Zadnji dnevi umetnega raja?

Do konca naslednjega tedna bo bolj jasno po kateri trajektoriji se bo gibala usoda Slovenije v naslednjih nekaj letih. Evropska komisija (EK) se bo opredelila do slovenskega paketa ukrepov v programu stabilnosti. In če ne bo zadovoljna, se lahko odloči, da za Slovenijo uvede »postopek za zmanjšanje presežnih neravnovesij«. Ker je v podobni situaciji tudi Španija, se zna zgoditi, da iz političnih razlogov do uvedbe tovrstnega ukrepa zoper obe državi ne bo prišlo. Kar pa ne pomeni, da bo Komisija križem rok gledala na poslabševanje situacije v Sloveniji. Pač pa bo v Slovenijo poslala »tehnično pomoč«. *

Resnici na ljubo neke vrste »pred-trojka« za Slovenijo že deluje. Prva konkretna oblika pred-trojke se je izkristalizirala v drugi polovici lanskega leta, ko so ECB, EK in IMF družno »komentirale« predloga zakona o slabi banki in dale zelo konkretna navodila, kako ga operacionalizirati. Druga oblika pred-trojke deluje v zadnjem mesecu in pol, pred in po objavi poročila EK o makroekonomskih neravnotežjih v Sloveniji. Predstavniki Komisije so opravili obiske in imeli številne pogovore z novo vladno ekipo, predvsem na ministrstvu za finance in ministrstvu za gospodarstvo. Pri tem je bilo naši novi vladni ekipi zelo jasno in brez diplomatskega žargona rečeno, da njihov jurišniški način reševanja gospodarske situacije, kot so ga napovedovali pred prihodom na oblast, nima in ne bo dobil podpore v Bruslju.

V čem je jedro konflikta? Najprej nekaj podatkov za ozadje. Slovenija se v petem letu gospodarske agonije sooča s tremi ključnimi problemi: (1) slabe terjatve v bankah, ki hromijo kreditno rast, (2) prezadolženost podjetij in (3) nezmožnost stimuliranja gospodarske rasti. Prva dva problema sta povezana, tretji pa je posledica prepoznega začetka reševanja prvega.

Ključen problem je seveda sanacija slabih bančnih kreditov. Ker sta vlada in Banka Slovenije tako dolgo zanikala nujo sanacije bank, na drugi strani se je poslabšal dostop bank do tujih virov, BS pa je leta 2009 zaostrila zahteve glede slabitev slabih terjatev, so banke zaostrile kreditne pogoje in drastično zmanjšale obseg kreditiranja. Hkrati so banke nehale ali zgolj kratkoročno podaljševale kredite podjetij ali celo zahtevale zmanjšanje njihove kreditne izpostavljenosti, čemur pa podjetja zaradi velike zadolženosti in zelo nizkega lastnega kapitala niso mogla zadostiti. Kreditni krč iz bank se je tako transformiral v kapitalski krč podjetij. Podjetja, ki so v obdobju hitre gospodarske rasti v letih 2004-2008 povečale svojo zadolženost do bank za 12 mlr. evrov, so se v zadnjih štirih letih prisilno razdolžila za skoraj 3 mlr. evrov. Podobno so banke, ki so v letih 2004-2008 pri tujih bankah dodatno najele za 12 mlr. evrov kreditov, v zadnjih štirih letih te kredite pospešeno vračale in se razdolžile za 8 mlr. evrov do tujih bank.

Proces razdolževanja in poglabljanja kapitalskega krča v bankah in podjetjih je bil v štirih letih gospodarske krize enormen, vendar ni rešil problema. Rešitev problema ni v tem, da naše banke svojo izpostavljenost do tujih bank zmanjšajo denimo na raven iz leta 2003, preden se je začel ta nori kreditni ples (iz 8.1 mlr. evrov konec leta 2012 nazaj na 2.9 mlr. evrov iz leta 2003). Prav tako ni rešitev problema, da podjetja prisilimo, da vse svoje dolgove poplačajo (to pomeni, da bi se za vrnitev na stanje iz leta 2003 morala razdolžiti še za 10.5 mlr. evrov). Tako gospodarstvo ne deluje in ne more delovati. Rešitev je v tem, da lahko podjetja iz tekočega poslovanja sprotno refinancirajo svoje obveznosti in da se banke lahko normalno refinancirajo na trgu. S prisiljevanjem v hitro razdolževanje ali z omejevanjem refinanciranja banke samo pospešeno uničujejo podjetja, s tem pa seveda poslabšujejo kvaliteto svojih terjatev in povečujejo kapitalske potrebe.

Tipičen je primer Pivovarne Laško, kjer banke vsakih šest mesecev priredijo dramo z negotovostjo ali bodo ali ne bodo refinancirale njihovih kratkoročnih obveznosti, nato pa Laškemu v zadnji minuti dolgove vseeno refinancirajo, ampak samo za naslednjega pol leta. Kar je neumnost. Da ne bo kakšnih očitkov o pristranskosti, saj so moja stališča glede Pivovarne Laško že dolgo znana, toda če Laško s pozitivnim tekočim poslovanjem lahko poplačuje svoje obveznosti, mu jih je smiselno reprogramirati na daljše obdobje. V nasprotnem primeru bodo banke uničile podjetje, ki je sposobno odplačevati svoje obveznosti, hkrati pa same utrpele izgube zaradi zgolj delnega poplačila iz stečajne mase. In takšnih podjetij v Sloveniji je precej. Nobeno podjetje ne more normalno poslovati, če banka od njega zahteva, da takoj poplača kredite in če banka njegovega poslovanja ne spremlja s sprotnim kratkoročnim financiranjem.

Sanacijo slabih terjatev bank je torej treba izvesti vzporedno s prestrukturiranjem kreditnih obveznosti podjetij ter velikokrat s prestrukturiranjem podjetij nasploh. Tukaj pa se zadeva zaplete in pride do temeljnega konceptualnega spora med slovenskim in evropskim načinom reševanja. Slovenski način reševanja situacije, kot si ga je zamislila sedanja vlada, ko je nastopila mandat, je bil nekako takšen. Na slabo banko (Družbo za upravljanje terjatev bank, DUTB) bi takoj prenesli samo terjatve podjetij, ki so v insolvenčnih postopkih. Tukaj bi prišlo do konverzije terjatev bank v lastniške deleže podjetij, ti lastniški deleži bi se prenesli na DUTB, ta pa bi jih konsolidirala in postopoma odprodala. Toda pri tem gre le za manjši del slabih terjatev bank. Glede večinskega dela slabih terjatev pa bi vlada ubrala drugačen pristop. Banke ne bi konvertirale svojih terjatev do podjetij v lastniške deleže in teh nato prenesle na DUTB, pač pa bi država (najbrž prek DUTB) dala poroštva bankam za kredite podjetij, banke pa bi na tej osnovi podjetjem reprogramirale dolgove v dolgoročne. Ta način sovpada z razvpitim predlogom BS glede reševanja 30 prezadolženih velikih slovenskih podjetij.

Ta slovenski način reševanja dvojnega bančno-podjetniškega problema se zdi na prvi pogled logičen. Njegov problem pa je v tem, ker odstopa od standardnega načina sanacije bank prek slabe banke in ker je v nasprotju z evropsko zakonodajo glede državne pomoči. Njegov problem je tudi v tem, da ne odpravlja strukturnih vzrokov za nastanek sedanje bančne luknje in prezadolženosti podjetij. Bistvo koncepta sanacije prek slabe banke je, da država (prek DUTB) postane lastnica bank, ki jih sanira, in da hkrati postane tudi lastnica podjetij v obsegu prenesenih lastniških deležev na DUTB. Ali z drugimi besedami, prek slabe banke pride do razlastitve prejšnjih lastnikov.

Slovenski način pa bi podržavil le štiri banke (ki so tako ali tako že v državni lasti), medtem ko lastnikov podjetij ne bi razlastninil, pač pa bi jim de facto odobril državno pomoč. Ali če povem še na bolj plastičen način: slovenski način sanacije bi Bojanu Petanu, ki lastniško obvladuje prezadolženo skupino DZS, reprogramiral dolgove, evropski način pa bi mu zaplenil lastniške deleže v Termah Čatež, Marini Portorož, Dnevniku in Delu Prodaji ter jih prenesel na DUTB. Enako velja še za nekaj deset drugih podjetij.

Seveda pa bi v skladu z evropskim načinom sanacije te konsolidirane lastniške deleže tako v bankah kot v podjetjih po case-by-case prestrukturiranju podjetij in reprogramiranju njihovih dolgov odprodali in bi dobili povsem nove lastnike, davkoplačevalci pa bi dobili povrnjen denar.

To je trenutno seveda glavno jedro konflikta med Brusljem in Ljubljano. Konsolidacija javnih financ ni problematična, saj bo po obeh načinih prišlo do povečanja javnega dolga v višini najmanj 15% BDP (najmanj 5 mlr. evrov). Problem je v načinu sanacije. Vse mednarodne organizacije brez izjeme (ECB, OECD, IMF) in Evropska komisija vidijo glavni problem v prepletenosti države in podjetij ter neučinkovitem upravljanju podjetij, kar je Slovenijo pripeljalo v sedanjo situacijo, zato želi Komisija ta gordijski vozel presekati. Privatizacija podjetij po končani sanaciji bank se zdi predstavnikom Komisije boljša in bolj zdrava dolgoročna rešitev za slovenske probleme. Je pa res, da s tem z enim zamahom zapleni premoženje novi kapitalski eliti, ki si ga je tako mukoma (in tvegano) pridobila z nerazumnim zadolževanjem pred krizo. Zato je toliko omahovanja in obstrukcij na slovenski strani.

Mislim, da ni veliko dilem glede tega, kateri način bo na koncu prevladal. Slovenska država se je s podobno nerazumnim zadolževanjem kot podjetja, vendar po krizi in za tekočo porabo, povsem zaplezala in bo morala pristati na vse pogoje, kot nam jih bodo postavili v Bruslju. Sploh ne gre več za vprašanje, ali bo Slovenija želela zaprositi za finančno pomoč EU, pač pa nas v to v Bruslju lahko kadarkoli prisilijo. S tem, ko za Slovenijo odredijo »postopek za zmanjšanje presežnih neravnovesij«, jo v istem trenutku zaradi povečanja tveganja in eksplozije cene zadolževanja umaknejo iz mednarodnih finančnih trgov ter de facto prisilijo, da mora zaprositi za finančno pomoč. Razlika med Slovenijo in Italijo (ki je v postopku za zmanjšanje presežnih neravnovesij) je namreč v tem, da za italijanskim zadolževanjem na finančnih trgih eksplicitno stoji ECB z obljubo, da bo odkupovala njene državne obveznice z vsemi sredstvi. Slovenija pa bo tega jamstva ECB deležna šele, ko bo zaprosila za pomoč. To tudi v marsičem razloži divergentnost spreadov na italijanske in slovenske obveznce od lanskega septembra naprej.

Glasba, na katero bomo plesali naslednja leta, se bo nedvomno drastično spremenila. Tako za nove kapitaliste kot za tiste, ki so odvisni od plač ali transferjev iz državnega proračuna. Umetnemu in od tujine izoliranemu raju, ki smo si ga po osamosvojitvi ustvarili, ter ga na podlagi zadolževanja v tujini pred krizo usodno navrtali, so šteti dnevi.

______

* Izvorno objavljeno v Finance Weekend

6 responses

  1. Marsikaj drži , marsikaj pa tudi ne. Garancijska shema kot je bila narejena 2009 ni bila v nasprotju s pravili državne pomoči. Že zdavnaj bi jo lahko obnovili za B in C komitente in tako v veliki meri pomagali olajšati kreditni krč na najcenejši možen način, tako kot smo to deloma storili 2009. Da tega Šušteršič ni hotel narediti je jasno, ker njegova prva prioriteta ni bila sanacija gospodarstva, ampak povsem ideološki cilj razprodaje za vsako ceno. Zakaj pa tega ne naredi Čufer, kljub temu, da mehanizem , vsa infrastruktura obstaja, da ni problema z državno pomočjo,mi ni jasno. Tudi ni res, da je slaba banka prevladujoč evropski način. Samo ponekod in še to ne nujno z dobrimi rezultati. Irska je najboljši primer disastra slabe banke, ki ni bil narejen zaradi irskih interesov ampak je kot rezultat zakulisnih mednarodnih pritiskov služil zaščiti tujih investitorjev v irske banke, ki so se na plečih irskih davkoplačevalcev brez prevelike škode izvlekli iz krize. Islandci so spregledali finto mi pa sami rinemo vanjo. Imaš popolnoma prav glede Laškega. Če bi jim takrat tj,2009 podaljšali kredite na 7 let kolikor je Laško zaprosilo,bi kredite brez škode servisiralo in ne bi bilo nobene potrebe po brezglavi prodaji Mercator-ja. Posledično ne bi bilo odpisov, ki so načeli bančni kapital. To kar banke počnejo z Laškim je na meji razumnega poslovanja in nima nikakršne veze s problemom nacionalnega interesa. Je lep pokazatelj samodestruktivnega delovanja naših bank, ki ga je z dolgoletno politiko še stopnjevala Banka Slovenije, vlada pa ga ni bilo sposobna omiliti ali ustaviti. Tuje banke npr. nemške ali pa avstrijske (se razume pri njih doma), ki sem jih imel priliko spremljati na lastnem primeru, so delovale neprimerno bolj trezno in v korist dolgoročne ohranitve komitentov od katerih živijo. Ni vse krivda vlade ali rezultat politike. Tudi zgodba političnega ozadja slabe banke, ki jo omenjaš je čista špekulacija, in drži le v manjši meri. Resnica je neprimerno bolj kompleksna. V resnici je šlo pri Šušteršičevi slabi banki in podpori Janševe vlade za prikrit način kako preko velikih diskontov, ki jih omogoča slaba banka, priti do deležev slovenskih podjetij. To je bil glavni namen slabe banke, ne pa sanacija bank. Slaba banka, v omejenem obsegu, za del perspektivnih podjetij, je povsem realna opcija. ne pa za podjetja v stečajih in še manj za nepremičnine. Tako bomo samo napihnili bilanco slabe banke, spet ustvarili megalomanski aparat, ki bo nujno manj učinkovit kot so banke same in ki se bo v interesu samoohranitve še leta pasel na slabih terjatvah. Drug je interes bank. Naložili jih bomo z državnimi obveznicami in jim na državne stroške dodobra skidali bilance, brez, da bi se jim bilo potrebno kaj prida potruditi (zato pa ne ustanavljajo internih slabih bank saj jim bo probleme skidala država) potem pa za drobiž prodali. Spomnimo se primera Gorenjske banke, ki smo jo (prekomerno) reševali z železarskimi obveznicami.

    Zgodba je na levici bistveno bolj prozaična kot tista, ki jo navajaš. V največji meri je šlo za to, da so napačno ocenili in podcenili krizo, zamudili pravi čas za ukrepanje (vsaj kar se tiče dokapitalizacije bank) in s tem skupaj s prociklično politiko Banke Slovenije pospešili in poglobili krizo. Ampak vsaj zadržati nivo BDP jim je uspelo. Šušteršič pa je v 2012 sesul BDP in bi ga še bolj , če bi ostal na oblasti. Padec BDP, še posebej ker je dobil zalet, je verjetno največji problem Slovenije v tem trenutku in eden glavnih razlogov za problematičnost Slovenije na mednarodnih kapitalskih trgih.

  2. “Ampak vsaj zadržati nivo BDP jim je uspelo.”

    Marko, meni je BOP (bruto osebni proizvod) tudi padel, vendar lahko to takoj popraviva, če mi posodiš takole par jurčkov na mesec. Bi se ti dalo to početi khm, kaj pa vem, tam kakšnih 30-40 let?

    Kako dolgo namreč misliš, da bi lahko Slovenija prozaično in neideološko nesesuvala BDP z inovativnim makroekonomskim inštrumentom “dajmo zapufati bodoče generacije za 2 mlrd letno”?

  3. Bistvena ni absolutna rast zadolženosti ampak delež dolga v BDP. Nekoč se je v Sloveniji gledalo na to odvisnost. Če je potrebno preprečit padec v negativno spiralo, kamor se pospešeno gibamo v tem trenutku je tudi relativno povečevanje zadolženosti smiselno. Slovenija je v nekoliko drugačnem položaju kot mediteranske države, saj ima dovolj velik presežek v tekoči bilanci in še vedno nizek delež dolga, Poleg tega je večina dolga navnoter in ne do tujih upnikov. Škoda, ki smo jo z ne dovolj premišljenim varčevanje povzročili, predvsem z uničevanjem produktivne baze družbe, in načrtnim uničevanjem ugleda države preko Šušteršičevih in Janševih izjav, po mojem bistveno presega čisto finančne učinke večjega dolga. Pa ne mislim, da varčevanje v tekoči porabi ni potrebno, sesuli smo tudi investicije in s tem bodočo rast BDP.

  4. Igor, Maggie je odgovorna za marsikaj. Pojavila se je kot nujen korektiv ekscesov levih vlad, v nadaljevanju pa je s svojo politiko sesula Veliko Britanijo kot industrijsko državo in posledično kot svetovno velesilo. VB je bila pojem tako znanosti kot vrhunske tehnologije. Z usmeritvijo v finančne storitve je preko močnega funta sesula industrijo, veselica pa se je lahko nadaljevala zaradi severnomorske nafte. Zaloge ogljikovodikov, ki rapidno kopnijo, prezadolžena država, eno najbolj zadolženih prebivalstev (dolg čez 180% letnih prihodkov), osiromašena industrijska baza, strahovito prizadet bančni sektor (vprašanje če ne bolj kot pri nas, samo da se tega ne napihuje, ker se ne obnašajo tako samodestruktivno kot Slovenci) so bolj slaba podlaga tudi za prenapihnjen finančni sektor. Moral bi videli kako je zgledal City, ko je prišla finančna kriza? Bi Ti lahko kaj povedal iz lastne izkušnje, ko sem imel še angleške lastnike firme (private venture funds), v kateri sem delal. To je realnost VB in dediščina Maggie.

  5. G. Golob, dejstvo je, da se da z dobrim znanjem ekonomije in ekonomske zgodovine zelo enostavno manipulirati z ostalimi ekonomsko nepodučenimi državljani, enostavno ispustiš določena dejstva, uporabiš določeno obdobje ekon. zgodovine ali določeno geografsko področje / državo ter pri tem pozabiš omeniti ostala ključna dejstva za razumevanje ne/delovanja določene prakse in narod bo ploskal in pametoval po lokalnih kafičih.

    Sistem slabe banke, katerega zagovarjate g.Golob in katerega zagovarja ta vlada v naši Sloveniji deluje že nekaj, let sicer ne v takšnem razmahu kot se napoveduje sedaj, ampak posledice, namen in cilj takšnih praks reševanja “slovenskega gospodarstva” (če tako imenujete majhne in velike tajkune) je zelo jasno viden. Zelo poenostavljeno, z njim bomo v največji meri odložili problem ter bankam na podlagi državnih garancij in posledično manjšega tveganja mogoče (nisem siguren) malce razrahljali in sprostili rezervacije in s tem sprostili določen del sredstev, v bistvu pa bo takšen sistem slabe banke reševal slabe in prezadolžene lastnike, katerim bo omogočil še nekaj let preživetja in preko izčrpavanja omogočil dodatna sredstva na “offshore” račune. Prepričan sem da niti 5% teh podjetji ne bo dolgoročno preživelo in račun za dotičen reprogram kreditov bo zaradi garancij spet izstavljen davkoplačevalcem. Prosim poveje mi kaj s tem rešimo, v čem se takšna praksa razlikuje od drugega maha privatizacije?

    Dejstvo je, kot je tudi v tekstu navedeno, da je s socializmom in prirojenimi pravicam, kot smo jih poznali zadnjih cca. 30 let (Računajte na nas! generacija) konec. Razmišljanje, da bo država za vse naše težave poskrbela je samo še zgodovina, osebno ne poznam izobrazene osebe (recimo pod 30) ki bi razmišljala na takšen način, v zahodnem svetu prevladuje misel nove generacije, da morajo oni sami poskrbeti zase in za svojo državo in ne obratno.

    Kar nekaj praks gospe Maggie bi prišlo še kako prav v Sloveniji, kar hočem povedati je, da je pametno varčevanje nujno, pradvsem z zmanjševanjem števila javnih uslužbencev (plače so na primernem nivoju, število pa nikakor) v odgovor tistim, ki zagovarjajo dejstvo, da bo z odpuščanjem, nižanjem pokojnin, socijalnih traserjev prišlo do upada gospodarstva in BDP ter da je to hujše od rasti zadolževanja, ponujam enostavno rešitev (katero mi sami sugerirate) in sicer da vseh preko 100.000 brezposelnih zaposlimo v javnem sektorju in jim damo 1.500€ netto, dvignemo socialno pomoč brezposelnim iz 300 na 1000€ in dvignemo pokojine…. BDP po ziher zrastel.

%d bloggers like this: