj kot on “star 55 let, jedrski inženir, ki sedaj dela za pultom Radio Shacka, ločen, dolžan odvetnikom in živi v najetem enosobnem stanovanju.«

Največja težava je v tem, da imajo prijavitelji zelo resne težave pri pridobivanju novih služb, če morajo zapustiti prejšnjo službo zaradi prijave in posledično šikaniranja na delovnem mestu. Ista študija je pokazala, da se večina prijaviteljev najde na »črni listi« pri iskanju nove zaposlitve v istem poklicu. Dozier in Miceli (Potential Predictors of Whistle-Blowing: A Prosocial Behaviour Perspective, 1985) sta v drugi študiji analizirala, kaj se je zgodilo 41 prijaviteljem, ki so bili bodisi odpuščeni ali sami odšli po prijavitvi nepravilnosti. Dve tretjini izmed njih je imelo težave pri iskanju zaposlitve in večina je morala sprejeti delovna mesta na področjih, ki niso bila povezana z njihovim preteklim delom.

In nenazadnje, občutek izdaje se lahko prelije v grožnje nasilja in smrti. Poznamo primer Jeffreya Wigande (prijavitelja tobačne industrije v 1990. letih), ponazorjenega v filmu »The Insider«, ki ga je v glavni vlogi upodobil Russel Crowe. Na spletni strani wikipedije najdete seznam prijaviteljev in kje so sedaj.

Z ozirom na tako zelo negativne osebne izkušnje prijaviteljev se torej zastavlja ključno vprašanje, zakaj bi se nekdo tega sploh želel lotiti. Zakaj bi kdo tvegal službo, osebni mir, finančno in življenjsko varnost, družino in krog prijateljev ter ugled v družbi, da bi prijavil nepravilnosti v podjetju, kjer je zaposlen? Ali drugače povedano, kako primerno »kompenzirati« te negativne učinke za prijavitelja? Torej, kako visoka mora biti nagrada, da bi ustrezno kompenzirali tveganja prijaviteljev?

Najbrž se strinjate, da mora biti nadomestilo dovolj veliko, da prijavitelju kompenzira stroške konca kariere in stroške družbene stigmatizacije kot ovaduha. Ali je nagrada v višini 50.000 evrov, ki jo »ponujajo« v NLB, dovolj visoka? Če predpostavimo, da je potencialni prijavitelj 40-letni vodja nekega oddelka (slednji imajo možnost dostopa do informacij) in da zasluži 40.000 evrov neto, bi nagrada morala znašati vsaj 1 milijon evrov za nadomestitev morebitne izgube dohodka (ob predpostavki, da bo odkril hujše oškodovanje in delal do 65. leta). K temu je verjetno treba prišteti še izgubo pokojnine, morebitna napredovanja itd. Seveda ta znesek ne vključuje tveganja, da mu morda nagrada ne bo izplačana zaradi premalo dokazov in postopkov pred sodiščem.

Res je, nagrade prijaviteljem omogočajo boljše odkrivanje in preprečevanje nepravilnosti. In politika NLB glede nagrajevanja verjetno želi doseči točno to. Kar je dobro. Bojim pa se, da se s tem prizadevanja »oddelka za skladnost« v NLB ne bi pretvorila v psihozo »Dobri, umazani in zli« in iskanje zlata. Namreč osrednja vloga oddelkov za skladnost v podjetjih je ustvarjanje kulture etičnosti in preprečitve kršitev v zgodnji fazi. Številni primeri v praksi so pokazali, da so negativni učinki takšnih nagrajevanj, da zaposleni ne prijavijo nepravilnosti pravočasno, ker pričakujejo kasnejšo denarno nagrado. Pri tem se poraja vprašanje, zakaj potem vlagamo v programe skladnosti, če lahko odkrijemo nepravilnosti prek finančnih nagrad? Hja, odvisno od tega, koliko sredstev ima določena družba na razpolago. In NLB jih morda nima dovolj.

Še vedno pa se bolj od opisane »Wanted: Dead or alive prakse«, ki jo je ubrala NLB, splača sprememba kulture, kjer bo nekdo od zaposlenih opozoril na nepravilnosti že zaradi moralno nesprejemljivega dejanja in ne zaradi denarne nagrade. Vendar je to dolgoročna investicija v kulturo podjetja, ki se ne zgodi čez noč. In upam, da NLB želi teči na dolge proge skladnosti poslovanja.

One response

  1. Se strinjam. Dobra poteza banke. Bomo pa v verjetno kar nekaj časa prebirali članke in PR spine, ki take poteze banke ne odobravajo. Verjetno gre za strah 🙂

%d bloggers like this: