Sodišča so sramota te države

Nismo potrebovali primera Balkanski bojevnik ali neupravičenega zadrževanja in nato podobno spornega izpusta Hilde Tovšak iz pripora, da bi videli, da je sodni sistem največja sramota te države. Dovolj bi bilo, če bi pogledali že dva preprosta podatka, in sicer da ima Slovenija na prebivalca največ sodnikov med članicami EU in da hkrati po podatkih Svetovne banke Doing Business 2013 v Sloveniji sodni postopki v standardnem gospodarskem sporu trajajo daleč najdlje v EU ter Evropi nasploh. Povprečen gospodarski spor v Sloveniji do izreka pravnomočne sodbe traja 1,290 dni ali 3,5 let. Slovenija je v tem pogledu med 183 državami na 172. mestu. Za nami ni nikogar iz Evrope, le Afganistan in še nekaj držav. Na Hrvaškem, v Bosni in Srbiji so sodni procesi več kot polovico krajši, v Albaniji pa trajajo le eno leto. Sodstvo je sramota te države. Trikrat slabše je kot v Albaniji.*

Temu pritrjuje tudi najnovejši izzid legendarnega procesa v primeru ABM proti Telekomu Slovenije zaradi zlorabe prevladujočega položaja. Od kršitve zakonodaje in izrinitve iz trga je minilo 13 let, sam proces pa je trajal 10 let in pol. Toda to je le začetek zgodbe. Za osvežitev spomina nekaj osnovnih podatkov. Telekom Slovenije je še v začetnih fazah dostopa do interneta kršil zakonodajo s tem, ko v svojo ponudbo dostopa do interneta ni želel vključiti ponudbe alternativnih ponudnikov, ki bi storitve ponujale na Telekomovih vodih. Urad za varstvo konkurence (UVK) je takrat izdal dve odločbi o neupravičeni diskriminaciji s strani Telekoma. V prvi odločbi iz leta 1997 je odločil, da je Telekom zlorabil prevladujoči položaj, ker je samo SIOL-u (in ARNES-u) omogočil uporabo cenejše številke za dostop do interneta, ne pa tudi K2.netu in Quantomu, ki sta to zahtevala. V drugi odločbi iz leta 2000 pa je UVK ugotovil, da je Telekom zlorabil prevladujoči položaj, ker je samo SIOL-u omogočil sodelovanje v ISDN paketih, ni pa želel vključiti zgoščenke s konkurenčno ponudbo ABM.

Ampak to je bil šele začetek kalvarije do pravnomočnosti obeh odločb UVK. Telekom je na vseh možnih instancah izpodbijal veljavnost odločb. Glede druge odločbe se je zgodba končala šele decembra 2009, ko je ustavno sodišče zavrnilo pritožbo Telekoma, s čimer je odločba UVK prestala vse pritožbene stopnje. Glede prve odločbe je zgodba še bolj zapletena, pri čemer pa kaže na vso sramotno (namerno?) neučinkovitost naših sodišč. Navajam zapis iz aprila 2010 v reviji Monitor: »Postopek je trajal kar trinajst let zaradi več napak Okrožnega oziroma Višjega sodišča, ki so bile narejene v postopku. Najprej je sodnik štiri leta “pozabil” Telekomov tožbo v predalu, potem pa je sodišče najprej sodelovalo pri protipravni poravnavi med Telekomom in UVK-jem (UVK ne more “nazaj vzeti” odločbe, potem ko jo je enkrat izdal), potem pa sodišče Telekomu še ni zagotovilo pravnega varstva v skladu z ustavo. V postopku je tako dvakrat moralo posredovati Vrhovno sodišče in popravljati napake nižjih sodišč.« Toda s tem se je šele začela naslednja serija pritožb, ki je proces še podaljšalo. Zadeva je bila pravnomočno končana aprila 2011, odločba UVK pa tako pravnomočna šele po 14 letih. V vmesnem času je ponudnik K2.net šel v stečaj (2007), pretekli pa so tudi zastaralni roki, tako da ni bilo več mogoče vložiti odškodninskih tožb.

Si predstavljate, da zaradi (namerne ali »naključne«) nesposobnosti sodišč odločba regulatorja trga, da je prevladujoči ponudnik zlorabljal svoj monopolni položaj, ne more postati pravnomočna 10 do 15 let? V tem času seveda noben alternativni ponudnik storitev ne more ekonomsko preživeti, zaradi hitrega razvoja tehnologije pa prvotno ponujene storitve postanejo najmanj po enem letu zastarele. Majhni konkurenti, ki zaradi protipravnega ravnanja monopolista niso mogla na trgu ekonomsko izkoriščati svojih prvotno ponujenih storitev, seveda ne morejo zbrati sredstev, da bi lahko vlagale v razvoj tehnološko novih storitev. Sodišča s svojo splošno nesposobnostjo in nesposobnostjo sojenja v razumnem roku dejansko delajo v korist monopolista in učinkovito pobijejo vso konkurenco. Zgodbo je mogoče ilustrirati tudi na naslednji način: medtem ko Telekom »ustreli« in resno rani konkurente, varuh reda (regulator trga) prijavi kriminalno dejanje, pa sodišča aktivno dovoljujejo, da ranjeni konkurenti izkrvavijo.

Toda to je bila šele odločba regulatorja, ki jo nato sodišča resno jemljejo v odškodninskih postopkih šele, ko postane pravnomočna. Sodišča si sama ne upajo presojati »po temelju«, torej po vsebini odškodninske tožbe, ampak čakajo na pravnomočnost odločbe regulatorja. Odškodninske tožbe zato seveda trajajo še nekaj let dlje od pravnomočno ugotovljene kaznive zlorabe monopolnega položaja. Naj to ilustriram s primerom podjetja ABM proti Telekomu. Na podlagi odločbe UVK o zlorabi prevladujočega položaja Telekoma iz leta 2000, je ABM že oktobra 2002 vložil odškodninsko tožbo proti Telekomu. Sledila je »standardna pot« presoje s strani sodišč. Najprej se nekaj let ni zgodilo nič, prva obravnava je bila šele po skoraj treh letih (maja 2005). Nato je je trajalo 5 let od prve obravnave do imenovanja izvedencev in prič, vsaka obravnava je trajala največ pol ure. V vmesnem času je prišlo do serije neverjetnih zapletov, kot sodnice so bile imenovane sodnice, ki niso želele soditi in so se izločile ter dale spis v predal, nato je primer dobila sodnica Tanja Poberžnik, ki je šele prišla na gospodarski oddelek Okrožnega sodišča in je bila povsem neizkušena.

Ta zgodba je na las podobna kot v drugih primerih, ki tečejo proti Telekomu. Naj omenim samo dva. V zadevi Tuš Telekom proti Telekomu (21,5 milijona evrov), ki je bila vložena septembra 2007, je sodnik Jože Ruparčič prvo obravnavo sklical že oktobra 2008 (v 13 mesecih!). Toda očitno je sodnik prehitro sklical prvo obravnavo, saj je bil nato zamenjan s sodnico Lidijo Smolar, ki je takrat šele bila imenovana za sodnico – torej s čisto začetnico. Zanimiv je tudi primer tožbe T-2 proti Telekomu (129,5 milijona evrov) iz leta 2007, kjer je spis najprej dobila sodnica Alenka Klemenčič, čeprav je bila v odhajanju, potem pa je bil spis dodeljen sodnici Mateji Dobovšek. Pri slednji pa gre za sodnico, ki je rabila osem let, da je leta 2009 zavrnila tožbo Detel 5 proti državi (200 mio evrov). Nato je ponovno prišlo do serije “zamenjav sodnikov in vrste preklicev obravnav, januarja letos pa nato do začetka glavne obravnave. Vendar pa je sodnica Katja Kmetič na prvem naroku 21. januarja ugotovila, da tožeča stranka oziroma družba T-2 ni predložila dokazov glede višine tožbenega zahtevka in da je zadeva zrela za razsojo in zaključila glavno obravnavo” (Delo, 12.03.2013).

Se vam ne zdi, da je “naključij” tukaj preveč?

V zadevi ABM proti Telekomu je nato prišlo do nepričakovanega zapleta v nasprotno smer. Po zamenjavi sodnice in imenovanju sodnih izvedencev je okrožno sodišče marca 2012 razsodilo, da je Telekom je zlorabil prevladujoči položaj in mora tekmecu ABM-u plačati 2,3 milijona evrov odškodnine.

No, če ste pomislili, konec dober, vse dobro, ste se zmotili. Telekom se je na razsodbo okrožnega sodišča pritožil, in glejte čudež, tudi uspel. Višje sodišče je je škodo znižalo iz 2,3 milijona evrov na vsega 62 tisoč evrov. Pri tem je višje sodišče pritrdilo sodbi okrožnega sodišča glede samega temelja, torej da je da je šlo za protikonkurenčno ravnanje Telekoma, da je SIOL na račun Telekomove zlorabe protizakonito pridobil 37.000 dodatnih uporabnikov, in da je en uporabnik vreden 178 evrov. Vendar pa je bilo presodilo, da je “pravični” delež ABM na teh uporabnikih samo 0,7%, medtem ko je ABM zahteval 50%, okrožno sodišče pa je na podlagi izvedenskega menja priznalo 28%.

 “Zanimiva” je razlaga razsodbe višjega sodišča. Sodišče pravi, da odločba UVK, ki je odločil, da je bilo zavračanje vključitve zgoščenke ABM v ponudbo Telekoma neutemeljeno, “ne predstavlja podlage za samostojno uveljavljanje zahtevka za vključitev CD-roma v pakete tožene stranke” in da sama zloraba “četudi je v njej tožeča stranka identificirana kot žrtev zlorabe, ne prinaša tožeči stranki nikakršnih specifičnih pravnih učinkov, t.j. učinkov, ki bi se v čemerkoli razlikovali od učinkov, ki jih ima navedena odločba na vse udeležence na upoštevnem trgu”… “Poglavitni učinek ugotovitvene odločbe Urada je, da prizadetim udeležencem na trgu olajšuje uveljavljanje morebitnih odškodninskih zahtevkov.” Nato pa sledi dodaten zaplet. Višje sodišče pravi, da lahko le UVK naloži kršitelje, da odpravi kršitev. Vendar pa UVK tega po takratni zakonodaji ni mogel, saj mu to omogoča šele nov Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1) iz leta 2008, zato po mnenju sodišča “ne obstoji kontrahirna dolžnost tožene stranke (da vključuje v svoje pakete CD-rome kateregakoli drugega ponudnika).”

Če morda niste razumeli: regulator trga je odločil, da je monopolist zlorabil svoj položaj in zahteval, da odpravi kršitev, vendar ni imel zakonske možnosti, da monopolistu konkretno naloži, da mora vključiti ABM-ove zgoščenke v lastno ponudbo, všje sodišče pa zdaj pravi, da zato monopolistu pač ni bilo treba spoštovati odločbe regulatorja in zadevnih ABM-ovih CD-romov vključiti v svojo ponudbo.

Toda iz tega sledi tudi bistvo razsodbe višjega sodišča: “Tožeča stranka je tako upravičena le do povrnitve tiste škode, ki ji je nastala v posledici protikonkurenčnih učinkov ugotovljene škode, ne pa do škode, ki naj bi ji nastala zaradi zavrnitve tožene stranke, da vključi njem (ali AMIS-ov) CD-rom v ISDN pakete.” Sodišče je presodilo, da je ABM upravičen do odškodnine samo za tedanjih 260 obstoječih uporabnikov (v višini 178 evrov na uporabnika), ne pa za “izgubljene uporabnike”, torej uporabnike, ki jih zaradi kršitve konkurenčne zakonodaje ni mogel pridobiti, ker mu je Telekom preprečeval, da bi svojo ponudbo sploh lahko predstavil potencialnim uporabnikom.

Čemu potem vsa ta farsa? Čemu pravna država in pravno varstvo vseh udeležencev na trgu, če monopolistu ni treba spoštovati konkurenčnega prava?! Lahko ga krši po mili volji. Traja 10 do 15 let preden je ta kršitev na naših sodiščih pravnomočno pripoznana. Nato pa višje sodišče odloči, da te prepovedi kršitve monopolistu efektivno ni treba spoštovati. Še več, monopolistu tudi odškodnine ni treba plačati prizadetim konkurentom, ki jih je onemogočil (saj vendar monopolistu konkurenčne zakonodaje efektivno ni bilo treba spoštovati!).

Kdo je tukaj nor?! Se sodišče norčuje iz nas? Se norčuje iz dveh stoletij pravne prakse na področju protikartelne zakonodaje in preprečevanja omejevanja konkurence?

S to razsodbo je sodišče Telekomu Slovenije dalo “licenco za ubijanje”. Telekom lahko po mili volji pobije vso konkurenco. Za svoja dejanja mu ni treba pravno in materialno odgovarjati. Mar ne bi bilo lažje, če naša sodišča odvržejo krinko civiliziranega prava v članici EU in nazaj uvedejo revolucionarno pravo, ki so ga uporabljala 45 let v času socializma?

Slovenska sodišča so sramota. Ne samo sramota za Slovenijo. So sramota za vso civilizirano Evropo. Kot sem predlagal že pred leti, bi bilo treba vsem našim pravnikom, ki so se izšolali na pravni fakulteti v Ljubljani in bili deležni prakse v slovenskem sodnem sistemu, preprosto odvzeti licenco in namesto njih pripeljati avstrijske ali nemške. Ali še bolje, naš sodni sistem bi  bilo treba “outsourcati” v Avstrijo, naj v Avstriji prevzamejo pristojnost nad izvajanjem prava v Sloveniji, kajti naših sodišč ne zanima sojenje v skladu s pravičnostjo niti v skladu s pravnimi standardi v tujini.

Sramota in blamaža. Sram me je, da živim v taki državi.

______

Disclaimer: Avtor tega zapisa nisem in nikoli nisem bil v poslovnem odnosu z navedenimi podjetji v tem zapisu.

______

* Izvorno objavljeno v Finance Weekend.

_________

Updates

Leta 2012 je v analizi A. Kastelic, MPU, ugotovljeno, da Slovenija beleži 49,9 sodnikov na 100.000 prebivalcev. Povprečje za evropske države je 21,6, za države EU pa 15,6 sodnikov na 100.000 prebivalcev. Torej, Slovenija ima 1000 sodnikov. Leta 2003 je Norman Dukoff ugotovil, da imamo 774 sodnikov. Torej v 10 letih se je število sodnikov povečalo za dobrih 200!!! Slovenija je dokaj visoko v evropskem povprečju tudi glede števila ne-sodnega osebja na sodnika. V letu 2010 smo imeli 3,2 ne-sodnega osebja na sodnika, v letu 2012 pa je ta številka narasla na 3,34. V večini evropskih držav beležijo 3-4 podpornega osebja na enega profesionalnega sodnika. Tudi tožilci jamrajo. Zakaj pa? Na portalu poslanca Državnega zbora najdemo zanimive številke (Raziskovalni center Državnega zbora 30. 11. 2009 in The European Commission for the Efficiency of Justice  – CEPEJ 2006), in sicer:
Število tožilcev na 100.000 prebivalcev: Avstrija 2,6, Italija 3,8, Nemčija 6,2, Slovenija 9.
Število prejetih zadev na tožilca: Avstrija 2821, Italija 1317, Nemčija 967, Slovenija 519.
Število obtožnih aktov na tožilca: Avstrija 353, Italija 257, Nemčija 234, Slovenija 71.
Še razširjeni copy starejšega komentarja: Zakaj sploh potrebujemo 44 okrajnih sodišč? Imamo 11 okrožnih sodišč, 4 delovna sodišča, 6 višjih sodišč. Na portalu sodstvo je na seznamu izpisanih cc. 57 različnih sodišč!!! Imamo še 55 sodišč za prekrške…še upravno sodišče, vojaško sodišče, vrhovno sodišče, ustavno sodišče, računsko sodišče… Imamo še 4 višja državna tožilstva, 11 okrožnih državnih tožilstev…Številke tokrat povedo vse.”

Vir: http://forum.finance.si/?m=2163242&single

 

One response

  1. Ne bi rekel sramota, rekel bi problem. Ni edini problem. Problem je tudi 75 % doktoradov, ki se nikoli ne zaposlijo v gospodarstvu, kakor je problem, da se v bolnicah še vedno ljudje zaletavajo drug v drugega in visijo po klopeh kot v kakšnem Kafkinem romanu, kakor je problem, da se vsako leto izšola toliko in toliko profila, ki nikoli ne bo dobil zaposlitve. Problem je, da ni nobenega prehoda med zasebnim in javnim sektorjem, itd.

    Teh problemov se v 20 letih nihče nikoli ne loti. Mogoče še kdo vidi luknjasto cesto in Muro, inštitucije se pa enostavno ne izboljšujejo. Tu pa tam se jih samo s širokim čopičem pobarva za sramoto, kar je prej kotraproduktivno, kot pa ne. Načelni dogovori o izboljšanju stanja v sodstvu so malo vredni. Nek avstrijski inženir je dejal, da ne more iz parne lokomotive vzeti ene tone. Lahko pa vzame 1000 krat po 1 kg. To je edini pravi pristop.

    Kar se tega primera tiče, Amerikanci imajo pregovor hard cases make bad law. Sistem kot vsak sistem mora zagotavljati 99 % zanesljivost. Dober sodni sistem bo dobro in hitro razsodil 99 %, tisti preostali % pa ni zelo pomemben. Zato tudi ne more služiti za oceno. Je pa to logika gospodarstva. Logika javnega sektorja je, da je potrebno najti krivca za tisti 1 %.

%d bloggers like this: