Nemška injekcija strupa

Heh, tale je dobra. Wolfgang Münchau, urednik in kolumnist Financial Timesa, v svoji redni kolumni v Der Spieglu piše o tem, kako osamljeni in izolirani postajajo nemški politiki s svojimi nerazumno trdimi stališči praktično povsod. Američani nemška uradna stališča vse bolj enačijo z ortodoksnimi stališči ameriške Tea party, ki je oktroirala republikansko stranko. Prejšnji konec tedna na svetovnem finančnem vrhu v Washingtonu pa je eden izmed bankirjev nemški Nein predlogu IMF o dolžniško financiranem investicijskem programu kot globalno koordiniranem načinu za izhod iz krize označil kot akt globalnega gospodarskega terorizma.

Pretežke besede? Mislim, da ne. Problem Nemčije je, prvič, da želi jahati na načelih (spoštovanje pravil pakta o stabilnosti in rasti oziroma evropskega semestra), ki jih je sama kršila, ko je bila v enaki situaciji kot periferne EU države, in to v trenutku, ko to pomeni pogubo (dolžniško deflacijsko spiralo navzdol) za vse države, ki imajo to nesrečo, da delijo skupno valuto z Nemčijo. Hkrati pa s tem zavira tudi globalno gospodarstvo. Drugi problem pa je, da mimo nasprotovanja Nemčije ni mogoče iti, saj institucionalno blokira tako monetarno stimuliranje (bolj aktivno vlogo ECB glede odkupovanja državnih obveznic v okviru QE) kot tudi fiskalno stimuliranje. Brez obojega in brez sočasnih strukturnih reform pa izhod iz depresije ni mogoč.

Glede tega obstaja globalni konsenz. Nasprotuje mu le Nemčija. S tem Nemčija namesto konjunkturne injekcije evrskemu območju in celotnemu svetu daje “strupeno injekcijo”. Poljub smrti.

Kot pravi Münchau, nemško finančno ministrstvo je polno pravnikov, ki se oklepajo legalizma in ne vidijo, da z jeklenim oklepanjem pravil celotno evro območje tiščijo v propad. Nemčija te spirale navzdol ne vidi, kajti v njihovi filozofiji ni možno, da se zgodi nekaj, kar se ne sme zgoditi. To je nekako tako, kot da bi letalska družba pilotu prepovedala pristajanje brez avtopilota, čeprav je ta pokvarjen, zaradi možnosti, da bo pri samostojnem pristajanju naredil napako.

Das Finanzministerium steckt voller Juristen. Die Welt jedoch hat kein Verständnis für unsere legalistische Geisteshaltung. Sie kennt nicht einmal das Word Ordnungspolitik. Sie sieht uns hingegen als Leithammel des zweitgrößten Wirtschaftsraums der Erde und begreift nicht, dass wir uns dauernd mit Verträgen und Fiskalregeln die Hände binden. Jetzt sieht sie eine bedrohliche Abwärtsspirale und verlangt, dass wir handeln. Und Deutschland sieht diese Spirale nicht, weil nicht sein kann, was nicht sein darf.

Wenn Schäuble hingeht und Nein sagt zu der Idee eines fremdfinanzierten Konjunkturprogramms, Nein zur Zweckentfremdung von ESM-Geldern und sogar Nein zu Anleihekäufen der Zentralbank schlechthin, dann blockiert er die ganze Nummer. Und dann kommt anstatt der Konjunkturspritze die Giftspritze: Die Deutschen sparen, obwohl sie haushaltspolitischen Raum hätten, die Italiener machen neuen Schulden, obwohl sie diesen Raum nicht haben. Es ist offensichtlich, dass so etwas nicht gut gehen kann.

Der Euroraum leidet an der toxischen Dynamik einer Schuldendeflation, bei der fallende Preise und geringes Wirtschaftswachstum den Realwert der Schulden nach oben treiben. Aus so einer Teufelsspirale kommt ein großer, lethargischer Wirtschaftsraum wie unserer nicht ohne einen externen Schub heraus. Und da jetzt China und andere Schwellenländer weniger Investitionsgüter aus Europa kaufen, sondern verstärkt die interne Nachfrage ankurbeln, funktioniert unser alter Party-Trick mit den wachsenden Exportüberschüssen auch nicht mehr. Und demnächst kommt der Knick in unserer Demografie.

Die existenzielle Gefahr für den Euroraum besteht nicht in einer Attacke durch die Finanzmärkte, sondern durch die Engstirnigkeit unserer eigenen Wirtschaftspolitik. Eine Deflationsspirale wäre das Ende des Euro. Und wir machen es immer wahrscheinlicher.

Vir: Wolfgang Münchau, Der Spiegel

One response

  1. Mogoče pa se Nemčija le boji, da bo od dogovora na koncu ostalo le QE (kar že deluje), strukturnih reform pa (nikoli) ne bo. Slednje so namreč politično predrage. Gospod profesor se tega zagotovo še spomni iz časa svojega ministrovanja.

%d bloggers like this: