Črt Kostevc

Nekoč je v inuitskih skupnostih veljalo, da so v obdobjih hujšega pomanjkanja hrane člane skupnosti, ki niso mogli več produktivno prispevati k fizični “proizvodnji”, prepustili nemilosti divjine. V presenetljivo veliko družbah je bil še v 20. stoletju poznan koncept senicida oziroma gerontocida, pa tudi invalidicida, od Švedske, Srbije do Tamil Naduja v Indiji, kjer naj bi bila tradicija živa še danes. Praksa, ki sta jo gospodarski napredek in spremenjene civilizacijske norme, na našo srečo izkoreninile v večini sveta, je nekoč predstavljala najenostavnejšo rešitev za obstoj družbe soočene z materialnim pomanjkanjem. Danes ni potrebnega nič tako drastičnega, da bi rešili vprašanja medgeneracijske solidarnosti, zgolj pokojninska reforma. * Nadaljujte z branjem→

Zadnji podatki nakazujejo, da se evrsko gospodarstvo iz zelo šibkega okrevanja nagiba proti novi recesiji. Proti tretji recesiji v zadnjih šestih letih. Pri čemer je evrsko gospodarstvo za 1.4% pod ravnijo predkriznega BDP, ameriško gospodarstvo pa 7.4% nad njim. Sedanja »velika recesija« v evro območju postaja daleč najdaljša recesija v zadnjih sto letih. Daljša od ameriške »velike depresije« v 1930. letih, daljša od japonskega izgubljenega desetletja v 1990. letih in (zaenkrat še) enako dolga kot recesija držav, ki so v 1930. letih vztrajale pri zlatem standardu. Hkrati se inflacija v evrskem območju vztrajno pomika globoko izpod ciljne (»blizu 2%«) proti ničli. Ob visoki zadolženosti zasebnega sektorja in stopnji brezposelnosti nad 10% ta evrska »velika recesija« postaja učbeniški primer smrtonsne dolžniške deflacijske depresije, kot jo je v 1930. letih opisal ameriški ekonomist Irving Fisher. Evropa se približuje največji gospodarski katastrofi v mirnodobni zgodovini. Nadaljujte z branjem→

Olivier Blanchard, je tisti glavni ekonomist IMF (sicer pa profesor ekonomije na Harvardu), ki je pred dvema letoma priznal, da je IMF priporočal napačno politiko glede varčevanja, ker so njegova priporočila temeljila na napačnih ocenah fiskalnih multiplikatorjev. Zato je IMF umaknil sporna priporočila glede hitre fiskalne konsolidacije in razdolževanja. IMF nas je nato še nekajkrat prijetno presenetil, denimo s priznanjem, da javni dolg ne zmanjšuje gospodarske rasti, da neenakost zmanjšuje gospodarsko rast, redistribucija pa ne itd.

V septembrski številki Finance & Development se je Blanchard dotaknil ameriških makroekonomistov in njihovega benignega odnosa do kriz, kar je po njegovem posledica dvojega: (1) napačnih makro modelov, temelječih na racionalnih pričakovanjih in posledičnega napačnega načina razmišljanja o krizah kot kratkoročnih oscilacijah, in (2) 25 let dolgega obdobja relativno mirne gospodarske dinamike v razvitih državah, kar nas je vse uspavalo. Blanchard zato priporoča diverzifikacijo modelov, upoštevanje nelinearnosti, vključitev financ v makro modele. Drugi del Blanchardovega zapisa pa se nanaša na “temne kotičke” tam zunaj, na katere nismo bili pozorni, in na ustrezne makroekonomske politike, da bi zlezli ven iz teh kotičkov v bolj varne vode. Nadaljujte z branjem→