Bine Kordež

Dogajanja z družbo Diners Club d.o.o. je pravzaprav ena tipičnih zgodb, ki so se in ki se dogajajo v Sloveniji. Ne opredeljujem se o poslovnem modelu podjetja, niti osebno ne poznam nikogar od vpletenih, a na osnovi bilančnih podatkov lahko ocenimo dogajanja v preteklosti. Podjetje je imelo zanimivo poslovno priložnost, precejšnje možnosti za rast in za izbran model poslovanja je potrebovalo tudi precejšnja finančna sredstva. Ob tem pa lastnik kakih večjih lastnih virov ni imel in običajno tudi ni bil zainteresiran v podjetje spustiti druge lastnike, na drugi strani pa so bile banke pred nastopom krize pripravljene podpreti projekte s posojilnimi viri ne glede na obseg lastniških virov.

Po bilančnih podatkih družbe Diners je bil tako konec leta 2011 delež financiranja s kapitalom samo 14 %, preostalih 86 % pa predstavljajo posojilni, bančni viri (pri tem ne upoštevam poslovnih obveznosti, kjer se pri podjetjih v težavah skrivajo še dodatne kreditne obveznosti, ker se obveze do dobaviteljev praviloma poravnavajo z zamudo). Takšno strukturo financiranja danes seveda ocenjujemo kot problematično, da je podjetje prezadolženo. Toda ko so pred leti, pred nastopom krize, banke odobravale ta, danes problematična posojila, je bila struktura financiranja podjetja popolnoma enaka in je ne dolžnik ne upnik nista videla kot problematično – le razmere in ocena tveganj je bila pomembno drugačna.

Gre pravzaprav za podobna dogajanja, kot jih sedaj spremljamo pri bonitetnih hišah. Vemo, kako nizko so te hiše ocenjevale tveganja in rizike na vrednostne papirje, ki so bili kasneje ocenjeni kot ničvredni. Pri tem gre seveda predvsem za papirje v povezavi z napihnjenimi cenami nepremičnin v ZDA ali tudi zanemarjanje realnih dogajanj v Grčiji. Pa tudi Sloveniji so brez zadržkov dodeljevali visoke ocene, kljub vsakoletnemu najemanju 6 milijard evrov posojil. Danes so seveda njihove ocene pomembno drugačne in pogosto gredo v drugo skrajnost, ki je mogoče še bolj nevarna. S tem ko ocenijo neko naložbo za rizično, jo resnično naredijo za rizično, čeprav mogoče niti ni bila, vsaj ne tako močno in s tem lahko dolžnika dobesedno uničijo.

Tu se seveda lahko odpre razprava o odgovornosti dolžnikov ter seveda tudi upnikov, ki so spregledali potencialna tveganja, ki jih takšne naložbe in takšno zadolževanja lahko prinašajo. A dejstva so tu in danes je prioritetno vprašanje (vsaj moralo bi biti), kako takšne razmere sanirati. Kako odreagirati, ko ima podjetje visoke posojilne obveznosti, izgubilo pa je zaupanje bank in novih posojil več ne pridobi. V tem kontekstu so zanimivi dejanski podatki o strukturi financiranja podjetij in običajni praksi pri odobravanju in odplačevanju posojil. Iz letnih poročil nekaj podjetij sem izbral nekatere ključne podatke o teh gibanjih in povzetek je prikazan v spodnji tabeli, natančnejši podatki pa so bralcu na voljo tudi na koncu teksta.

Pri tem sem poleg Dinersa izbral še nekaj pomembnejših slovenskih podjetij, pri katerih je nekaj višji delež financiranja s posojili. Kot (kredibilno) primerjavo pa sem naključno izbral še nekaj največjih in najuspešnejših nemških podjetij vključenih v njihov indeks DAX. Poleg strukture financiranje, so me zanimali viri za odplačevanju posojil.

V spodnji tabeli je tako najprej navedena struktura financiranja angažiranega kapitala, torej samó razmerje med kapitalom ter posojilnimi viri. Izločam obveznosti do dobaviteljev, ki financirajo zaloge ali terjatve in so del tekočega poslovanja (kljub prej omenjenemu zadržku). Kot se bolj nazorno vidi v dodanem grafikonu, imajo izbrana slovenska podjetja delež posojilnega financiranja nekje med 60 in 70 %, navedena nemška pa 30 do 60 %. To sicer ne pomeni, da je takšna struktura v povprečju, ker pri slovenskih nisem upošteval podjetij z boljšo strukturo (npr. Krka). Namen prikaza je namreč drugje.

Druga kolona pa kaže, kolikšen del posojilnih obveznosti je podjetje dolžno odplačati v enem letu (konkretno v 2011, ker sem pri vseh uporabil letna poročila za to leto), kolikšen je torej delež kratkoročnih posojil, ki zapadejo v tekočem letu. Pri izbranih nemških se giblje nekje med 20 odstotki do ene tretjine, pri BMW 43 %, v Volkswagnu pa bi morali v enem letu vrniti več kot polovico vseh posojil. Pri navedenih slovenskih pa je imel tovrstnih obvez v 2011 še najmanj obvez Diners (v 2012 sicer že 42 %), ostali eno tretjino, razen Laškega in DZS, kjer pa bi morali v enem letu vrniti več kot dve tretjini vseh najetih posojil.

Seveda so vsa navedena podjetja ta posojila tudi v rokih vrnila (sicer danes ne bi več poslovala) – a kako? Podjetja obveznosti iz posojil namreč praviloma poravnavajo z novimi posojili (enako velja tudi za države, tudi tiste z najboljšim ratingom. Nemčija je v 2011 imela okoli 200 milijard evrov zapadlih obveznosti, ki jih je v celoti poplačala z izdajo novih obveznic, saj se je skupni dolg dodatno povečal!). Če predpostavimo, da v podjetjih tekoče zaslužke ter prost denarni tok (dobiček in amortizacijo) namenjajo za izplačilo dividend ter za nove naložbe in širitev, posojila pa odplačujejo prvenstvo s posojili, dobimo zanimive podatke o virih za odplačilo posojil, ki so prikazani v zadnji koloni spodnje tabele ter z rdečimi okviri na grafikonu.

Vir: letna poročila omenjenih podjetij ter lastni preračuni

Številka 100 % v tej tabeli pomeni, da je podjetje vsa zapadla posojila v tekočem letu poravnalo z najemom novih. Da je torej podjetje najelo več novih posojil, kot pa je odplačalo starih in razliko namenilo za širitev dejavnosti ali za pokritje izgube. In od navedenih slovenskih podjetij je pravzaprav edino Pivovarna Laško del kreditov poplačala tudi iz tekočega poslovanja. Zanimivo pa je, da princip odplačevanja posojil z najemanjem novih velja tudi za polovico predstavljenih uspešnih nemških podjetij. Takšen način delovanja in financiranja podjetij je dokaj običajna praksa, dokler imajo podjetja zaupanje bank. Da se torej obstoječa posojila praviloma poravnavajo z najemom novih.

Vir: podatkih iz zgornje tabele

V trenutku ko pa podjetje to zaupanje izgubi in ne more več pridobiti novih posojil, pa postane tudi nezmožno odplačevati stara posojila. In to velja tudi za zelo uspešna in dobra podjetja, kaj šele za podjetja v težavah. Zato je takrat edina smiselna pot razreševanja, dogovor z bankami o restrukturiranju obveznosti ali še bolj verjetno o vstopu bank v kapitalsko strukturo podjetij. Pričakovanja o odplačilu so popolnoma nerealna, posledičen propad podjetij pa v veliko primerih tudi nepotreben, nesmiseln ter slabši tako za posojilodajalca kot ekonomijo kot celoto.

Drugačen pristop k razreševanju problemov prezadolženosti podjetij je torej nujen, ne samo iz nekih socialnih razlogov ali načelne »pomoči« podjetjem – temveč predvsem ali tudi zaradi interesa upnikov po čim večjem poplačilu svojih terjatev ter tudi iz narodnogospodarskega vidika. Seveda pa to velja samo za podjetja, ki imajo trg in perspektivo uspešnosti poslovanja po razrešitvi problemov financiranja. Ločeno je potrebno obravnavati problem financiranja od problema uspešnosti poslovanja.

Problem financiranja podjetij se namreč pojavi pravzaprav šele v povezavi s problemom uspešnosti poslovanja. Danes se sicer v Sloveniji fokusiramo predvsem na težave iz naslova prezadolženosti, ki je vsekakor dejstvo in problem. A ta problem izhaja iz še bolj prisotnega drugega dejstva – da je uspešnost, učinkovitost in produktivnost teh podjetij prenizka. Če podjetje posluje uspešno, dobičkonosno, potem šibka finančna struktura sploh ni problem, saj ga banke brez ovir spremljajo in odobravajo nova posojila, donosnost kapitala pa je celo večja. To nam konec koncev potrjuje tudi nedavno objavljena analiza OECD o zadolženosti slovenskih podjetij, ki je nedvomno visoka in brali smo lahko veliko člankov o tem, kako se je ta zadolženost povečala, kako smo po tem kazalcu na kar sedmem mestu in kdo vse ima boljšo strukturo kot je naša (spodnji izvleček grafikona).

Vir: OECD
Vseeno pa nisem zasledil niti enega teksta v katerem bi se kdo spraševal, kako da so po zadolženosti podjetij pred nami Nemčija, Norveška in Japonska s še slabšimi podatki, torej države s sicer zelo uspešnimi gospodarstvi. Zadolženost torej vseeno ni ključni problem – nastane šele, ko se poslabša uspešnost. In to je vseeno prioritetni problem našega gospodarstva.