Solarni mrk in trgovinska vojna s Kitajsko

Črt Kostevc

Evropska komisija je 4. junija proti kitajskemu uvozu fotovoltaičnih panelov in celic uvedla tako imenovane antidampinške oziroma izravnalne dajatve. Omenjene dajatve so kulminacija slabo leto dni trajajočega procesa preiskovanja kitajskega izvoza s strani Evropske komisije na pobudo ad hoc oblikovanega panožnega združenja proizvajalcev solarnih panelov (EU Pro Sun). Ti so septembra lani predložili dokaze, da naj bi kitajski proizvajalci solarne panele, celice in rezine na evropskem trgu prodajali pod »normalno« tržno ceno, s čimer je bila članom združenja povzročena neposredna gospodarska škoda. Komisija je zaradi ugotovitev nadzora uvedla začasno 11,8-odstotno uvozno dajatev, ki pa bo s 6. avgustom letos prešla v 47,6-odstotno. Šele ta naj bi namreč odražala zadostno kompenzacijo za škodo, ki jo »prodaja pod ceno« povzroča.

Seveda se s tem zgodba šele dobro začne, saj so Kitajci v nekaj dneh naznanili povračilne ukrepe, primarno usmerjene proti tistim državam v EU, ki so antidampinške ukrepe podprle. Kitajska je namreč sprožila lastno preiskavo politike evropskega subvencioniranja vina in tudi spodbud, ki jih je bila nedavno deležna avtomobilska industrija v Evropi. Ni jim ušlo niti dejstvo, da so pritožbo vložili prav predstavniki panoge, ki je že dalj časa deležna zelo radodarnih subvencij v vsej Uniji. »Milo za drago« bi lahko rekli, če vemo da je tudi EU Pro Sun, poleg zgoraj omenjenega dampinga, vložil ločeno pritožbo v zvezi s kitajskim domnevnim subvencioniranjem v dotični panogi.

O konkretnih številkah kitajskega protinapada za zdaj še ni govora, bodo pa povračilni ukrepi nedvomno razdelili članice Evropske unije. Dajatve na vino bi primarno prizadele Francijo, Italijo, Portugalsko in Španijo, medtem ko bi carine na luksuzne avtomobile prizadele predvsem Nemčijo. Čeprav je politični element v omenjenem sporu pomemben, saj je bila večina članic EU (med njimi Nemčija, Velika Britanija in tudi Slovenija) proti sprejemu antidampinških ukrepov, je veliko bolj ključen ekonomski moment napovedanega zaostrovanja odnosov na eni najpomembnejših trgovinskih osi na svetu. Trgovina EU s Kitajsko je v svetovnem merilu druga najmočnejša, manjša zgolj od obsega trgovine, ki ga ima EU z ZDA. Trgovinski spori, ki lahko hitro eskalirajo v trgovinsko vojno, bi lahko imeli drastične posledice na nivo zunanje trgovine med EU in Kitajsko, še posebno v času, ko preostali evropski izvozni trgi stagnirajo in je domače povpraševanje izjemno skromno. Posledice bo čutila seveda tudi Kitajska, za katero Unija predstavlja največji izvozni trg, od celotnega kitajskega izvoza solarnih panelov pa 80 odstotkov konča prav na evropskem trgu.

EU ima trenutno odprtih 18 trgovinskih preiskav zgolj proti Kitajski. Primarno gre za preiskave potencialnega dampinga in morebitnih subvencij v proizvodnji izvoženega blaga, kar omogoča kitajskim izvoznikom prodajo pod ceno, ki naj bi bila »normalna« na evropskem trgu. Čeprav se sliši enostavno, pa je postopek dokazovanja dampinga in nedovoljenega subvencioniranja zapleten in dopušča veliko manevrskega prostora za protekcionistične tendence držav uvoznic. Ravno to je pripeljalo do tega, da so postopki proti dampingu postali eno najbolj razširjenih in najuspešnejših orodij za omejevanje trgovine v zadnjih nekaj desetletjih. Prednost postopkov antidampinga je namreč v tem, da mora prijavitelj, v primeru EU vsaj četrtina proizvajalcev v prizadeti panogi, nakazati prodajo pod ceno in neposredno škodo zaradi takšne prodaje, pri tem pa seveda ne pozna dejanskih stroškov izvoznika in njegovih profitnih stopenj. O stroškovnih cenah konkurentov lahko zgolj ugiba ali pa jih za potrebe dokaznega postopka »sestavi« iz bolj ali manj primernih približkov, za katere informacije o cenah obstajajo. Povsem mogoče je torej, da gre v posamičnih primerih navideznega dampinga zgolj za delovanje proste konkurence na odprtih trgih, kjer dominirajo najcenejši proizvajalci, in ne za nedovoljene subvencije ali predatorsko obnašanje izvoznikov.

Šolski primer izkoriščanja antidampinških postopkov za zaščito domače industrije oziroma slabo prikriti protekcionizem je postopek, ki ga je sprožilo združenje ameriških gojiteljev somov (Catfish Farmers of America) leta 2001 proti svojim vietnamskim konkurentom. Spor so sprva želeli reševati s tem, da so prepovedali uporabo imena »som« (catfish) za vietnamsko različico, vendar to njene prodaje ni upočasnilo. V poznejšem antidampinškem postopku so očitali, da vietnamska vlada tamkajšnjim ribogojnicam pomaga z nedovoljenimi subvencijami, kar slednjim omogoča konkurenčno prednost na ameriškem trgu. Težavno pridobivanje neposrednih podatkov o stroških gojenja somov v Vietnamu so na ameriškem Oddelku za trgovino (Department of Commerce) zaobšli s tem, da so izračunali stroške, ki bi jih za podobno dejavnost v fiktivnih ribogojnicah potrebovali v Indiji, jih filirali v neobstoječih predelovalnih obratih in dostavili s »fantomskimi« hladilnimi ladjami iz indijskih pristanišč. Proces »gradnje stroškovne cene vietnamskega krapa« je bil uspešen, saj jim je za državo, ki je imela takrat 50-krat (z besedo: petdesetkrat) nižji dohodek na prebivalca od ZDA, uspelo pokazati, da je bilo treba za doseganje prodajnih cen za vietnamske krape na ameriškem trgu te subvencionirati. Ob splošnem gospodarskem in socialnem stanju v Vietnamu s konca 90. let so ocenili, da bi vietnamska vlada denar kljub vsemu namenila za subvencioniranje izvoza somov in ne za druge projekte, ki jih v tako revni državi očitno ni manjkalo. Podobno kot v primeru fotovoltaičnih panelov so bile tudi za primer izvoza gojenih somov zagrožene tako imenovane izravnalne dajatve, takrat celo 190-odstotne.

Ob omejenih informacijah o obstoju kitajskega dampinga na trgu solarnih panelov v Evropi težko sodim, lahko zgolj opozorim na dolgo in neslavno zgodovino uporabe antidampinških postopkov za zaščito nekonkurenčnih proizvajalcev. Študije (na primer Konings, Vandenbussche, 2013) celo kažejo, da uporaba postopkov antidampinga pomaga pri dvigu profitabilnosti zaščitenih panog. Ne glede na končni razplet pogajanj med EU in Kitajsko o njunih odprtih trgovinskih vprašanjih je na dlani dejstvo, da bomo posledice nosili pretežno potrošniki. Z višjimi cenami uvoženega blaga bomo pomagali financirati peščico podjetij, ki so jih evropske države pred tem tudi subvencionirale, izgube potrošnikov pa bodo, kot vedno, presegle koristi proizvajalcev.

_______

Izvorno objavljeno v Dnevniku

One response

%d bloggers like this: