Božič je ob vseh lepih trenutkih v toplem družinskem vzdušju za mnoge velikokrat tudi prava drama. Nemalokrat se namreč sprevrže v obupano iskanje primernih daril za najbližje. Problem je v tem, da nihamo med tem, da poskušamo zadeti, kaj bi si obdarovani zares želel in tem, kaj bi mu mi radi podarili. Običajno so obdarovani tako deležni n-tega para rokavic, šalov, nogavic, puloverjev in podobne šare, ki jih nemalokrat sploh ne potrebujejo. Oziroma jih ne potrebujejo tako močno, da bi jih kupili ali plačali tako visoko ceno, kot so jo zanj odšteli darovalci. Koliko so pravzaprav vredna božična darila? In še naprej, je mogoče vrednost darila vedno ovrednotiti v denarju?

Prvo vprašanje si je že leta 1993 v članku “The Deadweight Loss of Christmas” (objavljenem v American Economic Review) zastavil ekonomist Joel Waldfogel. Januarja 1993 je anketiral 86 študentov in jih vprašal, kako so jim bila všeč božična darila, vendar na ekonomski način: koliko bi bi bili pripravljeni plačati za darila, če bi si jih kupili sami? Odgovor ni bil presenečenje: v povprečju bi bili obdarovanci za prejeto darilo pripravljeni plačati skoraj 30% manj, kot je darilo v resnici stalo. Čez dva meseca je skupino 58 študentov vprašal še, koliko gotovine bi jih naredilo indiferentne med stvarnim darilom in darilom v obliki gotovine. V povprečju bi se obdarovanci zadovoljili z gotovino, ki bi bila za 10% nižja od dejanske cene darila.

Waldfogel je na podlagi tega sklenil, da se med 10% in 30% vrednosti daril uniči v procesu obdarovanja. Ali drugače rečeno, z obdarovanjem vržemo stran nekaj milijard dolarjev (ali evrov), ker podarjamo stvari, ki – denarno gledano – obdarovancem pomenijo manj, kot smo zanje plačali.

Ta študija je postala nekak benchmark za ekonomsko presojanje vrednosti daril oziroma za ekonomiko daril. Vsi vodilni finančni časopisi in ostali mediji so povzeli Waldfoglove ugotovitve. Los Angeles Times je v recenziji Waldfoglove knjige iz leta 2009 “Scroogeonomics: Why You Shouldn’t Buy Presents for the Holidays” tako resignirano napisal: “Leave it to an economist to make an impassioned argument for why we shouldn’t give gifts, especially during the holidays”.

No, zadeve niso nujno tako enostavne. Letos decembra so na čikaški poslovni šoli (Chicago Booth School of Business) anketirali vodilne ameriške ekonomiste in med standardnimi vprašanji postavili tudi vprašanje, če se strinjajo s trditvijo, da je “dajanje specifičnih božičnih daril neučinkovito, saj bi obdarovance lažje zadovoljili z darilom v obliki denarja”. Presenetljivo pa se je s to trditvijo strinjalo le 17% vprašanih ekonomistov, 54% se jih eksplicitno ni strinjalo (ostali pa glede tega niso bili gotovi).

V čem je problem? Kot ugotavlja Ezra Klein v Bloombergovi kolumni, za katero je kasneje še dodatno povprašal nekaj ekonomistov, ki so sodelovali v anketi, je problem v tem, da se je Waldfoglova raziskava ustavila pri denarni vrednosti darila. Ni pa šla pogledat ostalih vidikov obdarovanja oziroma vrednosti darila. Waldfogel je zanemaril “sentimentalno vrednost” darila. Res je, da bi bil pripravljen denimo za obesek za ključe, ki si ga dobil kot božično darilo, plačati manj, kot je v resnici stal, toda če si ga dobil od tebi zelo ljube osebe, ima lahko zate bistveno večjo vrednost. Neprecenljivo.

Lahko gremo še korak naprej. Kako ovrednotiti vrednost procesa obdarovanja samega? Kako ovrednotiti vsa vložena čustva, pričakovanja in zadovoljstvo ob tem, ko se potrudimo, da za nekoga izberemo in mu podarimo nekaj, kar mislimo, da mu bo všeč? Kako ovrednotiti občutek zadovoljstva, ki se porodi v nas ob pogledu na zadovoljstvo, ki ga pokaže oseba nad darilom?

Jasno, tovrstnih stvari ni mogoče denarno ovrednotiti. Trapasto je, da se o njih sploh pogovarjamo na tak način.

Veljalo pa bi razmisliti še o nečem drugem. Namreč o tem, da bi vrednost daril, ki si jih vsakoletno podarimo ob praznikih, v dogovoru z obdarovanci zmanjšali in proporcionalni del tega darila namenili tistim, ki so v materialni stiski. Tistim, ki jih resnično potrebujejo. Družinam in otrokom, ki na žalost ne praznujejo ob obloženih mizah. Denimo v okviru programa Botrstvo.