Zakaj ne bi iPhona proizvajali v Sloveniji?

Zelo podobno vprašanje je februarja 2011 zastavil ameriški predsednik Barack Obama ob obisku Silicijeve doline v Californiji. In verjetno je podobno vprašanje šel postavit že nekdanji minister za gospodarstvo Radovan Žerjav pred dvema mesecema (in 22 let prepozno) na obisku v Nemčiji, ko naj bi nemškemu avtomobilskemu velikanu ponujal Maribor kot lokacijo za proizvodnjo novega modela. Vprašanje je seveda naivno in absolutno deplasirano. Staromodno. Kot če berete časopis na papirju namesto na tablici ali računalniku. *

Predsednik Obama je takrat na večerji dobil vljuden vendar zelo jasen odgovor – ta delovna mesta so izgubljena in se nikoli več ne bodo vrnila. Tistim, ki spremljate svetovne globalizacijske tokove, proizvodne in logistične trende, je tak odgovor povsem logičen. Skriva se v besedni zvezi »global value chains« (globalne verige vrednosti). V zadnjih petnajstih letih, predvsem pa zelo izrazito in dokončno po vključitvi Kitajske v WTO (2001), je z »drugo razvezavo« (2nd unbundling) – kot temu pravi Baldwin (2012) – prišlo do revolucije v svetovni organizaciji proizvodnje. Pri čemer s proizvodnjo mislim celoten proces od dizajniranja proizvodov, proizvodnje njihovih posameznih delov, njihove končne sestave do transporta do prodajnih polic ali skladišča spletnih prodajaln. Bolj ustrezen izraz od proizvodnje je »veriga vrednosti«, torej veriga posameznih faz nastajanja vrednosti v »procesu proizvodnje« nekega izdelka, pri čemer v vsaki fazi nastaja določena dodana vrednost, ki se na koncu materializira v prodajni ceni. Ta veriga vrednosti je v zadnjem desetletju postala globalna. In to dobesedno.

Odličen način za razumevanje delovanja verig vrednosti in za razumevanje, zakaj so za zahodni svet (in seveda za Slovenijo) določena delovna mesta (najverjetneje) za vedno izgubljena, je prav primer iPhona. Poglejte si denimo strukturo prodajne cene iPhona ali »teardown analizo«, ki jo za različne modele iPhona že nekaj let pripravlja Andrew Rassweiler. Teardown analiza za iPhone 5 pokaže, da v najcenejšem, vstopnem modelu iPhone 5 (s 16 GB spomina), ki ga Apple prodaja po 649 dolarjev, skupen strošek sestavnih delov in končne sestave znaša le 207 dolarjev. Od tega znaša celoten strošek materiala oziroma sestavnih delov 199 dolarjev, strošek končnega sestavljanja v kitajskem Foxconn Cityju pa le 8 dolarjev. Ali drugače povedano, množica dobaviteljev sestavnih delov in storitev za iPhone iz Tajvana, Koreje, Japonske, Kitajske, Nemčije, ZDA in številnih drugih držav, vključno z Afriko (redka zemlja), skupaj dobi le za dobrih 30 % od končne prodajne cene najcenejšega iPhona. Tajvanski lastnik kitajskega Foxconna pa za sestavo teh komponent dobi le 1.2 % končne prodajne cene. Marža Appla (skupaj z davki) pa znaša neverjetnih 442 dolarjev ali 68 % prodajne cene. Še bolj drastična je situacija pri dražjih modelih. Najdražji iPhone, ki se od osnovnega modela razlikuje le z več spomina (64 GB), v ZDA stane 849 dolarjev. Ob tem pa se poveča le strošek dodatnega spomina (za 31 dolarjev), vse ostalo, vključno s stroški sestavljanja, pa ostane enako. Marža Appla poraste na neverjetnih 611 dolarjev ali 72 % prodajne cene.

Apple

Iz te verige vrednosti torej zelo jasno sledi, da se Applu sama proizvodnja ali sestavljanje iPhonov ne splača. Po nekaterih ocenah bi samo sestavljanje iPhonov v ZDA zaradi višje cene delovne sile stalo okrog 27 dolarjev po komadu. To seveda ne bi bistveno »nagrizlo« Applove marže. Toda bistvo je drugje – ali si sploh želimo takšnih nizko plačanih delovnih mest, če pa je mogoče z dizajniranjem novotarij zaslužiti neprimerljivo več? Kitajski delavec v Foxconnu zasluži 17 dolarjev na dan za 12-urni delovnik, 6 dni na teden, živi pa v skupnih »domovih«, barakah, ki spominjajo na nemška koncentracijska taborišča. So to delovna mesta, ki bi jih razvite države res želele nazaj? Kaj imate raje – 5.000 dolarjev bruto letne plače (Foxconn) ali 400.000 dolarjev letnega dobička na zaposlenega (Apple)?

Če je prvi odgovor za trajno izgubo delovnih mest v sestavljanju iPhonov in podobne potrošniške elektronike v nizki dodani vrednosti samega procesa sestavljanja, pa se drugi odgovor skriva v relokaciji končne proizvodnje in aglomeraciji podpornih dejavnosti v Aziji. Ali preprosteje rečeno, globalna tovarna potrošniške elektronike se je premaknila v Azijo, natančneje na nekaj lokacij večinoma na Kitajskem, kjer so se okrog končnega sestavljalca nekega proizvoda organizirale verige specializiranih proizvajalcev posameznih sestavnih delov.

Tipičen primer je Foxconn Technology, tajvansko podjetje z ducat proizvodnimi lokacijami po svetu, od Latinske Amerike, Vzhodne Evrope do Kitajske. Foxconn je globalna tovarna, sestavi okrog 40 % vseh končnih izdelkov potrošniške elekronike za globalni trg. Sestavlja pametne telefone, tablice, igralne konzole ipd. za večino najbolj znanih podjetij – Apple, Samsung, Amazon, Dell, Hewlett-Packard, Motorola, Nintendo, Nokia, in Sony.

Lokacija Foxconna v kitajskem Shenzenu, kjer sestavljajo tudi iPhone in ostale Applove izdelke, danes zaposluje okrog 230.000 zaposlenih. Četrtina jih živi v tovarniških barakah, podobnih koncentracijskemu taborišču. Okrog Foxconna je nastalo celo mesto – Foxconn City, kjer se dnevno odpirajo novi obrati najrazličnejših dobaviteljev, ki želijo ali morajo biti blizu sestavljalca končnih izdelkov. Zaradi znižanja transportnih stroškov. Predvsem pa zaradi fleksibilnosti. Kitajska podjetja so neverjetno fleksibilna, v roku enega do dveh mesecev lahko postavijo povsem novo tovarno, v roku nekaj dni lahko poiščejo deset tisoč novih kvalificiranih zaposlenih, in čez noč lahko spremenijo proizvodne procese, da zamenjajo posamezne komponente z drugimi ali prilagodijo sestavne dele. Če si matično podjetje za posamezen izdelek zamisli nek nov dodatek, denimo zaščitni ovitek za telefon, drugače dizajniran polnilec, karkoli, bo v roku nekaj tednov v bližini nastal nov obrat, ki bo za smešno ceno nekaj centov proizvajal natanko tak dodatek.

Odličen primer »globalne Foxconn fleksibilnosti« je spet proizvodnja Applov, ki jo povzemam po NY Times. Apple je bil eno zadnjih ameriških podjetij s področja potrošniške elektronike, ki je šlo na Kitajsko. Šele leta 2004, do takrat so Mace proizvajali blizu Sacramenta v Californiji. Leta 2007, dober mesec preden je Apple lansiral prvi iPhone, je Steve Jobs prišel besen v službo. Sklical je nujen sestanek vseh odgovornih. Dvignil je prototip telefona, da so sodelavci lahko videli praske na zaslonu, nato je iz žepa potegnil ključe. Večina uporabnikov naj bi telefon nosila v žepu, skupaj s ključi, zato je zahteval, da v šestih tednih ustvarijo nov, na praske neobčutljiv steklen zaslon namesto plastičnega. Čeprav je Apple že sodeloval s podjetjem Corning iz ZDA, pa je bilo praktično nemogoče v tako kratkem času zagotoviti prost proizvodni obrat in nekaj sto inženirjev, da v tako kratkem roku razvijejo nove tehnike rezanja zaslonov in jih prilagodijo zahtevam Appla. Nato je prišla ponudba iz Shenzena. Ko so Applovi menedžerji prišli tja, je lokalno podjetje že gradilo nov obrat – za »primer, če dobi posel«, zastonj je dalo na voljo celo skladišče tehničnih stekel in nekaj sto inženirjev za smešno nizko ceno. Znotraj tovarne so zgradili barake, da so bili inženirji dosegljivi 24 ur na dan. Dober mesec kasneje, okrog polnoči so zasloni prispeli v obrate Foxconna. Nadzorniki so šli zbudit okrog 8.000 zaposlenih, jim dali prigrizek in čaj in čez pol ure se je sestavljanje iPhona z novim zaslonom že začelo. 10.000 na dan. Ostalo je zgodovina. No, kmalu zatem je Corning, ki dobavlja steklo za zaslone, tudi premaknil svoj obrat v Foxconn City. Da je bližje obratom, ki sestavljajo iPhone, Samsunge, Sonyje itd.

Tej hitrosti in fleksibilnosti ne more slediti nihče v svetu. Zato so delovna mesta v industriji v razvitih državah v veliki meri za vedno šla. Če je bilo leta 1900 zgolj 10 % ljudi zaposlenih v industriji (preostali so bili »zaposleni« v kmetijstvu), se je ta delež do leta 1960 povečal na okrog 60%. Danes pa ta delež spet pada nazaj proti 10 %, v ZDA je okrog 14 %, v najbolj razvitih članicah EU okrog 18%, v Sloveniji pa nekoliko pod 25%. Industrijska delovna mesta so dokončno šla zaradi enormnega povečanja produktivnosti. Če je pred enim stoletjem 90% ljudi moralo delati, da je proizvedlo dovolj hrane za vse, jih danes podobno nalogo opravi že  1-2 % delovne sile. Podoben proces se dogaja v industriji. Delovna mesta iz industrije so se preselila v storitvene dejavnosti.

Ključno danes je biti čim višje v globalni verigi vrednosti. Idealno je biti na vrhu. Ključno se je domisliti novega izdelka ali storitve. Proizvodnjo lahko poceni opravijo kjerkoli, kmalu bomo lahko karkoli – čip, komponento za avtomobile ali vse »sestavine« hiše – natisnili kar doma na 3D tiskalniku, ki postaja panoga prihodnosti.

Vprašanje je, kje v verigi vrednosti so slovenska podjetja in kje bodo v prihodnje. Zaenkrat so večinoma nekje v spodnji sredini ali čisto na koncu verige vrednosti nemških in francoskih avtomobilskih podjetij. Za kitajska podjetja je znano, da se želijo prebiti navzgor, naprej od zgolj preprostega podpisa »Made in China« na izdelkih in da so zato pripravljena narediti vse, ampak res prav vse. Kot je povedal Fan Chunyong, sekretar CIODPA (China Industrial Overseas Development and Planning Association): “Nosimo italijanske, francoske, nemške obleke, dobički gredo ven iz Kitajske … Potrebujemo blagovne znamke, in to hitro“.

Kdaj bomo kaj takega slišali od kakšnega slovenskega ministra? In kaj bo naredil zato, da se to uresniči?

______

*Izvorno objavljeno v Finance Weekend

10 responses

  1. Ali je dolgoročno gledano smiselno težiti nekam za kar nimamo ustreznih virov?

    Tudi če bi želeli imeti visokotehnološko podjetje z nekaj deset ali sto inženirji, bo produkt sestavljen za “8 (in manj”) dolarjev nekje drugje in zagotovo ne pri nas. Izplen dobrih strokovnjakov za take zgodbe je v valilnicah naših univerz prepičel, da bi bi bilo kaj takega sploh realno pričakovati, redkih zemelj pa v slovenski zemlji preprosto ni.
    Imamo pa resurse za prehransko in v dobri meri tudi energetsko samozadostnost in usmeritev razvoja za izkoriščanje teh potencialov se mi zdi bolj smiselno od razvoja in proizvodnje igrač, ki bodo dolgoročno definitivno postale nič vredne. Brez avtomobila in telefona sem preživel mnogo let, brez hrane in vode niti dneva. Res je, da nisem kos nivoju vaših ekonomsko-finančnih razglabljanj in sem se zaradi prisiljen zanašati na to kar vidim in kar je logično.
    Da bo vsebina pomembnejša od oblike ni samo tema za filozofe ampak tudi del dejstva, da bo ob suhi pipi, prazni shrambi in mrzli peči sijaj IPad-a popolnoma zbledel.

  2. Hm, ravno zadnjič sem bral:

    http://www.forbes.com/sites/johnmcquaid/2012/12/06/why-apple-is-bringing-manufacturing-back-to-the-united-states/

    Po mojem je čas offshoranja mimo, sploh če se bodo energenti še naprej dražili. Tudi na Kitajskem plače rastejo po zelo veliki stopnji, mislim da 10% na leto, in kmalu ne bodo več tako zelo konkurenčni. Smo pa zahodnjaški delavci tudi bolj produktivni (3x bolj kot kitajski) in natančni.

    http://www.forbes.com/sites/gordonchang/2012/12/09/move-over-michigan-china-is-the-worlds-next-rustbelt/

    Se pa strinjam z zadnjim delom.

  3. Uporabljeni so že stari podatki… Foxconn že nadomešča delavce z roboti
    http://singularityhub.com/2012/11/12/1-million-robots-to-replace-1-million-human-jobs-at-foxconn-first-robots-have-arrived/
    JPD – Kaj se zgodi, ko ni več dela za delavce? Kdo bo trošil? Prebojna storitvena kreativna – inovativna industrija, ki jo omenjaš kot v vrhu verige, je zelo lahko seljiva v davčne oaze – kdo potem plačuje davke?

    Tukaj se precej strinjam z Nejcem, da je kot država potrebno razmišljati o strateški samozadostnosti primarnih potreb (hrana, energetika) ter ob tem še precej out of the box, če želimo ob tem poiskati še neko dodano vrednost Slovenij napram korporacijam in megadržavam.

    P.S. Moj prvi komentar. Dober blog, ga z veseljem prebiram.

    • Pozabljaš ključno dejstvo, da je gospodarstvo dinamična zadeva. Nenenhno se spreminja in prestrukturira. Še pred 50 leti je bilo 60% vse delovne sile zaposlene v industriji in se je nato ta delež zmanjšal samo še na 14 – 20%, pa kljub temu še vedno pritekajo davki v proračun. Zato ker so nastale nove službe v storitvenih panogah, kjer seveda tudi dobivajo plače in plačujejo davke. To pa je bilo možno, ker je industrija postala bistveno bolj produktivna in potrebuje manj zaposlenih, in drugič, ker se preference ljudi spreminjajo in namesto bazičnih stvari (hrana, obleka) danes povprašujemo po kupu storitev, ki jih pred pol stoletja še ni bilo ali pa so jih le redki kupovali (vključno s turizmom). Zato se ni bati za službe, vedno bodo nastajale nove – v dejavnostih, ki bodo proizvajale izdelke ali storitve, ki jih bomo pač nekoč želeli trošiti.

      Toda izgubljena delovna mesta v industriji se ne bodo več vrnila. Tudi tista v kmetijstvu se niso.

  4. Ne vem, no. To so morda neke dolgoročne zakonitosti, čeprav se mi zdi, da je malo prenapihnjeno in bolj statistika vse skupaj. Če v Gorenju 10 ljudi riše hladilnike, 10 jih sestavlja, 10 je režije, 10 jih pa prodaja, je 40 zaposlenih “v industriji”. Če sedaj Gorenje ustanovi posebeh Gorenje design, d.o.o., Gorenje marketing, d.o.o., Gorenje manufacturing, d.o.o. vse hčerinsko pod Gorenje holding, d.d., bo pa ostalo 10 ljudi “v industriji”, 30 jih bo pa “v storitvah”. Sedaj prestavi proizvodnjo na Kitajsko in govorimo, da ni več industrije na Slovenskem, v resnici je pa razlika samo 30:40.

    Najbolj, kar je problematično, pa je, da neki trendi nimajo nobene veze z življenjsko potjo podjetja. Podjetje nastane tukaj in zdaj in v malem obsegu. Potrebuje neke prostore, neke ljudi, ki kaj znajo, infrastrukturo, pa država ga ne sme ubiti s papirji in davki že v štartu. Morda bo čez vrsto let to Apple, morda ne bo, na začetku pa bo v vsakem primeru Probamo se prebiti, Franci Nedajse, s.p.

    Ta izjava Fana je slaba in ne želim, da se tako dela pri nas. Saj se ne da ustanoviti novega Appla, kakor je sedaj, ampak samo takega, kot je bil na začetku. Mali, domač, z dobro idejo, dobrimi ljudmi in očitno v dobrem okolju. Sčasoma pa lahko seli proizvodnjo in vse ostalo.

    Podjetja nastanejo tako, kot je nastal ta obrat za nove šajbice. Tako, da se po trepalnicah mečeš, da bi posel dobil. Ne pa tako, da se Jobs v eni ogromni korporaciji ukvarja, kje bi šipice izdelovali.

    Resnično ne želim, da vrhovna oblast ustanavlja svete, ki se ukvarjajo s poslovno politiko Appla, sprejemajo strategije, zavezanosti, itd. Od vsega tega Franci Nedajse nima popolnoma ničesar. Franci Nedajse pa ta čas vsak mesec izpolnjuje 4 položnice za prispevke namesto ene in samo zaradi tega porabi 1 EUR več. 10.000 Francijev Nedajse porabi 10.000 EUR, v letu dni pa 120.000 EUR več. Teh 120.000 EUR pomeni zaostanek za kitajskim proizvodom, ki je že na polici.

    Da pa govorimo, da država z 2 milijonoma ljudi ne more biti fleksibilna tako kot država z milijardo in pol ljudi, je pa adijo pamet.

  5. Osebno se strinjam z g. Damijanom glede tega, da Slovenija potrebuje podjetja, ki ustvarjajo inovativne izdelke z višjo dodano vrednostjo in pri tem gre lahko za večje že obstoječe podjetje ali pa za majhno novonastalo podjetje.

    Vendar bi se tukaj pridružil tudi razmišljanju komentatorjev. Slovenija mora definitivno začeti delati na čim večji energetski in prehranski samozadostnosti. Vsaj v zadnjem pogledu se počasi ustanavljajo kooperative in upam, da bo stvar dobro zaživela. Ljudje so vse bolj osveščeni glede zdrave in lokalne hrane in interes na njihovi strani sigurno je. Torej, lokalni viri, večje sodelovanje in povezanost.

    Če se bo vse robotiziralo in uvedlo 3D tiskalnike, kako bodo ljudje zaslužili denar za potrošnjo, če se nič ne spremeni v sedanjem monetarnem sistemu? Ena možnost je uvedba vizije Jaquesa Fresca (The Venus Project), ki meni osebno ni preveč pri srcu (čeprav se strinjam z določenimi izhodišči). Vendar ta temelji na odpravi denarja.
    http://www.thevenusproject.com/en/the-venus-project/resource-based-economy

    Druga opcija je v zmanjšanju delovnega časa in v uvajanju drugačnih, novih delovnih mest. Vprašanje pa je, do katere mere lahko ob nadaljevanju trenda robotizacije odpiramo vedno nova delovna mesta na novih področjih. V končni fazi bo verjetno potrebno iti v bolj preprost življenski slog, bolj povezan z naravo in zemljo. Konec koncev smo omejeni z naravnimi viri. Po drugi strani pa: vse stvari, ki jih lahko natisne 3D tiskalnik lahko ustvarijo rokodelci in delavci. Taki izdelki imajo za razliko od natisnjenih dušo.

    Strinjam pa se tudi z Urbanom, ko pravi, da bi bili lahko tudi v Sloveniji podobno fleksibilni. Sam bi dodal le, da moramo prej prevetriti naše miselne tokove. Vendar ostaja dejstvo, da se moramo prvenstveno usmeriti v čim večjo samozadostnost. Če pa bi k temu dodali še monetarno suverenost naše države (ki je sedaj nimamo), bi pa lahko z malo miselne fleksibilnosti uvedli tudi program ‘garantiranega dela’ (‘job guarantee’) – država kot delodajalec v skrajni sili (‘employer of last resort’):
    http://neweconomicperspectives.org/2012/03/mmp-blog-43-job-guarantee-basics-design-and-advantages.html

    Za vse tiste, ki vas zanima bolj naraven življenski slog: jutri bo na Walfdorski šoli v Ljubljani Dan permakulture. Tukaj si lahko pogledate program:
    http://www.permakultura.si/index.php/component/content/article/14-sample-data-articles/97-progpermadan

  6. @Nejc, Zfon in vstajniki (Siol 17:58 ob zadnji vstaji)…v tem vrstnem redu

    “…in usmeritev razvoja za izkoriščanje teh potencialov se mi zdi bolj smiselno od…”, “…da je kot država potrebno razmišljati o…” in “…Zahtevamo razvoj samooskrbe, da Slovenija ne bo dobivala sadja in zelenjave iz uvoza…”.

    Zakaj imamo Slovenci vedno potrebo po usmerjanju in državnem razmišljanju…karkoli že to pomeni…ko imamo dobro poslovno idejo?

  7. Mislim, da smo tukaj zgrešili veliko sliko. V čem je največji problem? To niso logistična čuda, ter vse večja inovativnost kitajskih podjetij, temveč večja dinamičnost avtoritarnega kapitalizma kot takega, napram temu (kao še “svobodnemu”), ki ga imamo v Evropi in na zahodu. Tukaj se dogaja resnična tekma, ne le med posameznimi podjetji znotraj hierarhije v verigi vrednosti.

    Sicer pa močno dvomim, da tudi slovenski ekonomisti poznajo zadovoljiv odgovor na ključno vprašanje kaj je tista “naslednja velika stvar” za slovensko gospodarstvo, ki nas bo živela in pri kateri bo večina ljudi vsaj za silo voljna in motivirana sodelovati. Če tukaj ne bo zadovoljivega odgovora, tudi na evropski ravni, potem smo po vsej verjetnosti obsojeni na življenje evropske periferije. Težnja po avtoritarnem tipu kapitalizma z namenom ustvariti sploh kako “vrednost” pa bo po vsej verjetnosti najmočnejša ravno na periferiji.

    Rešitev torej v prvi vrsti ni ekonomska, temveč politično-filozofska. Ali bo Evropa sploh kaj ohranila od svoje bogate dediščine (idejo demokracije in človekovih pravic), morda celo ustvarila kaj novega v tej smeri, ali pa bo v tej gonji naredila epohalen korak nazaj proti avtoritarnosti.

    Tak tip kapitalizma je namreč “prihodnost”. V zadnjih letih je demokracija izredno nazadovala. Mi, državljani t.i. svobodnega sveta nismo imeli ene besede skozi vso to krizo, obenem pa nič ne kaže, da bi kapitalizem s t.i. “azijskimi vrednotami” pojenjal.

  8. Ta zapis mi je zelo všeč in sem ga z veseljem prebral.
    Zanima me koliko Apple dejansko zasluži od posameznega kosa, če odštejemo še plačilo vsem inžinerjem, razvijalcem,…? Skupaj za razvoj takega izdelka najbrž porabijo kar nekaj deset tisoč ur. Oziroma, če drugače vprašam: koliko od teh 68% do 72% prodajne cene gre še naprej ljudem ter pravnim osebam, ki sodelujejo z Applom pred izdelavo izdelka in so tudi plačani direktno od njih?

    • Materialni stroški Appla za iPhone že zajemajo storitve razvijalcev izven Appla, denimo za WLAN, user interface, etc. Poglej v zgornji teardown analizi ter na linkih, ki sledijo iz nje.

%d bloggers like this: