Vrnitev mojstra

Štiri desetletja po tem, ko so njegove ekonomske koncepte kriznega menedžmenta izgnali iz mainstream makroekonomije, se je John M. Keynes spet vrnil. Njegov biograf, Robert Skidelsky, profesor ekonomske zgodovine na univerzi Warwick, je sicer že leta 2009 napisal odlično knjigo “The Return of the Master“. Toda Keynesove ekonomske politike ni rehabilitirala ta knjiga, pač pa dogajanje v gospodarstvu. Izkazalo se je, da nihče nima boljšega odgovora na to, kako menedžirati krizo premajhnega agregatnega povpraševanja.

Resnici na ljubo, sodobna makroekonomija odgovora na krizo agregatnega povpraševanja sploh nima. Je ne more imeti. Ker se kriza povpraševanja v modelih, ki temeljijo na racionalnih pričakovanjih super racionalnih posameznikov in super učinkovitih trgov, po definiciji ne more zgoditi. Ker je modeli ne dopuščajo.

No, problem nastane, ko udari realnost in se kriza povpraševanja dejansko zgodi. Ko se hiper racionalni ekonomski agenti na super učinkovitih trgih tako zaštrikajo, da gospodarstvo kolapsne in ga lahko reši le država – osovražena ekonomska politika in nekonvencionalni ukrepi, kot je reševanje bank. Toda takrat nosilci ekonomske politike, vzgojeni v duhu sodobne makroekonomije, sploh nimajo “navodil za uporabo“, po katerih bi lahko posegli, da bi krizo ublažili in gospodarstvo vrnili nazaj na pot polne zaposlenosti. Pametni takrat posežejo po starih “navodilih za uporabo“, ki so bila napisana in se izkazala kot učinkovita za reševanje podobne krize pred 80 leti.

Jasno, vsi ekonomisti, ki so po letu 1960 razvijali teoretične podlage za sodobno makroekonomijo in zanje dobili Nobelove nagrade, so bili večinoma kabinetni teoretiki, ki so razvijali svoje formalne matematične modele brez stika z realnostjo, medtem ko je bil Keynes v prvi vrsti pragmatik. Ob tem, da je bil zelo dober matematik, statistik in ekonomist, je bil v paralelnih karierah predvsem pragmatik. Nekdo, ki je v 40-letni karieri deloval v gospodarstvu, kot borzni posrednik, upravljalec premoženja, direktor zavarovalnice in guverner centralne banke, pri tem pa sproti testiral teorije, zavračal stare in po potrebi razvijal nove ter jih spet prilagajal. Zanimalo ga je le, katera teorija najbolje deluje v praksi, katera daje najboljše rešitve za konkretne probleme. Ni imel problema spremeniti mnenja, če so dejstva pokazala drugače. Ne glede na to, da je bil odličen matematik in statistik, ga je prav dejansko delovanje trgov razvilo v velikega skeptika glede tega, da je nekaj tako negotovega, kot je gospodarska dejavnost, mogoče ujeti v sisteme matematičnih enačb.

Redkokdo med makroekonomisti je tako dobro poznal dejansko delovanje trgov in inherentno negotovost (nepredvidljivost) na trgih kot sam Keynes. Preden je napisal svoje najbolj znano delo The General Theory of Employment, Interest and Money (1936), je imel za seboj 25-letno kariero profesorja ekonomije na Cambridgeu, kamor je prišel na povabilo mentorja Alfreda Marshalla in kjer se je ukvarjal predvsem s teorijo verjetnosti (knjiga A Treatise on Probability, 1921). Toda vzporedno s tem je imel zelo uspešne kariere na več različnih področjih:

(1) v času prve svetovne vojne je bil (zelo uspešen) upravljalec deviznega premoženja britanskega finančnega ministrstva;

(2) bil je član britanske pogajalske skupine na mirovnih pogajanjih v Versaillesu, kjer je (neuspešno) nasprotoval, da se Nemčiji naložijo tako visoke reparacije (in v knjigi The Economic Consequences of the Peace (1919) napovedal, da bo to privedlo do nove vojne);

(3) v 1920-ih in 1930-ih letih je bil zasebni borzni špekulant in hkrati profesionalni upravljalec premoženja (bil je direktor Independent Investment Trust ter upravljalec premoženja za številne zavarovalnice, za Cambridge University in številne druge univerze); trikrat je na borzah skorajda izgubil vse in nato vse povrnil ter umrl zelo bogat (s finančnim premoženjem v vrednosti 14 mio evrov in zbirko umetnin v vrednosti 2.9 mio evrov);

(4) od leta 1941 je bil direktor angleške centralne banke, eden izmed ključnih kreatorjev brettonwoodskih institucij (Svetovna banka in in IMF) ter pogajalec Britanije z ZDA glede odobritve povojnih kreditov za obnovo.

Največji problem pri Keynesu in njegovih štirih glavnih ekonomskih konceptih ((1)kvantitativna teorija denarja, (2) presežek varčevanja nad investicijami vodi v nezaposelnost resursov, (3) “lepljive” plače in cene onemogočajo, da bi se agregatna ponudba in agregatno povpraševanje lahko izravnali, in (4) v času premajhnega agregatnega povpraševanja mora poseči država z večjim trošenjem in zagnati gospodarski cikel, dokler gospodarstvo ne začne okrevati) je, da jih predvsem njegovi posnemovalci jemljejo kot uniformne, vedno veljavne ekonomske koncepte. Sam Keynes je bil glede uporabe teh in drugih konceptov povsem pragmatičen. Kot velik pristaš stabilnosti je v času prve svetovne vojne absolutno zagovarjal, da Britanija ohrani zlati standard (zaradi siceršnje izgube kredibilnosti), takoj po njej v času deflacije in globoke recesije pa je (v knjigi A Tract on Monetary Reform, (1923)) ostro kritiziral tedanjega finančnega ministra Churchilla, da ohrani navezavo funta na zlato, saj je fiksni tečaj škodil okrevanju britanskega gospodarstva.

Podobno je bilo njegovo stališče glede fiskalne politike. Sam je zelo eksplicitno večkrat nasprotoval uporabi četrtega koncepta (povečanem javnem trošenju) v nekriznih razmerah. Nasprotno, njegovo stališče je bilo, da mora vlada v času konjunkture varčevati, v času recesije pa povečati trošenje, da zažene gospodarstvo. Njegova “Splošna teorija …” so dejansko zgolj specifična “navodila za uporabo” v času krize. Vendar ne katerekoli krize, pač pa krize, katere značilnost je premajhno agregatno povpraševanje. Kadar je problem na strani neučinkovite ponudbe, so Keynesova “navodila za uporabo” povsem neprimerna in škodljiva. Tega se je zavedal tako dobro, kot se je zavedal, da bodo njegove ideje mnogi zlorabili za nekontrolirano širjenje države. Tik pred smrtjo je povedal, da si želi videti v britanskem gospodarstvu več delovanja (Smithove) nevidne roke in manj države. Zato je po drugi svetovni vojni nameraval napisati novo knjigo, “navodila za uporabo za nekrizne razmere“, vendar ga je prehitela smrt (1946).

Keynes ni bil zavezan nobeni ideologiji, pač pa je bil eklektičen pragmatik, ki je rešitve prilagajal konkretni situaciji. Po njegovem univerzalne ekonomske teorije niso mogoče, ker se svet prehitro spreminja:

Keynes was more of an empiricist, at heart, than his critics have claimed. He did not consider himself tied down to any particular economic creed. For instance, he pointed out that the most effective and appropriate economic theory for a particular period changes, because the structure of the world economy mutates and evolves over time far more quickly than, say, the natural world and its systems (The Economist)

Drug problem v povezavi s Keynesom je ideologija, ki so jo obesili na njega. Keynes sam je bil pristaš tržnega gospodarstva (ob zavedanju vgrajenih tržnih napak zaradi negotovosti), liberalec in ljubitelj umetnosti. Najboljši opis zanj bi bil “pragmatični liberalec“, za razliko od “fundamentalnih liberalcev” od von Misesa, Hayeka do Friedmana in Lucasa. Keynes je verjel v tržno gospodarstvo, ki pa potrebuje korekcije s strani države, slednji pa v svoji enostranskosti oziroma ideološkosti enostavno niso priznavali, da trgi niso popolni in so bodisi absolutno zavračali kakršnokoli korektivno vlogo države (von Mises, Hayek) ali priznavali vlogo zgolj monetarne politike (Friedman, Lucas).

Največ škode pa so Keynesu naredili njegovi nasledniki. Po eni strani Joan Robinson, profesorica na Cambridgeu, ki je na keynesianizem obesila levičarsko ideologijo, na drugi pa “novi keynesianci”, ki so Keynesove ideje povezali z neoklasiko, z “mikrofundacijo”, jih zapisali v formalne matematične modele in de facto “preskočili” negotovost kot ključno determinantno gospodarske dejavnosti.

Na Keynesa je zato treba gledati izključno iz pragmatičnega vidika. Njegova “navodila za uporabo” so bila izjemno koristna v razmerah depresije po prvi svetovni vojni, v času Velike depresije, v času japonskih izgubljenih desetletij ter v času sedanje Velike recesije. Moraš pa biti popoln idiot, in tudi Keynes bi te verjetno proglasil za kaj takšnega, če bi keynesianizem zganjal v nekriznih časih. Tako kot moraš biti popoln idiot, če kljub tem, kar kaže realni svet, zagovarjaš “nezmotljivost” in hiper racionalnost posameznikov ter super učinkovitost trgov.

Problem je v ideologiji. Oziroma v nesposobnosti objektivnega razmišljanja. Pragmatizem in fleksibilno prilagajanje razmeram je edini učinkovit način v menedžiranju stvarnosti.

Spodaj pa še nekaj Keynesovih lucidnih citatov, ki kažejo na njegov značaj.

O pragmatičnosti:

When the facts change, I change my mind. What do you do, sir?

But my lord, when we addressed this issue a few years ago, didn’t you argue the other side?” He said, “That’s true, but when I get more evidence I sometimes change my mind. What do you do?

When somebody persuades me I am wrong, I change my mind.

It is better to be roughly right than precisely wrong.

O relevantnem časovnem horizontu:

The long run is a misleading guide to current affairs. In the long run we are all dead.

O kapitalizmu:

The decadent international but individualistic capitalism in the hands of which we found ourselves after the war is not a success. It is not intelligent. It is not beautiful. It is not just. It is not virtuous. And it doesn’t deliver the goods.

When the capital development of a country becomes a by-product of the activities of a casino, the job is likely to be ill-done.

Markets can remain irrational longer than you can remain solvent.

[…] professional investment may be likened to those newspaper competitions in which the competitors have to pick out the six prettiest faces from a hundred photographs, the prize being awarded to the competitor whose choice most nearly corresponds to the average preferences of the competitors as a whole …

Vir: J.M. Keynes, Wikiquote

O vplivu ekonomistov:

The ideas of economists and political philosophers, both when they are right and when they are wrong are more powerful than is commonly understood. Indeed, the world is ruled by little else. Practical men, who believe themselves to be quite exempt from any intellectual influences, are usually slaves of some defunct economist. Madmen in authority, who hear voices in the air, are distilling their frenzy from some academic scribbler of a few years back.

O učinkovitosti naukov ekonomistov:

Economists set themselves too easy, too useless a task if in tempestuous seasons they can only tell us that when the storm is past the ocean is flat again.

Vir: A Tract on Monetary Reform

O kvaliteti ekonomistov:

Economics is a science of thinking in terms of models joined to the art of choosing models which are relevant to the contemporary world. It is compelled to be this, because, unlike the typical natural science, the material to which it is applied is, in too many respects, not homogeneous through time…Good economists are scarce because the gift for using “vigilant observation” to choose good models, although it does not require a highly specialised intellectual technique, appears to be a very rare one.

O matematiki v ekonomiji:

Too large a proportion of recent “mathematical” economics are mere concoctions, as imprecise as the initial assumptions they rest on, which allow the author to lose sight of the complexities and interdependencies of the real world in a maze of pretentious and unhelpful symbols.

O klasičnih ekonomistih:

The classical theorists resemble Euclidean geometers in a non-Euclidean world who, discovering that in experience straight lines apparently parallel often meet, rebuke the lines for not keeping straight—as the only remedy for the unfortunate collisions which are occurring. Yet, in truth, there is no remedy except to thro over the axiom of parallels and to work out a non-Euclidean geometry.

[…] and Ricardo conquered England as completely as the Holy Inquisition conquered Spain. […] The completeness of the Ricardian victory is something of a curiosity and a mystery. It must have been due to a complex of suitabilities in the doctrine to the environment into which it was projected. […] That it could explain much social injustice and apparent cruelty as an inevitable incident in the scheme of progress, and the attempt to change such things as likely on the whole to do more harm than good, commended it to authority. That it afforded a measure of justification to the free activities of the individual capitalist, attracted to it the support of the dominant social force behind authority.

[…] For professional economists, after Malthus, were apparently unmoved by the lack of correspondence between the results of their theory and the facts of observation;— a discrepancy which the ordinary man has not failed to observe, with the result of his growing unwillingness to accord to economists that measure of respect which he gives to other groups of scientists whose theoretical results are confirmed by observation when they are applied to the facts.

Vir: General Theory of Employment, Interest, and Money

O reparacijah za Nemčijo:

I cannot leave this subject as though its just treatment wholly depended either on our own pledges or economic facts. The policy of reducing Germany to servitude for a generation, of degrading the lives of millions of human beings, and of depriving a whole nation of happiness should be abhorrent and detestable, – abhorrent and detestable, even if it were possible, even if it enriched ourselves, even if it did not sow the decay of the whole civilized life of Europe. Some preach it in the name of Justice. In the great events of man’s history, in the unwinding of the complex fates of nations Justice is not so simple. And if it were, nations are not authorized, by religion or by natural morals, to visit on the children of their enemies the misdoings of parents of rulers.

Vir: The Economic Consequences of the Peace

2 responses

%d bloggers like this: