Slovenija ni Ciper, le skupno usodo si utegnemo deliti

V zadnjih dneh se je zelo popularno spraševati, če se lahko Sloveniji zgodi Ciper. Vprašanje se sicer lepo sliši, je pa v svojem bistvu povsem retorično. Odvečno. Jasno je, da se Sloveniji lahko s precejšnjo verjetnostjo zgodi Ciper, vendar pa zgolj iz vidika podobnosti usode. Namreč spravili smo se v položaj, ko več nimamo izbire in moramo pristati na vse pogoje. *

Toda razlogi, zakaj smo prišli v ta položaj so povsem različni. Če smem parafrazirati nemško kanclerko Angelo Merkel – slovenski »poslovni model« je bil povsem drugačen od ciprskega. Skupno jima je le to, da sta oba bankrotirala. In podobna zna biti tudi usoda.

Ciprski poslovni model je v zadnjih dveh desetletjih temeljil na statusu finančne offshore cone. Ciprske banke so ponujale visoke depozitne obrestne mere, država pa ugodne davčne pogoje in dobro regulacijo. Po raziskavi Doing business (Svetovna banka) je Ciper med 183 državami med prvih 30 držav po najboljši zaščiti investitorjev in po reševanju insolvenčnih postopkov. Evropski finančni raj.  V času visoke svetovne konjunkture od leta 2004 naprej je v ciprske banke priteklo za skoraj 80 milijard evrov depozitov. Ciprski finančni sektor pa se je napihnil na sedemkratnik njihovega BDP (v Evropi so imeli, relativno glede na BDP, večji finančni sektor samo Luksemburg, Islandija in Malta). Ciper je živel predvsem od svojega offshore statusa, nekaj tudi od turizma in pristaniških dejavnosti ter nekaj majhnega od izvoza, predvsem sadja in zelenjave.

Vse je bilo lepo do izbruha finančne krize. Ciprske banke so velik pritok depozitov nesrečno kanalizirale naprej, večinoma v zelo donosne grške vrednostne papirje, da bi financirale visoke obrestne mere na depozite in zraven še zaslužile. Ko se je začela potapljati Grčija, je z njo tonel tudi Ciper.

Slovenski poslovni model je bil seveda povsem drugačen. Ni temeljil na finančnem sektorju, pač pa na industriji in izvozu v razvite države. Slovenski finančni sektor se je v času visoke konjunkture sicer povečal za dobro polovico (iz 90% v 2004 na 146% BDP v 2009), toda to je v primerjavi z več kot 700% BDP bilančne vsote bank na Cipru zanemarljivo. Toda ključna je razlika v vzrokih za rast bilančne vsote bank. Slovenske banke so med letoma 2004 in 2008 v tujini najele za skoraj 12 milijard evrov kreditov, medtem ko so se bančni depoziti povečali za manj kot 6 milijard evrov. Vse to, za skupaj 20,5 milijard evrov, pa so plasirale večinoma v kredite domačim subjektom – 12 milijard gospodarstvu, 4,2 milijardi gospodinjstvom, 4,4 milijarde evrov pa drugim. Problematični so predvsem krediti gospodarskim subjektom, predvsem v tistem delu, ki se nanaša na gradbene in nepremičnnske posle, prevzeme in menedžerske prevzeme in leasinške posle. Teh problematičnih kreditov se je do januarja letos nabralo za 7,1 milijard evrov.

Nedvomno je ta zalogaj (15% slabe bančne aktive ali 20% BDP) precejšen problem za Slovenijo, toda to je skorajda zanemarljiv problem v primerjavi z Islandijo, Ciprom ali Irsko. Slovenije niso pokopale slabe naložbe bank same po sebi, pač pa izjemno slabo menedžiranje krize nasploh in posebej bančnega problema. Šele oboje skupaj v kombinaciji je Slovenijo pripeljalo na rob bankrota.

Naj spomnim, da je tedanja Pahorjeva vlada pod taktirko finančnega ministra Križaniča ravnala, kot da krize ni. Kljub javnemu nasprotovanju (tudi mojemu) je uvedla Virantovo plačno reformo in povečala maso plač v javnem sektorju za 10%, posledično se je masa pokojnin zaradi usklajevanja s plačami in inflacijo dvignila za 15%. Dodatno pa je vlada še dvignila minimalno plačo za skoraj 25%. To pomeni, da je vlada povečala javno porabo v času najhujše krize za dobro milijardo evrov (3% BDP) bolj, kot bi sledilo zaradi delovanja avtomatskih stabilizatorjev, ki se sprožijo v krizi. Šlo je za povsem neproduktivno porabo, ki ni pripomoglo k reševanju krize. Sredstva za to pa je država najela v tujini, med letoma 2009 in 2011 se je v tujini neto zadolžila za dobrih 7 milijard evrov. Okrog 3 milijarde evrov je porabila sproti, 4 milijarde evrov pa naložila kot depozite v bankah in jih kasneje večinoma porabila za tekoče potrebe. Proračunski primanjkljaj je presegel 6% BDP, javni dolg pa se je povečal za dobrih 23% BDP.

Ob tem pa se vlada sploh ni dotaknila reševanja bančnega sektorja. Izvedla je sicer dve dokapitalizaciji NLB in NKBM, ampak to je bila kapljica v morje. Da bo jasneje, v obdobju 2009-2011 je Pahorjeva vlada povečala javni dolg za dobrih 23% BDP, ob tem pa le 2% BDP namenila za dokapitalizacijo bank. Sanacije bank sploh ni imela na listi ukrepov. Slabo banko kot model sanacije bank je februarja 2009, ko smo ga predlagali, z gnusom zavrnila. No, pri tem je vladi, resnici na ljubo, precej asistirala tudi Banka Slovenije, ki je prav tako govorila, da slabe banke ne potrebujemo in da je bančni sistem stabilen.

Osnovni problem Slovenije je torej v tem, da smo denar, ki bi ga morali dati za sanacijo bank, raje pojedli, zdaj pa nimamo ne dostopa do denarja za sanacijo bank, ne dostopa do denarja za poplačilo kreditov, ki smo jih najeli, da bi bolje živeli. Ali drugače povedano, iz minornega problema smo zaradi nesposobne Pahorjeve vlade naredili usoden problem. Če se je Ciper s trojko pogajal o tem, da mu posodijo denar za rešitev bank, se bo Slovenija pogajala o tem, da ji posodijo denar za tekoče preživetje – za odplačevanje zapadlih kreditov in preveliko tekočo porabo.

Podobnost Slovenije s Ciprom je le v tem, da smo se oboji sami spravili v kot, iz kateega nimamo izhoda. Ciper z nasprotovanjem temu, da bi se odpovedal likvidaciji dela bančnega sistema in obdavčitvi bančnih vlog, s tem pa offshore statusu, Slovenija pa s tem, da je do konca nasprotovala strukturnim reformam, sanaciji bank in privatizaciji ter si raje sposojala denar za sprotno porabo.

Toda Sloveniji se je pogodba o »limitu na računu« iztekla, zdaj ji pa brezpogojnega podaljšanja limita nihče več noče odobriti. Ali z drugimi besedami, Sloveniji denarja – pod sprejemljivimi pogoji – noče več nihče posoditi, če ne naredi domače naloge. Če torej ne sanira bančnega sistema, če ne zmanjša prevelike javne porabe in če ne naredi strukturnih reform. To od nas danes zahtevajo tako finančni trgi, kot bo zahtevala trojka.

Zgodba je pred iztekom. Nova slovenska vlada ima mesec dni časa, da na »lepotnih tekmovanjih«, na roadshowih po finančnih prestolnicah, prepriča tuje vlagatelje, da bo resno in zavzeto nadaljevala z reformami, ki jih je zastavila prejšnja Janševa vlada. Če bosta nov finančni minister in predsednica vlade kazala še naprej znake »nerazumevanja resnosti situacije« in nakazovala dvom v ustreznost modela sanacije bank ali v ustreznost cilja zmanjševanja javne porabe, če bosta samo premalo prepričljiva v svojih izjavah, jima bodo finančni trgi poslali še bolj resno opozorilo od tega ta teden (ko to pišem, je zahtevan donos na slovenske obveznice narasel že na 6,37%). Če se bosta donos na že izdane obveznice ter indikativna cena za nove desetletne obveznice aprila in maja dvignila nad 7% ali celo več in tam vztrajala, je to znak, da je treba pripraviti vljudno prošnjo za pomoč in jo nasloviti na Evropsko komisijo.

Prošnji pa lahko predsednica vlade že priloži spisek najbolj nujnih ukrepov, ki jih bo izvedla v zameno za »podaljšanje limita«: zmanjšanje plač v javnem sektorju za 20%, števila zaposlenih za 10%, pokojnin za 10%, takojšnjo privatizacijo Triglava, Telekoma, Petrola in energetike, takojšnjo likvidacijo Abanke itd. Vendar ne bo zadostovalo.

_________

* Izvorno objavljeno v Finance Weekend

One response

  1. Povedano drugače, recept za gospodarsko depresijo. Že gledam za tečaji iz nemščine.

    Kaj se je zgodilo s slovenskim New Dealom in investicijami v “rast”? Kaj se je zgodilo z ugotovitvami uradnih institucij, da “austérité” ne deluje? Očitno nič. Več kot bo v tej državi “austérité”, več bo Avstrije in bežanja v druge dežele od koder se številni rojaki sploh nikoli ne bodo vrnili. Norost.

%d bloggers like this: