Martin Wolf, glavni ekonomski komentator Financial Timesa, ki je nedavno izdal knjigo “The Shifts and the Shocks“, pravilno ugotavlja, da je monetarno stimuliranje gospodarstva prek pumpanja ogromnih količin denarja v banke ali odkupovanja enormnih količin podjetniških vrednostnih papirjev (prek QE) bistveno bolj nevarno od fiskalnega stimuliranja gospodarstva prek povečanih javnih deficitov. Monetarno stimuliranje namreč spodbuja zadolževanje zasebnega sektorja in napihovanje finančnih in nepremičninskih balonov, kar je natanko tisti glavni razlog, ki je povzročil sedanjo krizo. Krize ni sprožila preveč potratna država (javno trošenje), pač pa divje in nekontrolirano zadolževanje zasebnega sektorja prek bank, ki jih je nato država morala reševati.

Torej povečano javno trošenje za spodbuditev gospodarske rasti je v tej situaciji bolj na mestu kot pa pumpanje denarja v finančni sektor. Država lažje nadzoruje in uravnava svoj dolg kot pa zasebni sektor. Nadaljujte z branjem→

Hsiang in Jina (2014) sta pred dvema mesecema v NBER objavila raziskavo, v kateri sta s pomočjo dolgih časovnih serij ocenila, koliko stanejo naravne (meteorološke) katastrofe v primerjavi z ekonomskimi.  Strošek katastrofe sta ocenila kot odmik rasti BDP na prebivalca po katastrofi od dolgoročnega trenda rasti pred katastrofo. Njune ocene kažejo, da dvig temperature za 1 stopinjo v obdobju 10 let “odnese” 1% rasti BDP na prebivalca, državljanska vojna v povprečju odnese 3% rasti, standarden ciklon (67. percentil po jakosti) odnese 3.6% rasti, močan ciklon (90. percentil) 7.4%, bančna kriza 7.5%, finančna kriza 9%, izjemno hud ciklon (99. percentil) pa odnese 15% rasti. Finančne in bančne krize so torej po svojem razdejanju podobne najhujšim vremenskim katastrofam in bistveno dražje od denimo državljanskih vojn.

Koliko je sedanja že 5 let trajajoča depresija odnesla slovenske rasti? Nadaljujte z branjem→

Paul Krugman se sprašuje, kdo je v zadnjih petih letih zašuštral – ekonomisti ali tisti, ki kreirajo ekonomsko politiko? Mnogi ekonomisti so resnično precej zabluzili z idealiziranjem kapitalizma in popolnosti tržnega gospodarstva, mnogi so naredili raziskave ali napovedi, ki so se pokazale kot napačne (glede negativnega vpliva dolga na rast, glede nujnosti fiskalnega varčevanja, glede izbruha inflacije itd.) in ne kažejo znakov priznavanja napak, kaj šele kesanja. Toda kreatorji ekonomske politike so tisti, ki so naredili izbor ekonomskih idej in napovedi, ki so jim ustrezale, da bi z njimi podkrepili svoje lastne načrte.

Edina, ampak res redina, inštitucija, ki je priznala svoje napake in spremenila priporočila glede ekonomske politike, je IMF pod vodstvom glavnega ekonomista Oliviera Blancharda. Ostali vztrajajo na starem kurzu, čeprav se je izkazal kot katastrofalno napačen. Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Glede obdavčitve plač je uvodoma potrebno poudariti naslednje:

• obdavčitev plač (dela) je v Sloveniji relativno visoka, čeprav v primerjavi z Avstrijo vseeno ne odstopa veliko (razen pri najvišjih plačah), predvsem pa kljub visoki obdavčitvi v času dela s plačanimi davki ne zberemo zadosti sredstev za izplačila, ki jih v obliki različnih transferjev dobimo v času ko nismo ali ne bomo delali (vsa plačila v času otroštva in študija – od vrtcev, prehrane, prevoza, štipendij, zdravstvenega varstva ipd, ter v času upokojitve – poleg pokojnine tudi zdravstveno varstvo in vse dodatke),
• zaradi tega bistvenih sprememb v višini skupne obdavčitve ne more biti (samo npr. 15 evrov manj davščin na plače na posameznika, kar je zanemarljiva razlika, mesečno pomeni 150 milijonov izpada v javnih financah in to ustreza eni odstotni točki DDV),

Nadaljujte z branjem→

Nemški odgovor na »draghinomiko«, kombinacijo treh stebrov (strukturnih reform ter ekspanzivne monetarne in fiskalne politike) kot zdravila za izhod iz krize, je bil pričakovan. Nemški finančni minister Wolfgang Schäuble je najprej Draghijev predlog označil kot »narobe interpretiran«, ko ga je Draghi prejšnji četrtek še enkrat natančno razložil, pa je Schäuble ta torek njegov predlog eksplicitno zavrnil, rekoč, da povečani javni deficiti in poceni denar niso pravi recept. Iz paketa Draghijevih treh reformnih stebrov je potegnil samo strukturne reforme in jim ob bok postavil inovacije in vzdržne javne finance. Ta nemški odgovor, ki se na prvi pogled in v nekih drugih časih sicer sliši povsem razumno in všečno, pa je v kontekstu evropske denarne unije, ki se pogreza v deflacijsko depresijo, absolutno nerazumen in napačen recept.

Nemško trdo stališče pomeni, da nemška vlada ne razume makroekonomije, ali pa je namerno noče razumeti. Nemčija svoja stališča črpa iz napačne interpretacije dveh zgodovinskih epizod v svoji zgodovini ter iz namerno enostranskega razumevanja odgovornosti članic, ki tvorijo denarno unijo, za stabilnost te unije. Nadaljujte z branjem→

Nobelovec Robert Schiller se v Project Syndicate sprašuje natanko to, kar se tudi jaz in nekateri kolegi sprašujemo že nekaj časa: se lahko sedanje že 6 let trajajoče stanje gospodarske depresije, socialne mizerije in brezupa prelevi v eksplozijo socialnih, nacionalnih in vojaških konfliktov, kot se je zgodilo leta 1937?

Tudi takrat so bile prevladujoče teme “sekularna stagnacija” (obet dolge stagnacije), prenizko povpraševanje in previsoko varčevanje ter brezup dolgoročno brezposelnih. Iz tistega virulentnega okolja socialne mizerije in brezupa so izbruhnile socialne frustracije, nacionalizmi in meddržavne napetosti. V takšnem virulentnem gojišču je Škotska lahko danes sprožilec razpada EU. Sedanji rusko-ukrajinski konflikt z evropskimi in ameriškimi sankcijami je lahko sprožilec spopada velikih razsežnosti, 3. vojne. Nadaljujte z branjem→

Dejan Steinbuch o novem filmu Inferno ter peklu, ki ga je za seboj pustil slovenski domačijski, tajkunski vulgoliberalizem:

Inferno režiserja in scenarista Vinka Möderndorferja je morda prvi evropski social horror, ekstremna socialna drama, ob kateri je gledalec na peklenskem toboganu, ki se spušča v brezno brezizhodnosti. Tako brutalnega, pretresljivega filma že dolgo ni nihče posnel, v Sloveniji pa sploh še ne. Takšne skrajne brezizhodnosti si v naši posiljeno egalitaristični družbi, kjer privilegiranci pridigajo o socialni državi in pravičnosti, kljub vsemu ne morem predstavljati. Kar pa ne pomeni, da ni nemogoča.

Deprimiranost socialnega dna se najpogosteje kaže v umiku iz družbe; teh nesrečnikov enostavno ne vidimo, ne srečami, ker so se potegnili v svoj svet in tam doživljajo najhujše možne bolečine. Koliko ljudi v Sloveniji danes živi v strahu, da jim bodo zaradi neplačevanja računov odklopili elektriko, vodo, kurjavo? Ali pa jih v končni konsekvenci deložirali iz stanovanj?

Nadaljujte z branjem→

Kot sem pisal zadnjič, je Janeza Janšo očitno močno prizadelo, da mu je Alenka pred nosom speljala glavno nagrado, ki si jo je obetal z uspešno bančno sanacijo, prodajo nekaj podjetij nemškim kupcem in reformami. Kar je rezultiralo v izbruhu tvitov in pisem iz zapora zdaj že nekdanjim evropskim “zaveznikom”. Toda Merklova in Juncker sta ga mirno spregledala. Kateri Janša? No, uspelo mu je šele v zelo konzervativnem, ok črnem, Frankfurter Allgemeiner Zeitung (FAZ), kjer je novinar od Janševih “kupil”, navajam Delo:

[…] da je bila pod njo Slovenija najslabše vodena »vse od Titovih časov«: če se je konservativnemu premieru Janezu Janši posrečilo državni dolg zmanjšati na 22 odstotkov bruto domačega proizvoda, zdaj šteje 85 odstotkov. Konservativni nemški dnevnik gre še dlje, po posnetku na Youtube sodi, da se je Bratuškova še najbolje počutila v družbi »starih partizanov, nasprotnikov EU in nekdanjih komunistov«.

Nadaljujte z branjem→

• Iz pekla tranzicije – Dejan Steinbuch
• The Economic Advantages of an Independent Scotland – Justin Fox
• Scotland, No country for old money – The Economist
• Scotland’s debate: Stay big or go small? – New York Times
• Maastricht in a Kilt – Paul Krugman
• Germany and the euro – You Kant do that – The Economist
• Can a country be too competitive? – Simon Wren-Lewis
• Saving the euro with 2nd order Ricardian non-equivalence – longandvariable
• Reallocation in the Great Recession: Cleansing or Not? – Foster, Grim & Haltiwanger
• Taxes and Growth – Growth Economics
• Contradictions, Amazon and Attention – Digitopoly
• International reserves before and after the Global Crisis – vox
• Economics, Ecology and Ethics – Magic, maths and money
• Numbers, Fertility, and Life Expectancy for the Human Race – Tim Taylor
• Making Top Colleges Less Aristocratic and More Meritocratic – NYTimes.com
• Financial Fraud and the Business Cycle – EconoSpeak

Tony Yates pravi, da bi Ricardijanska ne-ekvivalenca drugega reda lahko pomagala rešiti evro. Razumete?

Najprej je treba razumeti, kako deluje Ricardijanska ekvivalenca prvega reda (za katero je sicer sam Ricardo rekel, da je brez veze, nato pa jo je 170 let za njim Barro nenadoma oživil), nato, kako deluje Ricardijanska ekvivalenca drugega reda, v tretjem koraku pa to postaviti v kontekst Draghijeve napovedi QE. In Yates pravi, da bi njeno nasprotje, torej Draghijev QE v pogojih Ricardijanske ne-ekvivalence drugega reda, utegnil zmanjšati kratkoročna tveganja zasebnega sektorja, ki le-ta v času finančnega stresa vrednoti višje kot pa tveganja v prihodnosti.

Ste razumeli? Preberite Yatesa spodaj. Če ne, potrebujete pomoč. Če ja, pa si zaslužite pivo. Ali pa “strokovno pomoč”. Nadaljujte z branjem→