“Superhik rešitve” za godljo z nepremičninskim davkom

Padec nepremičninskega davka na Ustavnem sodišču je nedvomno zagata vlade pri zapiranju proračuna za letos. Resda kaže na precejšnjo šlamparijo pristojnega ministrstva, ki ni preverilo nezavednega kukavičjega jajca, ki je ostalo še iz prve Janševe vlade, torej zakona, ki množičnemu vrednotenju nepremičnin ne daje pravne podlage za uvedbo nepremičninskega davka. Toda zgodba je neskončno manj dramatična, kot se prikazuje v medijih. In bistveno lažje rešljiva. Le socialno bo bolj boleča oziroma “superhikovska”.

Prvič, padec nepremičninskega davka pomeni izpad manj kot 180 mio evrov, kar predstavlja okrog 0.5% BDP, za kolikor bi se povečal tudi proračunski deficit v primeru, če tega izpada ne bi nadomestili. Ni tako dramatično ob tem, da je proračunski deficit zaradi 3-milijardnega paketa reševanja bank poletel v nebo. Zadolžitev v tem znesku ne bo opazna. Drugič, nov zakon, ki bo množičnemu vrednotenju nepremičnin dal pravno podlago za uvedbo nepremičninskega davka, se da zelo hitro napisati in po hitrem postopku spraviti skozi zakonodajno proceduro do poletja. In tretjič, če se ta opcija sfiži oziroma politično ni izvedljiva, obstajajo nadomestne rešitve. Toda vse, razen ene, so v svoji osnovi “superhikovske”, torej socialno boleče.

Superhik je mitični anti-junak, anti-Robin Hood iz legendarnega stripa Alan Ford, katerega slogan je bil “jemljem revnim, da bi dajal bogatim“. Pač v skladu z alanfordovskim sarkastičnim humorjem. No, davek na nepremičnine bi bil nekak robinhoodovski, socialno pravičen pristop k obdavčenju, kadar država pač mora pobrati davke. Zato, ker tisti, ki imajo več premoženja v nepremičninah, tudi sorazmerno več plačajo davka. Temu niti v stroki niti v širši javnosti nihče ne oporeka. Zdaj, ko je ta davek (začasno) padel, se kot glavna opcija ponuja dvig DDV za 2 odstotni točki, kar bi približno nadomestilo fiskalni izpad iz naslova nepremičninskega davka. DDV je iz vidika podjetij nevtralen davek, tudi izvozniki so na koncu oproščeni plačila tega davka. Določen negativen učinek je možen le na zmanjšanje porabe, če se dvig DDV prenese v cene (učinek na inflacijo trenutno ni problematičen, kvečjemu zaželjen).

Torej dvig DDV za 2 odstotni točki za gospodarstvo ni hudo dramatičen. Bistveno večji problem dviga DDV je v njegovih socialnih učinkih, saj prizadene nesorazmerno bolj tiste z njižjimi dohodki. Ti namreč večji delež svojih dohodkov prelijejo v porabo kot pa tisti z visokimi dohodki, zato jim dvig DDV prek dviga ravni cen zniža realne dohodke. To daje dvigu DDV “superhikovsko naravo” – namesto, da bi bolj obdavčila tiste z večjim premoženjem, bo država bolj udarila po žepih tiste z nizkimi dohodki. Ali z drugimi besedami, premožni svoje davčno breme preložijo na manj premožne.

Tudi druge rešitve, ki se pojavljajo v javnosti, imajo – kljub načelni inteligentnosti – dejansko podobno “superhikovske” učinke, zraven pa še druge podobno negativne učinke. Denimo, del medijev je takoj predlagal, da bi namesto dviga davkov država morala več varčevati oziroma zarezati v javne izdatke. Načeloma se seveda strinjam, toda predlagatelji morajo tudi natančno povedati, kje naj država zareže, in drugič, naj povedo, kakšne učinke bo to imelo na gospodarsko rast in posledično na davčne prilive.

Torej, država lahko zelo učinkovito varčuje, če na hitro poreže določene socialne transferje, denimo lahko ustrezno poreže družinske prejemke in starševska nadomestila, lahko poreže transferje za zagotavljanje socialne varnosti, ali transferje vojnim invalidom, ali štipendije, ali pokojnine, ali boleznine, ali pa druge socialne transferje. Ti transferji skupaj (brez pokojnin) znašajo okrog 2 milijardi evrov in njihovo zmanjšanje za 10% najbrž ne bi bilo tako težko. Edina problema te rešitve sta dva. Prvič, gre za “superhikovsko naravo” tega ukrepa, torej vzamete revnim, invalidom, upokojencem ali otrokom, da bi razbremenili bogate. Čudovito, mar ne? In drugič, zmanjšanje teh transferjev v skupni višini 0.5% BDP bi hkrati pomenilo tudi takojšen upad domačega povpraševanja za 0.5% BDP, saj te socialne skupine ves prihodek iz transferjev praktično takoj in v celoti potrošijo. Ali z drugimi besedami, to pomeni takojšen upad BDP. Namesto izstopa iz recesije tako dobimo letos nadaljevanje negativne gospodarske rasti.

Poglejmo še možnost, da se država poskuša izogniti očitno “superhikovskim” ukrepom in namesto varčevanja pri transferjih odpusti ustrezno število javnih uslužbencev. Lepo, mar ne? Se strinjam. No, problem te rešitve je, da je treba pogledati “neto učinke”. Namreč odpuščenim je treba izplačati odpravnine in nato še dve leti plačevati nadomestila za brezposelnost, kar pomeni, da je treba odpustiti javne uslužbence, ki na letni ravni pomenijo bruto strošek za proračun v višini približno 400 mio evrov (ali za desetino javnih uslužbencev), če hočete dobiti neto učinek na proračun v višini 180 mio evrov. Potem pa morate k temu prišteti še zmanjšano trošenje odpuščenih in posledični negativni vpliv na BDP.

Tudi kadar je tovrstno varčevanje prek odpuščanja politično izvedljivo, kar pri nas najbrž ni, ima številne stranske učinke. Zato se tovrstne racionalizacije v javnem sektorju običajno delajo v dobrih časi, ko se negativni učinki na gospodarstvo in BDP nevtralizirajo ali minimizirajo (odpuščeni lažje najdejo službe, njihovo manjše trošenje pa v času rastočega BDP nima tako močnega negativnega učinka kot v času recesije).

No, še najmanj “superhikovski” ukrep bi bil, če bi država še bolj zmanjšala lastno materialno trošenje ter investicijske izdatke. Edini problem te rešitve je, da bi to imelo takojšen učinek na zmanjšanje državnega in investicijskega povpraševanja ter s tem na BDP, hkrati pa bi zaradi multiplikatorskega učinka na ostale dejavnosti imelo še dodatno negativni učinek na BDP. Zmanjšanje javnih izdatkov za javne investicije v višini 180 mio evrov, prinese zmanjšanje BDP v višini okrog 300 mio evrov. Tudi ta ukrep zato države uporabljajo izključno v dobrih časih, v slabih časih rezanje javnih izdatkov še dodatno poglablja recesijo.

Dejansko edina pametna nadomestna rešitev, ki nima “superhikovskih” učinkov in ki nima tako dramatično negativnega učinka na BDP, je zmanjšanje raznoraznih javnih subvencij. Pri tem sem najbrž nekoliko pristranski, ker menim, da so javne subvencije za spodbujanje podjetij ali raznih centrov odličnosti itd. metanje denarja stran. Toda dejstva kažejo, da perspektivna podjetja ne potrebujejo javnih subvencij, pač pa zdravo podjetniško okolje, in da podjetja, ki dobivajo subvencije, kasneje večinoma propadejo oziroma subvencionirani projekti “živijo” samo toliko časa, dokler je odprta finančna pipica subvencij. Ko se finančna pipica zapre, tudi subvencioniranci ugasnejo luči. Kar pomeni, da subvencije nimajo dolgoročnega vpliva na ustvarjanje delovnih mest. Vmes je sicer kakšna svetla izjema, toda izjemno redka.

Torej, če bi bil jaz v vladi, bi najprej poskušal na hitro popraviti osnovno rešitev (nova zakonodaja glede nepremičninskega davka). Če to ne bi bilo izvedljivo, pa bi se izognil “superhikovskim rešitvam” in rešitvam z močno negativnim vplivom na BDP in se namesto tega lotil rezanja subvencij za spodbujanje podjetništva (in “…raziskovanje rud in izgubljanje časa”).

4 responses

  1. Enkrat se bo treba vrele kaše tudi dotaknit, ne samo vrtet okoli. Na koncu stripa nas čaka vitka država in mutacije na trgu. Tole zatiskanje oči v smislu čakanja na lepo jutrišnjo malo sliko nas ne bo nikoli pripeljalo do pojutrišnje lepe velike. Jpd, kakorkoli delim s teboj pogled na subvencije…v čem je BDPwise razlika med izgubo delovnih mest zaradi ukinitve subvencije (ob približku, da se ta prelije v plače) in ukinitvijo viška delovnih mest v javni upravi…vsi zapravljajo plače in vsi bodo dobili nadomestila za brezposelnost? 🙂

  2. Spoštovani.
    Kakšna pa je razlika (za BDP), če se ukine nekaj delavnih mest v javnem sektorju oz., če zaradi ukinjenih državnih subvencij, zmanjka nekaj delovnih mest v subvencioniranih podjetjih realnega sektorja?
    Ena zagotovo! V prvem primeru, bi lahko kratko odnesli tudi profesorji. V drugem pa slednji ostanejo na varni strani radarja 😉

  3. Ta članek me pa pomirja, ker vidim da so intelektualci še med nami (me pa skrbi, ker jih voditelji ne upoštevajo). Me izredno veseli za ugotovitve okrog zvišanja DDV na socialno šibke, še bolj me veseli ugotovitev da se z zarezom v najšibkejše, avtomatsko zmanjša poraba (ko bi to vedel Borut Pahor), ker so ti v največji meri najbolj predvidljivi porabniki. Nimajo izbire za prihranke. Življenje jih prisili da vse porabijo.

    Osebno menim, da je čimprej potrebno zaključiti s SOCIALIZMOM!

    Komentar okrog odpravnin. V liberalnem sistemu se pri vsakem izplačanem prihodku ‘iz naslova plače za nedoločen čas’ odvede 1,5 ali 2% (ali 8% pri pogodbi za določen čas), ki gre v fond za odpravnine, redne ali izredne, na lastno željo ali tujo. ZAKLJUČIMO, DA NI NOBENIH NOVIH STROŠKOV Z ODPRAVNINAMI! Kar lahko v Sloveniji samo sanjamo, in zato smo kjer smo. Osebo tudi ne razumem, kako lahko odpuščeni dobi 5, 10 ali 15 tisoč evrov odpravnine, potem mu pa država časti. Človek bi pričakoval izračun 10000 evrov deljeno 1000 evrov povprečne plače, pomeni da človek deset mesecev ni upravičen do nikakršne državne pomoči. Potem pa je do socialnih transferjev, delavno dobo si bo moral pa sam zaslužiti. Je pa ravno obratno, in potem ni denarja za žepnino brezposelnih brez pravic, pokojninska blagajna je vse požrešnejša. SOCIALIZEM JE POTREBNO KONČATI!

    Še okrog subvencij. Sam bi dodal le to, da podjetniki prijavljajo vse možne projekte, pri katerih se se stroški toliko napihnejo, da se z njimi v vsakem primeru zasluži, ne glede na delež subvencije. SUBVENCIJE ZA DOMAČE PODJETNIKE JE POTREBNO UKINIT!

%d bloggers like this: