Glede predsedniških volitev se nisem nameraval oglašati. Iz zelo preprostega razloga: ker je predsednik države po slovenski ustavi nepomembna institucija, nekakšna slaba zamenjava za razdedinjenega, blagohotnega monarha, ki naj bi sicer služil poenotenju nacije. Dejansko pa jo razdvaja in zato predstavlja predvsem nepotrebno trošenje javnega denarja. Če želimo v tej državi res kaj privarčevati, lahko mirno ukinemo institucijo predsednika države, ker od nje ni nobene koristi, le stroški. S tem sicer ne privarčujemo prav veliko, le 2.7 milijona evrov na leto, vendar pa v petih letih to skupaj s stroški dveh krogov predsedniških volitev znese dobrih 18 milijonov evrov. *

No, še en droben, zelo podredni razlog je za mojo mnenjsko in volilno abstinenco: v tej nepotrebni in na smrt dolgočasni predsedniški tekmi tokrat prav noben izmed kandidatov ni prinašal res prav nobene »dodane vrednosti«. Kot se je slikovito izrazila oseba, ki je ne bom imenoval: »Eden izmed kandidatov simbolizira klero-fašizem, drugi komunizem, tretji pa bebavost. Toda če bi se med njimi bila prisiljena odločati, bi se odločila za »bebavega« kandidata.« Očitno je bilo slovensko volilno telo podobnega mnenja, kar je izrazilo, prvič, z veliko mero volilne abstinence, in drugič, z za mnoge presenetljivo etapno zmago kandidata, ki je simboliziral bebavost. Zelo grobo rečeno, in s čimer se zavedam, da bom užalil vse, volilci očitno menijo, da bo »neumni« predsednik povzročil manj škode kot ortodoksni levičar ali ortodoksni desničar.

Toda meni so predsedniške volitve postale zanimive šele po njih. V nasprotju z nepomembnostjo in nepotrebnostjo predsedniške institucije, kot jo zamejuje naša ustava, je presenetljiv javni diskurz, ki se je razvil po prvi etapi volitev. Presenetil me je odziv aktualnega predsednika države, ki je v očitnem prvem šoku po soočenju s stvarnostjo uspel užaliti 325.406 volilcev »populističnega« protikandidata. Podobno velja za njegovo »analizo«, ki je iskala vzroke za njemu nižjo (od pričakovane) naklonjenost volilcev v volilni abstinenci. Ne pa v tem, da je volilna abstinenca le posledica, in sicer posledica slabe možnosti izbire med slabimi kandidati, k čemur je seveda sam zelo veliko prispeval.

Še bolj pa me je presentil odziv »stricev in tet iz ozadja«, ki so se čutili dolžne, da po prvi etapi volitev volilce ozmerjajo z »naivnostjo« in podleganjem »formi pred vsebino«. Z ušesi sem prav zastrigel šele, ko je tako dobrodušni in tako moder »stric Milan« nenadoma začutil potrebo, da z javnim pismom okara svojega nekdanjega prvega mladinca partije in prestolonaslednika v drugem kolenu, ki je s solistično akcijo očitno osvojil preveč ozemlja. Več, kot so mu ga določili strici in tete.

Če se odloči, da tako ostro javno nastopi dobrodušni in modri stric Milan, je to očiten znak panike na levem političnem polu. Toda čemu panika? Čemu tako oster javni diskurz, ki v primerjavi s siceršnjo uglajeno govorico levice meji že na mesarsko klanje? Mesarsko klanje znotraj levice. Česa se strici in tete na levici tako bojijo? Odgovor, da bo Borut Pahor preveč servilen do desnice, je preveč očiten, da bi ga lahko obravnavali kot zadovoljivega.

Res je in popolnoma se strinjam z Markom Crnkovičem, ki pravi: »Verjamem, da je Pahor trenutno edini politik, ki lahko pomaga k spravi: samo on zna stoično nastavljati lice klofutam in biti ljubezniv do nasprotnikov, obenem pa tudi kogarkoli trepljati po ramenu in brcati v mednožje«. Res je, Pahor bi s svojo, sicer puhlo in votlo, politično širino pokazal precej več razumevanja za nujne strukturne reforme, ki so mu jih lani zrušili vsi po vrsti z levice in desnice. Toda Pahor zna biti tudi svojeglav in neugoden v svoji trmi. Ne sicer tako svojeglav kot je bil pokojni Janez Drnovšek, toda vseeno zna povzročiti precej preglavic katerikoli vladajoči politični opciji. Kar je kompliment. Toda to še vedno pomeni, da ni razloga za paniko na levici. Pahor ji s svojim potencialnim trmoglavljenjem lahko koristi vsaj polovično tako dobro kot aktualni predsednik države.

Morda je razlog v tem, da nekaj pristojnosti predsednik države vseeno ima. Formalno podpisuje zakone. Podpisuje agremane za veleposlanike. Pristojen je za izbirni postopek kandidatov za nekaj ključnih »neodvisnih« institucij v državi, denimo za izbiro guvernerja in članov sveta Banke Slovenije, za člane Ustavnega sodišča, za predsednika Komisije za preprečevanje korupcije. Naklonjen, vodljiv ali zelo servilen predsednik lahko posamezni politični opciji malce olajša politični prevzem teh načeloma neodvisnih institucij. Toda še vedno mora te kadrovske menjave potrditi Državni zbor, torej vladajoča politična opcija. Zato prav velike koristi, razen »zgladitve« in pospešitve postopkov, od servilnosti predsednika države pravzaprav ni.

Obstaja pa neka druga potencialna »korist« od predsednika. Njegova simbolna vloga. Predsednik države lahko s svojim osebnim ugledom in avtoriteto institucije predstavlja pomemben mehanizem v oblikovanju javnega mnenja. Spomnite se Kučanovega simbolnega, legendarnega boja proti »zlu«, ki ga je utelešal Janez Janša v 1990. letih. Spomnite se Drnovškove simbolne vloge, po začetni kohabitaciji s tedanjo vlado Janeza Janše, v kasnejšem oblikovanju nasprotovalnega impulza proti oblastnim metodam te iste Janševe vlade. Predsednik države lahko, kjub formalno nepomembni vlogi, z avtoriteto institucije in svojim osebnim ugledom sproži ključne impulze za usmeritev javnomnenjskih trendov. Pomembno je, če predsednik države stoji za ali nasprotuje strukturnim reformam, ki jih predlaga vlada. Ne pozabite, da je pokojninska reforma iz leta 1999 »šla skozi« šele, ko jo je pred sindikalnimi voditelji požegnal tedanji predsednik države Kučan.

Se levica boji, da bo izgubila to zadnjo institucionalno trdnjavo, to simbolno vlogo v oblikovanju javnega mnenja? Se boji, da bi »padli prestolonaslednik« in odpadnik Pahor utegnil razdeliti levo fronto proti sedanji vladi, ki jo je tako učinkovito in poslušno simboliziral še aktualni predsednik Türk? Ne vem. Morda. Nič drugega mi ne pade na pamet.

Toda mene veliko bolj skrbi nekaj drugega. Skrbi me, kaj bo naredila levica, ko bo čez dober teden dni izgubila ta primat nad še zadnjo institucionalno »levo« trdnjavo? Bo sledila preizkušeni Janševi strategiji in še ojačala referendumski in stavkovni val proti vsem reformnim ukrepom sedanje vlade? Z lahkoto lahko doseže padec zakonov o slabi banki, državnem holdingu, pokojninski reformi in čemurkoli drugemu. S tem z lahkoto politično destabilizira državo, vpliva na znižanje bonitete Slovenije in državo popelje v nezmožnost refinanciranja dolga ter posledični bankrot. Janši je lani ta manever v španoviji s sindikati in drugimi interesnimi združenji (študentski servisi, upokojenci) perfektno uspel. S tem je sicer dvignil sebe, toda potunkal ratinge in državo.

Bo levica po prihajajočem predsedniškem polomu naredila enako? Bo tvegala bankrot države, samo da pride na oblast? Ne bi si upal staviti, da ne bo. Iz preprostega razloga: tudi v bankrotirani državi in kolapsiranih podjetjih v državni lasti še vedno obstaja potencial za nekaj milijard poslov letno, ki jih lahko dobijo podjetja z lastniki prave politične barve ali s pravimi strici kot lobisti. Še vedno obstaja možnost provizij pri razprodaji obubožanih državnih podjetij. In zato pravzaprav gre ves čas v slovenski politiki. Za razdelitev tega kolača. Tudi sedaj. In tudi za ceno, če država bankrotira in tudi če upokojenci čez pol leta več ne bodo dobili izplačanih pokojnin.

Zato v tej igri še enkrat več ne bom sodeloval. Glasoval bom z nogami. Tudi v drugem krogu predsedniških volitev ne bom šel volit. Nazadnje sem volil leta 1990. Za Jožeta Pučnika. Takrat je to še nekaj pomenilo. Pomenilo je simbolni prelom s komunizmom in prehod v demokracijo. Danes pa ne čutim te potrebe. Niti potrebe po tem, da bi volil nekoga, ki ga apriori ne potrebujemo za delovanje te države. Še manj pa potrebe po tem, da bi sodeloval v vsebinsko nepomembnem, toda simbolno očitno pomembnem boju za prevlado med dvema podobno plenilskima političnima frakcijama. Naj se stepeta in pobijeta med sabo. Morda bo na pogorišču nekoč nastalo nekaj boljšega, bolj zdravega. Neko gibanje, ki mu bo v ospredju interes države in ne lasten plenilski interes.

_______

* Izvorno objavljeno v Finance Weekend.