V čem se torej kaže eklekticizem »laissez faire« v okviru Odbora za reforme pred leti in zagovarjanja slabe banke ter New Deala danes? Ne gre za eklekticizem, ampak za vetrnjaštvo in idejno promiskuiteto. Biti dosleden sebi in imeti prav v določenem zgodovinskem trenutku preprosto ni mogoče enačiti s poljubnim miksom različnih teoretskih pogledov. Ekonomija ni čarovniški klobuk, iz katerega vsakič glede na občinstvo potegnete drugačnega zajca. Ali pač?

V širšem smislu kot kupci na trgu idej nastopajo politiki, ki ekonomiste potrebujejo za legitimizacijo svojih odločitev. Janševa vlada je v letih 2004–2008 nastopila kot glavna odjemalka reformnih predlogov mladoekonomistov. S tem so razlike med programi slovenskih političnih strank postale prvič dobro vidne tudi na ekonomskem področju. In prav je tako. Iskanje ravnovesja med podjetniško samoiniciativnostjo in državnim intervencionizmom ter ekonomskim individualizmom in družbeno solidarnostjo so postale vsaj na deklarativni ravni pomembne točke razmejitve med politično levico in desnico. Strokovni argumenti ekonomistov so postali skozi politične odjemalce na trgu idej nujno tudi politično blago. Zaradi tega ni problem v ideologizaciji ekonomije, kot menijo nekateri, ampak v vetrnjaškem prehajanju ekonomistov med različnimi politično-ideološkimi klubi. Oportunitetni stroški miselnega prostituiranja in iskanja novih bogov se zato pokažejo v idejni nedoslednosti.

…

Toda mladoekonomisti s svojo nizko kulturo javnega dialoga in zdrsom v neoprimitivizem preprosto ne želijo razumeti ponudbene strani na trgu idej, kjer se pojavljajo konkurenčni teoretski koncepti. Tudi na povpraševalni strani njihovi zadnji predlogi nimajo jasne podpore v okviru večjega dela ekonomske stroke. Še manj razumejo, da so postala njihova izhodišča skozi politike kot kupce na trgu idej del politično-ideoloških nagovorov. Trg paradoksalno preprosto ni prva izbira za slovenske mladoekonomiste. Mnogo bolj njihova samoomejitev.

Aleksandar Kešeljević, Dnevnik, 2.11.2012

Hm, kaj naj rečem, če se nekdo postavi na stališče, da je bolje imeti zaustavljeno uro, da imaš vsaj dvakrat na dan točno uro?

Prvič, če bi se ekonomska politika ravnala po svetovalcih, ki bodo samo enkrat v življenju imeli prav (ko bo glih prišla tista prava konstelacija ekonomskih gibanj, ki ustreza svetovnonazorskemu profilu dotičnega svetovalca), potem bi državi zelo trda predla.

Drugič, življenje in gospodarstvo sta izjemno kompleksna in stalno spreminjajoča se sistema. Učinkoviti odgovori na ekonomske razvojne probleme se morajo tako vedno znova prilagajati kompleksnemu problemu in ponuditi pravo kombinacijo ukrepov (zdravil) v dani situaciji. Zato je pač ekonomska politika nujno eklektična. Ekonomisti ali ekonomski svetovalci, ki so primarno ideološko predeterminirani namesto odprtega uma in duha, pač pri tem ne morejo biti preveč koristni.

Tretjič, gospodarski program za povečanje blaginje in konkurenčnosti iz leta 2005, ki ga je pripravila skupina 200 strokovnjakov pod mojim vodstvom, je bil tak eklektičen gospodarski program. Večinoma (70%) je temeljil na uspešnih socialnodemokratkih reformnih modelih Švedske (socialni transferji), Danske (trg dela) in Nemčije (trg dela, pokojninska reforma). Zraven smo mu dali še program za povečanje inovativnosti (povzet po uspešnem modelu Finske in Švedske) ter program za davčno razbremenitev dela (povzet po uspešnih modelih baltskih držav in Slovaške). Bil je eklektičen, ker je moral odgovoriti na tedanje razvojne probleme Slovenije, to pa je bila predvsem razvojna letargija in pešajoča konkurenčnost izpetega razvojnega modela. To je bil čas visoke svetovne konjunkture, torej rastočega agregatnega povpraševanja, ki mu slovenska ponudba zaradi vgrajenih neracionalnosti ni mogla slediti. V tistem času gospodarstvu seveda ne bi mogli pomagati s keynesianskimi ukrepi spodbujanja agregatnega povpraševanja, saj bi to rezultiralo samo v visoki inflaciji. Danes, ko je glavni problem prenizko agregatno povpraševanje, seveda okrevanju gospodarstva ukrepi ekonomike ponudbe (za spodbujanje ponudbe), denimo z znižanjem davkov, ne morejo pretirano koristiti (bolje rečeno, so impotentni), pač pa je potrebno z ukrepi vplivati na spodbujanje agregatnega povpraševanja (ob nujnih strukturnih reformah ter sanaciji bolehnih bank). Zato so se vse zahodne države (tudi ZDA) lotile keynesianskih ukrepov za spodbujanje gospodarstva (v kombinaciji s prej naštetimi). Samo popoln tepec bi v sedanji situaciji vztrajal na ukrepih ekonomike ponudbe. Tako kot bi samo popoln tepec pred sedmimi leti vztrajal na keynesianskem spodbujanju rastočega gospodarstva.

Toda, kako naj to razume nekdo, ki se je iz ideoloških razlogov odločil, da bo živel z zaustavljeno uro in čakal na njegov “Veliki” trenutek?!

In četrtič, kolegu Kešeljeviću bi bolje delo, če bi se posvetil raziskovalnemu delu in malce popravil svojo bibliografijo (ter domet njegovih idej, saj se do sedaj še nikomur ni zdelo vredno, da bi kakšno njegovih idej, če jih ima, citiral). In s tem tudi svoje znanje in obzorje duha. Mukotrpno raziskovalno delo in dolgotrajni postopki mednarodnega preverjanja kvalitete (prek mednarodnih konferenc ter mučnih recenzentskih postopkov v akademskih revijah) pravega raziskovalca ne samo utrdijo, pač pa mu razširijo obzorja z novimi idejami in dognanji. V mednarodnem akademskem svetu se je treba močno boriti, da ubraniš svojo raziskovalno idejo. Toda ko je objavljena, je močno obrušena in dopolnjena s spoznanji stotnije kolegov. Tisti, ki nastopamo na tem mednarodnem akademskem trgu, pač to razumemo. Kot stalno evolucijo.

O slogu pisanja kolega Kešeljevića pa sploh ne mislim razpredati. Le čemu ves ta gnev in frustracije? Pa naj ga, zaboga, že kdo najame kot svetovalca! Da bo mir.