Ideologija ali zdrava pamet?

Prejšnji teden sem v Dnevniku prebral zabaven komentar mojega mlajšega kolega iz fakultete Aleksandra Kešeljevića. Njegov komentar naj bi bil sicer namenjen komentiranju izbire nagrajencev za letošnjo Nobelovo nagrado za ekonomijo. Vendar si je Kešeljević vzel malce »umetniške svobode« in je komentar teme, za katero sta bila nagrajena Alvin Roth in Lloyd Shapley, obrnil v kritiko slovenskih neoliberalcev. *

Roth in Shapley sta Nobelovo nagrado dobila za njuno teoretično delo na področju razvoja teorije iger ali natančneje za njune prispevke na področju stabilne alokacije in optimalne izbire parov v tržni igri (denimo iskanje optimalne (stabilne) razporeditve pri iskanju prve zaposlitve diplomantov medicinskih fakultet). Kot pravi najboljši poznavalec teorije iger pri nas, Aljoša Feldin iz ekonomske fakultete, si z njunimi ugotovitvami s področja iskanja optimalnih parov v zdajšnji krizi ne moremo preveč pomagati: »Trgi, ki sta jih obravnavala Roth in Shapley, so bili specifični. Ni šlo za trge, kjer bi se karkoli kupovalo ali prodajalo, zato si z njunimi ugotovitvami danes ne moremo veliko pomagati, razen če ne gre za vprašanje trga dela

Ne glede na to kolega Kešeljević pravi, da se v »ozadju tržnega mehanizma pojavljajo različni subjekti in problem relacij med njimi«, in da naj bi bilo to »nadvse dobrodošlo spoznanje za slovenske neoliberalce in njihovo poenostavljeno razumevanje trga kot izključevalnega mehanizma«. Moram priznati, da tega prehoda od aplikacij Rotha in Shapleya do poenostavljenega razumevanja trga pri slovenskih neoliberalcih ne razumem. Teorija iger nekako spada v vrh neoklasične ekonomske teorije, neoklasiko pa mnogi označujejo kar kot neoliberalizem. Česa (kar se še niso) naj se torej slovenski neoliberalci učijo pri »neoliberalcih« Rothu in Shapleyu? Se priporočam za bolj enostavno, kmečko razlago.

Še manj pa razumem nadaljevanje. Kešeljević pravi takole: »Za dobitnike Nobelove nagrade je značilna visoka stopnja idejne konsistentnosti. Mnogi med njimi so zato dolgo čakali na nagrado, saj je zgodovinski čas različno (ne)naklonjen posameznim teoretskim idejam. Dosledni ekonomisti namreč ne morejo delovati kot podjetniki, ki skozi spremembo svojih prepričanj iščejo nove priložnosti. V Sloveniji podporniki politične levice dosledno ostajajo zvesti nacionalnemu interesu, družbeni solidarnosti in večji prerazdelitvi dohodka, ki temelji na progresivni obdavčitvi ter prerazdelitvenih programih. Ekonomisti, naklonjeni liberalnemu konceptu sedanje vlade, temelječemu na močnejši vlogi trga, nižjih davkih, principu socialne rezidualnosti in večji odgovornosti posameznika za lastno usodo, pa postajajo vse bolj idejno nedosledni

Če prav razumem,  Kešeljević ekonomiste deli na »podpornike politične levice« in »ekonomiste, naklonjene liberalnemu konceptu sedanje vlade«. Toda kakšno zvezo ima to z ekonomijo, z ekonomsko usmeritvijo? Gre za razdelitev ekonomistov glede na ideološko percepcijo tistega, ki ekonomiste »predalčka«. Z drugimi besedami, Kešeljević s tem razkriva, da na ekonomijo gleda skozi ideološka očala. S tem pa se seveda povsem odmakne od objektivnosti, h kateri ga načeloma zavezuje pripadnost znanosti in stroki, ter se spusti na raven »počeznega, ideološko obarvanega predalčkanja«, ki ga že dobro desetletje tako žolčno v družbo projicirajo novinarji iz klana Lorenci – Repovž.

To je temeljna konceptualna napaka Kešeljevića. Ki seveda pove skoraj vse o teži njegovih argumentov. Toda pride še boljše, Kešeljeveć pravi takole: »Na nas, ekonomistih, ostaja, da smo ob nenehnih poskusih instrumentalizacije ekonomske stroke v politične namene čim manj vetrnjaški. Toda zdi se, da ekonomisti v Sloveniji ni(s)mo imuni za problem idejne nekonsistentnosti.« Povedati hoče, da so ekonomisti, ki se pri raziskovanju in razlaganju ekonomskih vprašanj ter predlaganju konkretnih ukrepov poslužujejo različnih konceptov, idejno nekonsistentni. Ali drugače rečeno, so vetrnjaki, brez ideološke (in ne idejne) konsistentnosti, zato njihovi nasveti ne morejo biti dobri.

V čem je problem te »ideološke« razmejitve znanstvenikov? Problem je seveda, ker vodi v amputacijo strokovnjakov na podlagi ideoloških kriterijev. Iz strokovnjakov dela bodisi levičarske bodisi desničarske fahidiote. Kakšno zvezo ima to z iskanjem optimalnih odgovorov na ključna aktualna vprašanja? Bomo mar za reševanje neravnotežja med agregatno ponudbo in agregatnim vprašanjem iskali odgovore pri Rothu in Shapleyu namesto pri Keynesu?! Bomo odgovore na neučinkovitost trgov zaradi pretirane regulacije iskali pri Keynesu namesto pri Friedmanu?! Bomo zato, ker sta bila Nobelova nagrajenca Stiglitz in Krugman skozi njun celotni raziskovalni opus od sredine 1970. let naprej ortodoksna neoklasika, njune predloge za rešitev sedanje krize, ki posegajo na področje keynesianizma, zaradi tega ignorirali?! Naj mar zdravniki za vse možne različne bolezni vedno predpišejo enako zdravilo?!

Vloga znanstvenikov pri iskanju odgovorov na ključna (ne samo aktualna) vprašanja je, da poskušajo videti problem objektivno, brez ideoloških očal in v njegovi celovitosti ter poiskati zanj optimalno rešitev. Dobra rešitev je eklektična. Rešitev, ki na konkreten kompleksen problem odgovaja s pravo kombinacijo »zdravil«. Le taka je lahko optimalna rešitev.

Lahko pa se seveda obnašamo kot kolega Mencinger, ki je na moj zapis o »slovenskem New dealu« dejal, da ga to sicer veseli, vendar pa ga po drugi strani utrjuje v njegovem prepičanju, da ostaja trmasto pri svojih stališčih: »Jaz sem stabilno trmast pri svojih mnenjih, potem imaš kot ekonomist enkrat v življenju gotovo prav.« To je seveda nekako tako, kot če bi zaustavil uro, da bi vsaj enkrat (dvakrat) na dan imel točno uro. Ali da bi kot zdravnik kot zdravilo vedno predpisal aspirin, enkrat boš že zadel. Meni se to seveda zdi ideološka amputacija stroke, ki ne more privesti do optimalnih rešitev.

Je pa Kešeljevićev prispevek seveda dober odraz ideološke polariziranosti te družbe. Ki to družbo dela manj učinkovito, manj sposobno pri iskanju optimalnih odgovorov pri reševanju ključnih razvojnih vprašanj. Toda najboljši odgovor na zahtevo po ideološki amputaciji strokovnjakov daje kitajska izkušnja s kulturno in ostalimi revolucijami pod Mao Ce Tungom. Ko se je leta 1976 končno umaknil, je čez dve leti Deng Xiaoping z znano prispodobo, da je vseeno ali je mačka bela ali črna, samo da lovi miši, Kitajsko popeljal iz lakote na pot reform in izjemne gospodarske rasti. Kuba pa (še vedno) trmasto vztraja pri enostranskih, ideoloških rešitvah.

______

* Izvorno objavljeno v Finance Weekend.

6 responses

  1. Jaz mislim, da je nekaj hudo narobe z družbo kjer t.i. optimalne (optimalne za koga?) rešitve v končni instanci določajo “strokovnjaki”.

    V družbi mora do rešitev priti skozi političen proces, skozi boj in pogajanja in ne skozi “stroko”.

    Kaj je razlika med strokovnjakom in intelektualcem? Strokovnjak je nekdo, ki se ukvarja in rešuje probleme določene od zunaj, intelektualec pa avtonomno izbere problem s katerim se bo ukvarjal.

    Ti, ki od zunaj nalagajo probleme strokovnjakom imajo vedno specifične interese, tudi oblastne. Je strokovnjak zato neodvisen in “neideološki”? Seveda da ne.

    Zato bo odločanje o družbenih problemih skozi “stroko” namesto skozi pogajanja, le krepilo status quo in dajalo še večjo oblast že tako vplivnim.

  2. Fraze kot so “neideološkost”, strokovnost, “zdrava pamet”, naliti “čistega vina”, pa naj gre za ekonomiste ali koga drugega, to so pogostokrat le oblastni konstrukti.

    Po besedah ministra Pličaniča: “zdrava kmečka pamet nam pove, da v normalni državi ne sme biti referenduma” (okrog plač v javni upravi). Mislim, da to pove vse. Ni bolj vulgarne in bolj ideološke debate kot predstavljanje države kot gospodinjstva.

  3. Čeprav so zgornje trditve o konsistentnosti res čudne, je skeptičnost do ekonomske “znanosti” povsem upravičena.

    • Ah, Boris, nehaj bluziti. prvič, ustanovi podjetje in zasluži vsak mesec za svojo plačo in plačo vsaj še enega zaposlenega, pa ti bo kmalu jasno, v čem je razlika med državo in gospodinjstvom (podjetjem).

      Drugič, kjerkoli imaš opravka z več kot enim osebkom, boš imel več kot eno mnenje. Zato je tako tudi pri strokovnjakih, pa naj bodo to strokovnjaki za ogrevanje, za energetiko, za genetiko, za kvantno mehaniko, za operacije srca itd.Če bi kdaj pogledal dr. Housea, bi videl skozi tak popularen način, koliko različnih mnenj je med zdravniki ob pogledu na iste simptome. Si kdaj od dveh različnih zdravnikov že kdaj dobil enako diagnozo?

      Vsak ima svoje mnenje, ker na drugačen način, iz drugega zornega kota gleda na zadevo. In to je bistvo napredka: če bi vsi enako gledali na zadevo, ne bi bilo sprememb in ostali bi v kameni dobi. Tako pa tisti, ki imajo svež preblisk, novo idejo, tako dolgo grizejo, da poskušajo drugim dokazati, da je boljša od obstoječih konceptov. Simple as that.

  4. Xiaoping je svojo anekdoto o mački izustil šele l. 92′, 14 let po svojem nastopu in po obsežni turneji na jugu države. Z eno besedo: gradualizem, zadeva ki je tem ki jih kritizirate seveda zelo blizu.

    • Boris, kaj če bi prej kaj prebral, preden komentiraš? Dengova izjava “o mačkah in miših” datira že v čase pred kulturno revolucijo, le po letu 1978, ko je prišel na oblast, je postala splošna maksima v času “Dengove reformacije” Kitajske.

      Za vsak primer še citat iz Wikipedije:
      One of the most famous maxims of Deng, dating back to the years before the Cultural Revolution, states that “It doesn’t matter whether a cat is white or black, as long as it catches mice.” In other words, he did not worry too much about whether a policy was capitalist or socialist as long as it improved the economy. (This statement came to stand in opposition to the ideas of class struggle projected into economic relations, the latter being epitomized in a phrase “a socialist train coming with a delay is better than the capitalist one that comes on time”).
      http://en.wikipedia.org/wiki/Deng_Xiaoping_Theory

%d bloggers like this: