Žerjav: Od junaka do bedaka

Ko se ločujejo dolgoletni partnerji, občajno frči perje. Na dan privrejo najhujše – namišljene ali dejanske – frustracije, ki so se nabirale skozi leta. Padajo hude izjave, ob katerih se naslaja le javnost, služijo pa odvetniki in piarovci. V ta kontekst najbrž spada tudi izjava predsednika vlade ob slovesu ministra za gospodarstvo, Radovana Žerjava iz vlade: “Danes je vlado zapustil najslabši minister za gospodarstvo v zgodovini Slovenije. Niti nujnih obveznosti se mu ni zdelo vredno opraviti.

Hja, Žerjav res ni bil biser v razpadajoči vladi. Spadal je res med najmanj komepetentne ministre glede vizije in glede ukrepov za spodbujanje rasti. Toda ni bil nič slabši od denimo Mateja Lahovnika, ki v svojem dvoletnem mandatu v začetnem času krize prav tako ni skupaj spravil nobene konsistentne vizije ali nabora ukrepov za reševanje gospodarstva, ko je bilo to najbolj potrebno. Namesto tega je zganjal populizem najslabše sorte. Denimo glede nepodaljševanja kreditov t.i. tajkunskim podjetjem in gradbincem, s čimer je pomagal povsem po nepotrebnem v bankrot spraviti kopico podjetij, ki bi preživela ob normalnem reprogramiranju kreditov. Ali denimo z zakonom o omejevanju menedžerskih plač v podjetjih v državni lasti, s čimer je povsem razvrednotil delo menedžerjev na raven državnih uradnikov.

Radovan Žerjav sicer spada v podobno kasto populistov (spomnite se denimo njegovega prispevka k noveli zakona o gospodarskih družbah, ki omejuje ustanavljanje novih družb s strani direktorjev, ki so bili vpleteni v kak stečaj podjetja (kar je denimo v popolnem nasprotju s podjetniško filozofijo); s čimer pa je seveda ujel tudi samega sebe, saj ima podobno izkušnjo iz predministrske kariere). Toda to je počel, ko je bil še v opoziciji. V času ministrovanja pa je bil bolj kot ne zadržan. Neviden. Nekoristen. Pa tudi neškodljiv v primerjavi s kakšnim Lahovnikom.

Toda nič boljši in nič slabši ni bil Žerjav kot prometni minister v času prve Janševe vlade. Vse, kar se spomnimo o njegovem ministrovanju v tistem času, je bila uvedba avtocestnih vinjet. Pri čemer pa je storil dve ključni napaki. Prvič, da ni uvedel elektronskih vinjet po madžarskem in češkem vzoru in tako privarčeval pri stroških in povečal izkupička od prodaje vinjet. In drugič, da ni predlagal bistveno višjih cen vinjet, vsaj v trikratni višini sedanje, kar bi bilo nekako realno nadomestilo za uporabo avtocest. S tem bi tudi pomagal k preusmeritvi prometa s cest na železnice. (Toda uvedba vinjet je bila predvsem populistična predvolilna poteza prve Janševe vlade, s katero se je hotela prikupiti volilcem, zato o kakšni racionalni logiki tam ne moremo govoriti) O kakšni novi prometni strategiji ali samo uveljavitvi že obstoječih prometnih resolucij pa v mandatu Žerjava seveda nismo nič slišali. Pa so bili to zlati časi, ki jih Slovenija vsaj še desetletje ne bo videla.

In kljub temu ga je tedanji predsednik vlade Janez Janša tedaj označil kot: “Žerjav je po mojem mnenju najboljši minister za promet, kar jih je Slovenija doslej imela.” Jasno, tedaj sta bila v isti navezi. Somišljenika. Žerjav je bil kasneje tudi zvest oproda Janše v parlamentu in celo povišan v njegovega osebnega šoferja v času sestavljanja sedaj propadle vladne koalicije. Janševa sedanja reakcija je tako prejkone podobna užaljeni tožbi zapuščene neveste.

Žerjavu pa je treba priznati, da se je iz sedanje politične kloake poslovil kot gospod. Dostojno. Prvič, z neposrednim odgovorom Janši: “Zahvaljujem se ti za tvojo oceno mojega dela in ti želim vse dobro v prihodnosti.” Drugič, s tem, ko se ni pridružil sedanji nenačelni koaliciji pod vodstvom Bratuškove. In tretjič, s tem, ko je napovedal slovo iz politike, ker nima več želodca za politično spletkarjenje.

_______

Vir izjav: Finance

%d bloggers like this: