Skupina francoskih ekonomistov in intelektualcev pod vodstvom Thomasa Pikettyja je v The Guardianu objavila nov manifest za Evropo, ki je odgovor in nadgradnja podobnega manifesta, ki so ga pripravili nemški kolegi v okviru Glienicke group. Manifest ima tri ključne točke. Prvič, davek od dobička pravnih oseb kot skupen evropski davek, ki bi šel neposredno v skupen evropski proračun in iz katerega bi se financirale velike investicije. To naj bi omogočilo davčno unijo. Drugič, nov “evropski zbor“, sestavljen iz predstavnikov nacionalnih parlamentov, ki bi zastopal samo države z evrom, in sicer glede na število prebivalcev ter odločal po večinskem načelu. To naj bi omogočilo politično unijo. In tretjič, združitev nacionalnih javnih dolgov nad 60% BDP (v skladu s predlogom nemških vladnih ekonomskih svetovalcev). Zniževanje tega presežnega dolga in določanje dovoljenih letnih proračunskih primanjkljajev bi potekalo postopno in v skladu s politično večino v “evropskem zboru”. To naj bi omogočilo fiskalno unijo in zagotovilo demokratično odločanje o fiskalnih zadevah.

Piketty in kolegi manifest sklenejo z:

Debate over Europe’s political institutions has all too often been pushed aside as technical or secondary. But refusing to discuss the organisation of democracy ultimately means accepting the omnipotence of market forces and competition and abandoning all hope that democracy can regain control of 21st century capitalism.

This new political space is crucial. Beyond macro policies or fiscal issues, our social models are a common good that we need to preserve and sustain. But they are also key to a successful inclusion in globalisation. For fiscal systems convergence to the growing concern on social investment, France and Germany initiatives or reinforced cooperation are missing the point. Twenty-eight EU lags on those subject to translate consensus into act and, when it come to money, finally fails. A European chamber would be the place where decisions are made because all implications in terms of rights and duties would be explicit.

Celoten tekst manifesta lahko preberete tukaj.

Hm, ta manifest ima nekaj elementov, ki so nujni za normalno delovanje evropske monetarne unije. Nisem pa prepričan, da je res dobro premišljen in še manj, da bo naletel na politično razumevanje evropskih voditeljev. Problem skupnega evropskega davka (v obliki davka od dobička) je, čeprav minoren, v tem, da ne bo rešil problema davčne optimizacije (ustanavljanje sedežev multinacionalnih podjetij v državah z najugodnejšim davčnim režimom), pač pa bi v ta namen morali poenotiti tako davčne osnove kot davčne stopnje. Na to pa države z ugodnejšimi davčnimi režimi seveda ne bodo pristale.

Bistveno večji je problem oblikovanja “evropskega zbora”, saj bi to po eni strani pomenilo de facto razbitje EU-28 na “pravo EU” in na “preostanek EU”. Po drugi strani pa bi reprezentativnost držav na podlagi velikosti in odločanje na podlagi načela “en državljan – en glas” pomenila odmik od demokratičnega odločanja, kljub temu, da avtorji manifesta prav v tem vidijo premik k večji demokratičnosti odločanja. Tak evropski zbor bi de facto pomenil, da bi Nemčija, Francija in Italija (207 mio od skupaj 317 mio prebivalcev evro območja) lahko praktično večinsko odločale o politikah držav z evrom. Majhne članice bi praktično izgubile vso politično moč, ki jo imajo danes v Evropskem svetu ali Ecofinu, kjer se praktično odloča s konsenzom (teoretično sicer prek kompleksne kvalificirane večine, ki pa se nikoli ne uporablja). Zakaj bi majhne članice na tak efektivni odvzem glasov želele pristati?

Predlog glede združevanja nacionalnih javnih dolgov (nad 60% BDP) je sicer na mestu, vendar pa zahteva korak naprej k uvedbi skupnih evropskih obveznic, ki pa je avtorji manifesta ne predvidevajo.

Z evolucijo te evrske krize sem postal zelo skeptičen, da je evro območje še mogoče rešiti. Dvomim, da je institucionalni ustroj evropske monetarne unije mogoče kakorkoli popraviti “med njenim obratovanjem” in iz nje narediti delujočo monetarno unijo na podlagi vzora ZDA. Preprosto se bo težko dogovoriti za nova pravila, ki bi bila v korist vseh. Nemci bi prosto trgovino, vendar brez transferne unije. Francozi bi transferno unijo, vendar brez fiskalne unije itd.

Bistveno bolj smiselno bi bilo evrsko unijo začasno razbiti in kot začasno rešitev uvesti nacionalne evre s fiksiranimi medsebojnimi menjalnimi tečaji v skladu z ureditvijo pred letom 1999. Nato pa začeti graditi novo evropsko monetarno unijo od začetka – unijo, ki bo hkrati monetarna, fiskalna in transferna. Torej unijo, ki bo imela jasen institucionalni ustroj in jasne mehanizme prilagajanja gospodarskim ciklom. Torej ob skupni valuti in centralni banki tudi skupen proračun, skupne evropske obveznice in skupen mehanizem socialnih transferjev. Ter seveda opredeljen mehanizem za izstop. Tej novi evrski uniji pa se bodo pridružile države, ki bodo vnaprej pristale na takšno institucionalno ureditev. Države, ki bodo res hotele “več Evrope” in pri tem tudi plačati zapitek za koristi, ki jih imajo od “več Evrope”.

To je edini način, da dobimo Združene države Evrope po vzoru ureditve ZDA in edini način, da bo takšna unija zgrajena na pravičnih osnovah in stabilna tudi v slabih časih.