Krugman: Podcenjevali smo nivo zasebnega dolga

Aleš Praprotnik

Paul Krugman je dobra dva tedna nazaj objavil blog, ki govori o tem, kako so ekonomisti, ki so sicer uspeli zaznati nepremičninski balon (kot npr. Janet Yellen, kandidatka za novo predsednico Fed), zgrešili oz. podcenjevali pomen velikega zasebnega dolga, ki ga je spremljal. V svojem blogu z naslovom What Janet Yellen – and everyone else – got wrong piše:

»… financial stress peaked in early 2009, then fell sharply. Unfortunately, the economy didn’t come roaring back. Why? Nadaljujte z branjem

Zakaj je Gašpar Gašpar Mišič po svoje simpatičen?

Že tedne opazujem ta cirkus. Stand-up burlesko, kjer občinstvo s smetmi obmetava kreaturo na odru. Toda na koncu vsega si vseeno ne morem kaj, da mi v tej enotni fronti celotne države proti Gašparju Gašparju Mišiču, ta naš dvojni Gašpar ne bi postal po svoje simpatičen. Si predstavljate: tvoj šef in tvoj delodajalec sta proti, celotna vladna koalicija je proti, lastnik je proti, vsi mediji so se združili v enotno fronto proti tebi, celotna javnost se ti posmehuje, ti pa žrtvuješ svojo vladno službo in se navkljub celemu svetu skozi temne cone temačne koprske čaršije prilobiraš ali bolje skozi stranska vrata s sam-bog-ve-katerimi sredstvi zdrenjaš v vodenje našega največjega okna v svet? To je res fenomen par excellence. To bi lahko uspelo le še Chucku Norrisu. Za kaj takega moraš imeti res DVE jajci, tudi če nisi Gašpar Gašpar. In česa premalo. Nadaljujte z branjem

Kaj če bi Steve Ballmer vodil Apple?

Ta je res dobra. Medtem ko so si tako v medijih kot v poslovnem svetu oddahnili, ko je Steve Ballmer končno povedal, da se umika iz vodenja Microsofta, pa Ben Thompson (nekdanji produktni menedžer za Windows) razmišlja o tem, kaj bi bilo, če bi Ballmer (po nesreči) vodil Apple? Apple bi bil po Thomposonovem mnenju visoko dobičkonosno podjetje in njegovi produkti bi bili standardizirani in vključeni v vsako osnovno šolo. Toda z Ballmerjem Apple sploh ne bi postal Apple. Ne bi bi bil inovativen. Kajti inovativnost in maksimizacija dobička sta si največkrat v nasprotju. Inoviranje pomeni tveganje, hudega tveganja pa menedžerji, ki so nagrajeni z opcijami glede na prikazan dobiček in rast tečajev delnic, ne marajo. Sploh pa, kot pravi Thompson, je bistvo v nemerljivih stvareh in ne v dobičku. Kako izmeriti dizajn ali zadovoljstvo kupca? Trg potrošniških izdelkov sloni na nemerljivih stvareh, česar pa seveda “Ballmerji” ne morejo razumeti. Zato je Microsoft postal irelevanten. Nadaljujte z branjem

Slika dneva: Zgornji 1% pobere četrtino vseh dohodkov

Trije najvišji dohodkovni razredi kot odstotek celotnega dohodka ZDA v obdobju 1913 – 2008

Top income_USVir: Atkinson and Piketty: Top Incomes over the Twentieth Century (2007), povzeto po Lazonick (2010).

Zgornji 1% Američanov danes zasluži skoraj četrtino celotnega dohodka ZDA. To je najvišji delež po letu 1930. V času New Deala in Velike moderacije je ta delež postopoma upadel na vsega 8% sredi 1970-ih let. Konec 1970-ih let pa je spet začel naglo naraščati in s 23% v letu 2008 dosegel raven izpred gospodarske depresije 1929-1933. Nadaljujte z branjem

Fiskalna konsolidacija, ki pozabi na likvidnostno past

Ran Bi, Haonan Qu in James Roaf iz IMF so pravkar objavili novo raziskavo (Assessing the Impact and Phasing of Multi-year Fiscal Adjustment: A General Framework) o timingu fiskalne konsolidacije. Kjučno vprašanje raziskave je, ali naj države fiskalno konsolidacijo (varčevanje oz. “austerity”) izvedejo takoj ali jo nekoliko zamaknejo. Pri tem – s simulacijami na podlagi “splošnega okvirja” – pridejo do sklepov, da v visoko zadolženih državah večletna takojšnja fiskalna konsolidacija ni nujno v nasprotju z visokimi fiskalnimi miltiplikatorji. No, pri tem so zgrešili ključno napako: v svojem “splošnem okvirju” niso upoštevali monetarne politike, ki bi (z njihovimi besedami) “lahko imela pomemben vpliv na BDP”. Hja, kaj naj si potem začnemo z njihovimi izsledki? Nadaljujte z branjem

Ko nas mora biti strah države

Uredništvo Guardiana je zaradi pritiska in groženj vlade s sodišči 20. julija v kletnih prostorih časopisa uničilo vse računalniške trde diske, na katerih je imelo shranjene Snowdnove dokumente. Zgodilo se je to vpričo dveh agentov GCHQ, očitno izvedencev za razbijanje trdih diskov, ki sta novinarjem pomagala z nasveti o tem, katere dele diskov je treba razbiti, pa tudi, kako jih je treba razbiti. Nadaljujte z branjem

Ekonomisti še naprej razdvojeni glede učinovitosti monetarne politike

Medtem ko se pri nas ukvarjamo z dejansko in simbolno usmrajeno mlako, ki bo ob ribah zadušila še vse ostalo, kar diha ali poskuša normalno poslovati, pa se ekonomisti (akademski in praktiki iz centralnih bank) na tradicionalnem simpoziju Federal Reserve Bank of Kansas City v Jackson Holeu ukvarjajo s tem, ali je bila monetarna politika s kvantitativnim sproščanjem uspešna pri spodbujanju rasti in zmanjševanju brezposelnosti ter kakšne konsekvence bo imelo prenehanje s to nekonvencionalno prakso centralnih bank razvitih držav. Zaenkrat ostajajo globoko razdvojeni že glede same učinkovitosti dosedanje politike, glede prihodnosti pa so popolnoma negotovi. Nadaljujte z branjem

Učinkovitost monetarne politike v likvidnostni pasti

Kakšno moč ima centralna banka v času krize? Odvisno od tega, koliko lahko kontrolira finančni sistem prek zahtevanih minimalnih rezerv ter kako nizka je obrestna mera. Kadar so zahtevane rezerve bank nizke in kadar velik del finančnega sektorja sploh nima rezerv (shadow banking), monetarna politika nima vzvoda, prek katerega bi vplivala na obrestne mere in spodbudila gospodarsko rast. Podobno se zgodi, kadar v času krize podjetja, banke in gospodinjstva kopičijo denar pri sebi, bodisi zato ker se razdolžujejo, bodisi zato ker pričakujejo poslabšanje situacije (v obliki deflacije, zmanjšanja agregatnega povpraševanja ali celo vojne). Gospodarstvo zapade v likvidnostno past, za katero so značilne izjemno nizke kratkoročne obrestne mere (blizu ničle) ter velika nihanja v ponudbi denarja. Toda še tako velika dodatna ponudba denarja ne more vplivati na raven obrestnih mer ali cen, ker subjekti držijo denar pri sebi. To je bilo značilno za Japonsko v 1990-ih letih ter za ZDA in EU v času sedanje krize. Nadaljujte z branjem