Učinki dvigovanja obdavčitve potrošnje in koga bo to najbolj prizadelo

Ob oblikovanju nove vlade je eno najbolj izpostavljenih področij vsekakor dvig splošne stopnje davka na dodano vrednost. Ta dvig se je kot del ukrepov ekonomske politike pojavljal že prej, a je bila dosedanja vlada odločno proti. V kolikšni meri zaradi ekonomskih razlogov, koliko pa zaradi tega, ker je bil to predlog »nasprotne« strani, ne bi špekuliral. Dokaj negativno splošno mnenje do zvišanja DDV je seveda razumljivo, saj dvigovanje davčnih obremenitev vsakdo težko sprejme. Dodatno pa razpravo o prednostih in slabostih dviga DDV trenutno obremenjuje še politična polarizacija zagovornikov in nasprotnikov tega ukrepa in hitro zmanjka prostora za neko realno, neobremenjeno oceno. Zato je zanimivo pogledati nekaj številk s tega področja.

Pri razpravi o spremembi stopenj DDV morda ni odveč ponovno poudariti, da ta davek sicer plačujejo podjetja, a je za njihov poslovni rezultat to nevtralna kategorija. Kar ga poberejo od kupcev, ga morajo nakazati državi – kar pa ga plačajo ob nabavi svojim dobaviteljem, dobijo povrnjeno od države. Dejansko davek na dodano vrednost plačujejo samo končni porabniki, torej prebivalstvo ter javni sektor, ki nimajo pravice za povračilo plačanega davka. Na podjetniške bilance torej načeloma ne vpliva (razen likvidnostno).

Je pa tudi res, da manjšega dviga DDV podjetja verjetno ne bi takoj prenesla v višje cene končnih izdelkov na prodajnih policah. Zato bi bil podjetniški sektor v prvi fazi delno obremenjen, a sčasoma bi se ta dvig prenesel na končne potrošnike.  Obremenjena bi bila predvsem trgovina in podjetja, ki prodajajo svoje izdelke neposredno prebivalstvu po določeni maloprodajni ceni. Trgovci zaradi manjše spremembe DDV verjetno ne bi šli takoj spreminjati vseh cen na prodajnih policah temveč bi novo stopnjo upoštevali pri kalkulaciji ob novih nabavah blaga. Na drugi strani pa imamo npr. telefonske storitve, elektriko, komunalo in podobne stroške kjer je cena določena v neto znesku in se DDV samo doda. Tam bo vpliv spremembe DDV na končno ceno takojšen in teh podjetij ne bo obremenil. Prav tako se z dvigom DDV tudi ne spreminja dohodkovni položaj izvoznikov. Ima pa dolgoročno tak ukrep seveda vpliv na nekaj manjšo domačo potrošnjo, saj ob istem obsegu izdatkov prebivalstva odpade več na DDV in manj ostane za nakupno vrednost brez DDV.

Dvig splošne stopnje davka na dodano vrednost iz sedanjih 20% na denimo 22% bi prinesel v proračun kakih 250 milijonov evrov na letnem nivoju. Vendar je za izračun fiskalnih učinkov potrebno upoštevati, da je velik plačnik DDV tudi država. Na vso javno potrošnjo se prav tako plačuje DDV (na ves material in storitve, ki jih kupujejo v javni upravi, šolstvu, zdravstvu, na vse njihove investicije ipd.), ki pa ga javna podjetja ne dobe povrnjenega temveč ostane v proračunu. In teh vplačil je kar okoli 700 milijonov evrov na leto. Javni sektor torej plača približno takšen obseg DDV, na drugi strani pa je to priliv v proračun in vpliv na javne finance je v tem delu pravzaprav nevtralen. Kar bo imel javni sektor zaradi višje stopnje DDV več izdatkov, toliko bo tudi dodatnih prilivov v javno blagajno.

Zaradi tega dejstva bi bil dejanski neto učinek omenjenega 2-odstotnega dviga DDV na javne finance okoli 190 milijonov evrov ali dober odstotek glede na potrošnjo prebivalstva. Postopno bi torej takšna sprememba obdavčitve povzročila za kak odstotek višjo raven cen oz. inflacijo. In to je najbolj »eleganten« način obdavčitve prebivalstva in tudi varčevanja, saj ni tako boleč kot na primer znižanje plač. Z namenom konsolidacije javnih financ je zato ta ukrep uporabilo precejšnje število držav.

Glede na opisane učinke potencialnega dviga DDV pa poglejmo, kakšne so bile posledice dviga trošarin ter povečanega priliva DDV, ki se je zgodil v preteklem letu. Glede na široko razpravo o dvigu stopenj davka na dodano vrednost, je bilo dvigovanje trošarin deležno precej manj pozornosti, kljub celo večjemu fiskalnemu »izplenu«. Zaradi postopnega dvigovanja trošarin na goriva, tobak, alkohol in elektriko v zadnjem letu dni ter tudi zaradi dviga cene goriv na svetovnem trgu in s tem višje osnove za plačilo DDV, bo v letošnjem letu (ob trenutno veljavnih stopnjah) v proračun priteklo kar okoli 250 milijonov evrov več davščin kot v primerjavi z letom 2011.

Dosedanja vlada je torej z občasnim, skoraj neopaznim dvigovanjem trošarin, zagotovila celo večji porast proračunskih prihodkov, kot bi ga dosegli z dvigom splošne stopnje DDV. In to dvigovanje obdavčitve prebivalstva je imelo na njegovo potrošnjo in ostala makroekonomska gibanja praktično enak učinek – le da razprave o tem skoraj ni bilo.

Obstajajo pa določene razlike med obema ukrepoma (dvig trošarin ali dvig DDV). V primeru dviga trošarin se namreč maloprodajne cene povečajo takoj in posledično tudi izdatki prebivalstva. Je pa res, da pomemben del potrošnje goriv realizira gospodarstvo in tujci, ki plačajo okoli 30 % vseh davščin iz tega naslova. Zaradi tega bo letošnja obremenitev prebivalstva iz naslova povečanja trošarin in DDV na goriva podobna kot bi bila obremenitev zaradi višje splošne stopnje DDV (okoli 190 milijonov).

Poskusil sem oceniti tudi vpliv enega in drugega ukrepa na dohodkovni položaj prebivalstva. Uporabil sem podatke o strukturi potrošnje prebivalstva po dohodkovnih kvintilih, torej kakšna je potrošnja prebivalcev glede na njihove dohodke, razvrščenih v pet razredov (v prvem kvintilu je 20 % prebivalcev z najnižjimi dohodki, v zadnjem pa z najvišjimi). Nato pa sem simuliral dvig obdavčitve obeh stopenj DDV ter trošarin na bencine, alkohol in tobak. Ker ni na voljo vseh podatkov, so bile potrebne določene predpostavke, vendar je rezultat, prikazan na spodnji sliki, vseeno dokaj značilen. Kot lahko razberemo, je bil dvig trošarin na nižje dohodkovne razrede precej bolj obremenilen kot na višje (delež potrošnje bencinov, alkohola in tobaka je pri revnejših slojih večji kot pri bogatejših – govorimo o deležu, ne znesku). Podoben bi bil tudi učinek povišanja nižje stopnje DDV. Pri dvigu višje stopnje DDV pa podatki kažejo, da bi bili premožnejši sloji relativno bolj obremenjeni.DDV

Vir: Statistični urad RS in lastni preračuni

Namen tega teksta ni bil v ocenjevanju makroekonomskih posledic potencialnega dviga DDV, temveč predvsem prikaz, kako je bil s podobnim ukrepom dviga trošarin (vključno z višjim zneskom DDV na goriva zaradi višjih nabavnih cen) dosežen enak učinek na proračun ter obdavčeno prebivalstvo. Le da ta ukrep povečanja obdavčitve praktično ni bil predmet obravnave in nasprotovanj v primerjavi z oceno o vplivih višjega DDV. In to kljub temu, da je izbrana varianta močneje obremenila nižje sloje prebivalstva kot bi jih dvig splošne stopnje DDV. A s temi izračuni se tako nihče ne ukvarja.

______________

Opomba:

Zgornji tekst sem imel že napisan, ko sem prebral razmišljanje I. Mastena na temo dviga DDV. Glede na njegove navedbe, navajam še nekaj dodatnih pogledov.

Dvig DDV po mojem mnenju vsekakor nima nekih pozitivnih vplivov na višjo gospodarsko rast ali zaposlovanje, temveč je njegov osnovni namen konsolidacija javnih financ. Za razliko od pretiranih varčevalnih ukrepov pa ima manj negativnih vplivov in je zato bolj sprejemljiva varianta uravnoteževanja proračuna. Tega se je konec koncev zavedala tudi dosedanja vlada in s pospešenim dvigovanjem trošarin, torej druge oblike obdavčitve, pomembno izboljšala proračunske prilive. Glede na odzive javnosti je bila to tudi taktično dobra poteza – ne glede na dejstvo, da je s tem relativno močneje obremenila manj premožne sloje.

Moji izračuni ter ocene seveda ne temeljijo na nekem dinamičnem, stohastičnem ali strukturnem modelu, vseeno pa dajejo neko okvirno sliko učinkov enega ali drugega ukrepa na javne finance. Bilo pa bi zanimivo izvedeti, kako bodo višje trošarine vplivale na izgubljeno dodano vrednost gospodarstva čez 25 let. Dve milijardi evrov?

Bine Kordež

%d bloggers like this: