Kvaziekonomsko pravoverstvo

Igor Masten & Sašo Polanec

Aleksandar Kešeljević je v Dnevnikovi kolumni z  naslovom Vetrnjaško nerazumevanje trga v povezavi s t.i. mladoekonomisti uporabil besedne zveze kot sta miselno prostituiranje in neoprimitivizem. Kar krepke besede za nekoga, ki je v kolumni sicer jadikoval nad kulturo dialoga. Naj mu nekdo, prosim, te besede skupaj z naslovi svojih dveh kolumn na glas prebere. Pa še datume zraven.

Kešeljević ima nedvomno prav, da vetrnjaki – kot naju (skupaj z ostalimi) v maniri visoke kulture dialoga poimenuje mladoekonomiste – ne razumemo trga. Vendar bi bilo v duhu njegove kolumne pravilno, da bi dodal, da ga ne razumemo tako kot on. Nekdo, ki se tako trudi povedati, da je bistvo trga v raznolikosti ponudbe, pač že po definiciji ne more trditi, da je njegovo pojmovanje trga edino pravo.

Da bo bralcem jasno, naj poudariva, da ne gre za razumevanje trga nasploh, temveč njemu ljubega trga ekonomskih idej. Razlike nastopijo z ustrezno definicijo upoštevnega trga. Za naju je upoštevni trg mednarodni trg. Na njem se nekdo, ki bi rad bil aktiven v akademski sferi, dokazuje tako, da svoje ideje ponudi v proces preverjanja (recenziranja) njihove akademske odličnosti v znanstvenih revijah. Po uspešno prestanih recenzijah in končni objavi pa težo ideji daje citiranje.

Prebrati en odstavek utemeljitve dodelitve Nobelove nagrade in nato v lokalnem časopisu dajati vtis znanstvenosti z navajanjem imen Nobelovih nagrajencev je mogoče dovolj za lokalni trg, nikakor pa ne za mednarodnega. Kešeljević se razgali že s tem, da se mu zapiše, da je Lloyd Shapley, eden izmed letošnjih nagrajencev za ekonomijo, eksperimentalni ekonomist, čeprav v času njegovih največjih akademskih dosežkov sploh še ni bilo eksperimentalne ekonomije. Niti se sam ni ukvarjal z eksperimentalno ekonomijo, pač pa s formalno teorijo iger. O intepretaciji rešitev tržne alokacije v primerih, ko ta ne more potekati preko cen, pa naj se naslednjič prijavi na inštrukcije pri svojem kolegu Aljoši Feldinu, ki je doktoriral pri drugem letošnjem Nobelovem nagrajencu, Alu Rothu. Med delom Nobelovih nagrajencev in implikacijami, ki jih za slovensko razumevanje trga vidi Kešeljević, pa je potrebna mentalna akrobacija, ki je sama nikakor nisva sposobna narediti.

Sicer pa je razpredanje o monopolizaciji idej na mednarodnem akademskem trgu prazno. To da mora iti tudi slovenska akademija po poti gospodarstva in se preverjati na mednarodnem trgu, je večji del znanosti spoznal že pred leti, končno pa formalizirala tudi Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS), ki tovrstne kazalce uspešnosti tudi spremlja. Na primerjavo ekonomistov glede na te indikatorje uspešnosti sva opozorila ravno zaradi tega, ker se za oznako kot je „resni ekonomisti” dejansko skriva osebna diskreditacija. Podatki ARRS so javni in razgalijo vsakogaršnjo tržno uspešnost. Če se nekdo zaradi tega počuti užaljenega, je to njegov problem, na katerega bi moral misliti takrat, ko se je odločil za ta poklic. Jokati nad kulturo dialoga pa preden se je sam odločil za diskreditiranje drugih.

Na domačem prizorišču je seveda zelo popularno neko ideološko usmeritev priporočil ekonomski politiki spremljati skozi to, kaj se ekonomske politike prime. Pri tem je vsakdo svoboden, da poda svoje konkretne predloge. Program reform, ki so ga leta 2005 zasnovali mladoekonomisti, naj bi po Kešeljeviću prvič pomembno idejno ločil slovensko politiko na ekonomskem področju v času prve Janševe vlade z utemeljitvijo, da naj bi bil neoklasičen – in s tem idejno neoliberalen. Dejstvo pa je, da prva Janševa vlada od tega programa ni izvedla praktično nič. Ministri Pahorjeve vlade (denimo Ivan Svetlik), ki so še v letu 2006 predlog reform posmehljivo označevali kot refolucijo, pa so v krizi postali goreči zagovorniki podobnih reform trga dela, pokojninskega sistema in socialnih transferjev. Da ne govorimo o tem, da je podoben program reform pred tem v obdobju 2003-2005 izvedla nemška vlada pod vodstvom socialdemokratov. Še pred tem (v začetku 1990. let) pa so podobne reforme na trgu dela izvedli prav tako socialdemokrati na Danskem, na področju socialnih transferjev pa še pred tem (v 1980. letih) socialdemokrati na Švedskem.

Dejansko je torej predlog reform, ki so ga zasnovali mladoekonomisti, vse od bankrotirane ideje nacionalnega interesa, praktično najbolj poenotil slovensko ekonomsko politiko. Kar je seveda povsem logično, saj je bil gospodarski program reform mladoekonomistov povzet po uspešnih reformnih ukrepih, ki so jih izvedle socialdemokratske vlade v severni in zahodni Evropi (k tem socialdemokratskim ukrepom je bil dodan samo program za povečanje inovativnosti, povzet po finskem in švedskem modelu, ter paket davčne razbremenitve z enotno davčno stopnjo na čelu, povzet po uspešnih baltskih in slovaškem modelu).

S Kešeljevićeve strani očitana ideološka nedoslednost je tako za naju kompliment, saj pomeni, da smo bili dovolj odprti za vse dobre ideje, ne glede na njemu ljubo delitev idej na različne ekonomske šole. (Popolna doslednost pa je v kontekstu vedno novih znanstvenih spoznanj absurdna in najmanj nazadnjaška.) Že leta 2005 so torej neoliberalni mladoekonomisti predlagali tudi socialdemokratske reforme, Kešeljeviću pa je finta z vetrnjaštvom potegnila šele zdaj?! Še v Butalah so osla po senci nabili takoj, ne pa čakali 7 let! Se mora tudi Ivan Svetlik, ali celo celotna socialdemokratska falanga, sedaj bati vetrnjaške inkvizicije? V Sloveniji ima človek možnost spremljati mnogo nesmiselnih razpredanj, ampak tale Kešeljevićeva o nujni ideološki premočrtnosti nedvomno sodi v jagodni izbor.

Razumljivo je, da se ob silnem razumevanju trga nekdo želi na njem tudi profilirati. To naj bi pomagalo k raznolikosti ponudbe, mar ne? Vendar zakaj v negativnem smislu oz. kot antipod mladoekonomistom? Bistveno bolje kot razlagati, kaj nisi, je povedati kaj si. To pa bo slej kot prej zahtevalo kak konkreten predlog ekonomski politiki. A smo kaj takega od Kešeljevića že videli?

S tem pridemo do nekaterih hecnih pojavov negativnega profiliranja. V svojem intervjuju za Dnevnikov Objektiv je za predlagano fiskalno pravilo v Sloveniji, ki sledi t.i. švicarski formuli trdil, da ima prociklične učinke. Torej nekaj, kar po definiciji ni res. Seveda se ni nikoli potrudil, da bi svojo trditev utemeljil. Na elektronsko pošto enega od soavtorjev tega posta, da naj razloži, v čem je procikličnost fiskalnega pravila, ni bilo odgovora. Pa bi bilo koristno opozoriti na to kolosalno zmoto, saj precej držav implementira podobno pravilo. Nedvomno bi dokaz takšne značilnosti fiskalnih pravil naletelo na velik mednarodni odmev. Očitno ni bil njegov namen razložiti stališča. Kaj je bil pravi namen, ve najbolje sam, vsekakor pa je res najbolj poklican, da nekaj tednov kasneje pridiga o vetrnjaštvu, moralni integriteti, tržni konkurenci idej, pa še čem.

%d bloggers like this: