Je delavska participacija rešitev za neenakost v ZDA?

Nisem si mislil, da bom še za svojega življenja slišal tak predlog – o vrnitvi soupravljanja v ameriške korporacije. The Economist povzema predloge treh ekonomistov (Joseph Blasi, Douglas Kruse in Richard Freeman) iz knjige “The Citizen’s Share“:

The book is written by three long-time analysts of, and advocates for, employee share ownership: Joseph Blasi and Douglas Kruse of Rutgers University (Mr Kruse is currently working at the Council of Economic Advisers), and Richard Freeman of Harvard University. Their proposals for countering wealth concentration and the workers’ squeeze stem from this background. Their thesis is simple: since part of the reason for America’s widening wealth gap is labour’s declining share of national income, then countering this inequality means encouraging firms to give workers broader participation in profits, whether through profit-sharing, stock ownership or stock options. The federal government, they argue, ought to be much more radical in encouraging broad employee share ownership, particularly through tax incentives.

The authors show, convincingly, that the logic of citizen capitalism has periodically motivated American politics and business since the Founding Fathers.

Zdaj bi pa rad slišal stampedo kritike Wall Streeta, “čajankarjev”, zmernejših republikancev in njihovih številnih lobističnih think-tankov s Heritage Foundation na čelu o uvajanju socializma. To bo pravo mesarsko klanje.

Tja, nisem prepričan, da bo delavska participacija rešila problem povečane neenakosti v ZDA. To lahko poveča spodbude za delo, poveča pripadnost podjetju in nekoliko poviša dohodke zaposlenih. Ampak ta učinek na zmanjšanje neenakosti dohodkov je relativno majhen.

Ključni problem ameriške neenakosti je nekje drugje. Prvič, v neenakih štartnih pozicijah, ker v sistemu dragega zasebnega šolstva in zdravstva velik delež populacije ne more priti do enako kvalitetnih šolskih in zdravstvenih storitev. Velik del populacije zato kasneje preprosto nima enakih možnosti na trgu dela in zato ostaja veliko kreativnega potenciala neizkoriščenega.

Drugič, v davčnem sistemu, ki je zelo kompleksen, pri tem pa zelo premožnim posameznikom omogoča, da zaradi zakonskih lukenj ali posebnih (zlobiranih) določb plačajo manj dohodnine kot predstavniki srednjega razreda. Po drugi strani pa enake privilegije omogoča tudi velikim podjetjem, ki prek davčne optimizacije celoten dobiček prikazujejo v tujini in ne plačujejo skorajda nobenih davkov doma.

Tretjič, v povsem nereguliranih prejemkih menedžerjev in sistemu njihovega nagrajevanja z opcijami, kar je privedlo tako do povečane kratkoročne usmerjenosti in tveganosti poslovanja korporacij, po drugi strani pa do izjemno velikih razlik v prejemkih med zaposlenimi in menedžerji.

Četrtič, v deunionizaciji zaposlenih oziroma zmanjšani moči sindikatov, kar sicer omogoča učinkovito zniževati ceno delovne sile, toda hkrati prinaša absolutno stagnacijo plač navadnih zaposlenih na eni ter za več kot 200-krat povečanih prejemkih vodilnih, ki so na individualnih pogodbah.

In petič, v globalizaciji, ki je velik delež industrijske proizvodnje preselila v tujino in tehničnem napredku, ki sta v kombinaciji izvotlili srednji razred. Presežni delavci so se zaposlili v storitvenih dejavnostih, kjer pa večina nima stabilne zaposlitve in dela za manjšo plačo kot prej.

Nekatere izmed teh vzrokov, denimo bolj kvalitetno javno šolstvo, lažji dostop do zdravstvenih storitev in sprememba davčnega sistema, bo morda kljub huronskemu nasprotovanju konzervativcev in njihovih lobistov mogoče vsaj malce popraviti. Toda toka globalizacije in tehničnega napredka ni mogoče obrniti nazaj. Za delavske pravice in sindikalno zastopanost pa se bodo zaposleni morali sami izboriti. Nihče jim tega ne more podariti.

%d bloggers like this: